Jedro

Tožena stranka je imela v določbi 54. člena ZUTD pravno podlago za ugotovitev, da ima tožnica lastnost obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo za polni delovni čas 40 ur tedensko. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica že vključena v zavarovanja na podlagi 20. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za lastnost zavarovanke v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Za to zavarovanje si je tudi plačevala ustrezen prispevek. Ni pa bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato je tožena stranka na podlagi 54. in 55. člena ZUTD utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanke za nazaj, torej za obdobje, ko tožnica ni bila vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške odgovora na pritožbo krije tožnica sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2016 in št. ... z dne 18. 9. 2015. Razsodilo je, da ima tožnica kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo A. d. o. o., B., C., lastnost zavarovanke za primer brezposelnosti od 6. 11. 2013 do 25. 5. 2015 za polni delovni čas 40 ur tedensko (I. in II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da tožnica v obdobju od 6. 11. 2013 do 25. 5. 2015 nima lastnosti zavarovanke za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo A. d. o. o., B., C. pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v skupni višini 171,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je skladno z določbo 7. člena ZMEPIZ-1 in pred njim veljavnim 2. členom ZMEPIZ za sprejem prijave in odjave iz zavarovanja in za prijavo sprememb med zavarovanjem pristojna prijavno odjavna služba ZZZS. Tožnica je prijavo v zavarovanje pravilno vložila pri ZZZS, ki je takšno prijavo tožnice brez pripomb in brez da bi jo kdo opozoril, da bi se morala zavarovati na drugi podlagi, sprejel in tožnico obvezno zavaroval in to kljub temu, da so bili vsi podatki o družbeništvu in poslovodenju tožnice javno dostopni, saj so vpisani v PRS pri AJPES. Tožnica je bila tako od vključno 1. 6. 2012 do 26. 5. 2015 vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot oseba s stalnim prebivališčem v RS po 20. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)1. Ker je bila že zavarovana na drugi podlagi, se tako v konkretnem primeru ne more uporabiti določba 6. alineje prvega odstavka 54. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)2. Upoštevaje navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, da za obdobje od 6. 11. 2013 do 25. 5. 2015 tožnica nima statusa zavarovanke, napačna. Skladno s sodno prakso kot na primer Psp 186/2014 lahko do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanje, ob izpolnjenih pogojih pride le za naprej z izdajo ustrezne odločbe. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, vse od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnica lastnost zavarovanke za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo tudi v obdobju od 6. 11. 2013 do 25. 5. 2015 nezakonita. Gre za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tudi tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v konkretni zadevi dejansko stanje nesporno. Tožnica je bila od 25. 4. 2012 do 25. 5. 2015 edina družbenica in poslovodna oseba družbe z omejeno odgovornostjo. Po 54., 135., 136. in 137. členu ZUTD je za ta čas zavezanka za plačilo prispevkov. Če bi sledili izpodbijani sodbi, bi to po mnenju tožene stranke pomenilo očitno kršitev materialnega predpisa, kajti sodišče je zavzelo stališče, da tožnica ni zavezanka za plačilo prispevkov od 25. 4. 2012 do 6. 11. 2013. Tožena stranka se sklicuje na uporabo drugega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3 in na drugi odstavek 274. člena ZUP. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dopisom št. ... z dne 30. 5. 2016 navedel, da so z dokončno odločbo ugotovili, da ima tožnica lastnost zavarovanca po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2 v obdobju od 24. 4. 2012 do 26. 5. 2016 po 40 ur na teden. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je organ prve stopnje (ZRSZ) prekršil materialni predpis in je odločitev organa druge stopnje, s katero je ta odločil v škodo pritožnice, v skladu z materialnim predpisom. Posledično je odločitev, da ima tožnica lastnost zavarovanca za primer brezposelnosti od 25. 4. 2012 do 25. 5. 2015 za polni delovni čas pravilna. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnica poudarja, da je tožena stranka kršila prepoved "reformatio in peius", s tem, ko je v odločbi z dne 18. 9. 2015 1. točko spremenila v škodo tožnice. Sodišče pravilno ugotavlja, da se obdobje, za katero je bila ugotovljena lastnost zavarovanca nanaša na dejansko stanje, ki ga tožnica ni izpodbijala s pritožbo, ne pa na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 9. 2015, s katero je bilo odločeno, da ima tožnica kot poslovodna oseba enoosebne družbe A. d. o. o. lastnost obveznega zavarovanca za primer brezposelnosti od 6. 11. 2013 do 25. 5. 2015 za polni delovni čas 40 ur tedensko. Z drugostopenjsko odločbo pa je bila pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Je pa bila spremenjena 1. točka v izreku navedene odločbe tako, da ima tožnica kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo C. d. o. o. lastnost zavarovanca za primer brezposelnosti od 25. 4. 2012 do 25. 5. 2015 za polni delovni čas 40 ur tedensko.

K pritožbi tožnice

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imela tožena stranka v določbi 54. člena ZUTD pravno podlago za ugotovitev, da ima tožnica lastnost obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo za polni delovni čas 40 ur tedensko. Kljub temu, da je bilo odločeno za nazaj, pa tožena stranka s svojo odločitvijo ni posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica že vključena v zavarovanja na podlagi 20. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za lastnost zavarovanke v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Za to zavarovanje si je tudi plačevala ustrezen prispevek. Ni pa bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. V takem primeru pa je tožena stranka utemeljeno na podlagi 54. in 55. člena ZUTD ugotovila lastnost zavarovanke za nazaj, torej za obdobje, ko tožnica ni bila vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Za odločitev v zadevi tudi ni odločilna zadeva Psp 186/2014, na katero se sklicuje tožnica, kajti v navedeni zadevi gre za popolnoma drug primer. Tožnica bi morala že sama vložiti pravilno prijavo, na kar jo zavezuje že Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1)5 oziroma pred tem veljavni ZMEPIZ6. K pritožbi tožene stranke

9. Tožena stranka je ob reševanju pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo ugotovila, da bi morala biti tožnica kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo za polni delovni čas 40 ur tedensko zavarovana za primer brezposelnosti, ne samo od 6. 11. 2013 do 25. 5. 2015, temveč od 25. 4. 2012 do 25. 5. 2015. Posledično je spremenila odločitev prvostopenjskega organa, tako da je tožnico v zavarovanje za primer brezposelnosti vključila še za čas od 25. 4. 2012 pa do 5. 11. 2013. V zadevi je sporno, ali je tožena stranka oziroma njen drugostopenjski organ za tako odločitev imel ustrezno pravno podlago. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na uporabo drugega odstavka 274. člena ZUP v zvezi z 253. členom ZUP. Skladno z navedenimi določbami pristojni organ po nadzorstveni pravici izdano odločbo lahko razveljavi, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi ni prišlo niti do razveljavitve prvostopenjske odločbe, temveč do spremembe odločbe, razen tega pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni šlo za očitno kršitev materialnega prava, temveč je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopenjski organ namreč v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, od kdaj dalje je tožnica vpisana kot edina družbenica ter poslovodna oseba družbe A. d. o. o. Omenjeno navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo. Zmotna je bila torej ugotovitev spornega obdobja, kar pa ne predstavlja napačne uporabe materialnega prava, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka tako ob vloženi pritožbi ni imela pravne podlage, da bi odločila v škodo tožnice, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami.