Jedro

Ker tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu in ni navedla konstitutivnih dejstev, potrebnih za nastanek z nasprotnim tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP), sta nižji sodišči povsem pravilno zaključili, da niso izpolnjeni pogoji za njen uspeh v pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi mora tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti 495,72 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) naložilo, da mora tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) plačati 2,734.260 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1999 do plačila. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 348/1 k.o. ..., zlasti kakršnokoli skladiščenje svojega blaga v tem objektu, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi primarni nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženec izključni lastnik sporne nepremičnine, in subsidiarni nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženec solastnik sporne nepremičnine do 1/3. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 828.864,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2005. Primarni nasprotni tožbeni zahtevek je zavrnilo zaradi nesklepčnosti, subsidiarni nasprotni tožbeni zahtevek pa iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, da bi se hiša gradila (tudi) iz njenih sredstev.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v ugodilnem delu, ki se nanaša na denarno obveznost tožene stranke, in glede pravdnih stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Razloge sodišča prve stopnje v zvezi s subsidiarnim nasprotnim tožbenim zahtevkom je dopolnilo z argumentom, da bi moral za utemeljenost tožbenega zahtevka obstajati tudi dogovor o skupni gradnji.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nižji sodišči nista ne izvedli ne ocenili dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. S takšnim postopanjem ji je bila zato odvzeta možnost aktivnega sodelovanja v postopku in je bila postavljena v neenakopraven položaj. Iz tega razloga je izpodbijana sodba tudi neobrazložena in se je ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP). V primeru nesklepčnosti tožbe je bilo sodišče prve stopnje v skladu z 285. členom ZPP dolžno toženo stranko pozvati, da navede vsa odločilna dejstva oziroma dopolni nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih, da ponudi ali dopolni dokazila in da da vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. J. Š., V. Š. in R. Š. so 19.9.1975 sklenili dogovor, iz katerega jasno izhaja, da so ustanovili skupno obratovalnico v Mengšu ... Iz njegove vsebine je razvidno, da so se sporazumeli, da so vsi prihodki, ustvarjeni z obratovanjem obratovalnice, last vsakega v višini 1/3. Sporna stanovanjska hiša je bila zgrajena v obdobju od leta 1983 do 1985, to je v času, ko je v obratovalnici delala tožena stranka. Ker je sredstva na podlagi dogovora vlagala v stanovanjsko hišo, je njena solastnica do 1/3. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se tožena stranka v revizijskem postopku ne more več sklicevati na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ne drži, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožena stranka ves čas postopka možnost oporekati navedbam tožeče stranke, to možnost pa je tudi izkoristila. Dogovor o ustanovitvi obratovalnice ne more biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožena stranka ni izkazala niti minimalne dobre vere, zato sporne nepremičnine ni mogla priposestvovati.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Predmet revizijskega preizkusa je pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku (primarnem in subsidiarnem).

Revizija ni utemeljena.

Glede primarnega nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je toženec izključni lastnik nepremičnine parc. št. 348/1 in parc. št. 348/2, vl. št. 2741 k.o M.: Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo 31.8.2005, na katerem je postavila primarni tožbeni zahtevek navedla le, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, pri čemer naj bi utemeljenost zahtevka izhajala iz sodbe opr. št. P 1845/2000-IV. Teh navedb kasneje ni dopolnjevala.

Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen; da bi moralo torej sodišče v primeru, če bi se izkazalo, da so zatrjevana dejstva resnična, zahtevku ugoditi. Materialnopravna določba drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02) veže nastop pravne posledice - pridobitve lastninske pravice na obstoj naslednjih predpostavk: 1. dobre vere, 2. lastniške posesti in 3. preteka časa. Ker tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu in ni navedla konstitutivnih dejstev, potrebnih za nastanek z nasprotnim tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP), sta nižji sodišči povsem pravilno zaključili, da niso izpolnjeni pogoji za njen uspeh v pravdi.

Strinjati se je mogoče z očitkom tožene stranke, da je bila aktivnost sodišča prve stopnje pri spodbujanju tožene stranke, da navede odločilna dejstva, nezadostna. Vendar pa takšno ravnanje, ki je v nasprotju z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), pomeni le relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo tožena stranka lahko uspešno uveljavljala le pod pogojem, če bi se nanjo neuspešno sklicevala že v pritožbenem postopku (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker je to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki se je pripetila v postopku pred sodiščem prve stopnje, izpostavila šele v reviziji, uveljavljani revizijski razlog ni podan.

Nikakor ne drži, da je bila toženi stranki zaradi opustitve izvedbe dokazov, ki jih je predlagala, odvzeta možnost aktivnega sodelovanja v postopku, zaradi česar je bila kršena njena pravica do kontradiktornega postopka (5. člen ZPP). Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so bila zatrjevana in ki so sporna, ne pa temu, da se šele odkrijejo pravno pomembna dejstva ali dopolnjuje trditvena podlaga tožbe. Ker je torej odločitev sodišča o izvedbi dokazov omejena s trditvami strank, tožena stranka pa, kot je bilo obrazloženo, ni navedla odločilnih dejstev za substanciranje primarnega nasprotnega tožbenega zahtevka, je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno. Ob takšnem pravnem naziranju se pokaže, da ni bilo potrebno nikakršno dodatno pojasnjevanje sodišča, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke (drugi odstavek 287. člena ZPP), zato tudi nadaljnji očitek tožene stranke o neobrazloženosti tega dela odločbe sodišča prve stopnje ni utemeljen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede subsidiarnega nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je tožena stranka solastnica sporne nepremičnine do 1/3: Tožena stranka trdi, da je z J. Š. in V. Š. 19.9.1975 sklenila dogovor o ustanovitvi skupne obratovalnice s sedežem v Mengšu, pri čemer so bili vsi prihodki, ustvarjeni z obratovanjem obratovalnice, last vsakega do 1/3. Zavrnilna sodba sodišča prve stopnje, ki se je pravilno oprlo na materialnopravno podlago določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 36/90, ZTLR), ki urejajo gradnjo na tujem svetu (24. - 27. člen ZTLR), v tem delu temelji na revizijsko neizpodbojni dejanski ugotovitvi, da sporna stanovanjska hiša ni bila zgrajena iz sredstev skupne obratovalnice. Vsakršno revizijsko poudarjanje vsebine dogovora o ustanovitvi obratovalnice, ki je pravzaprav poskus polemike z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja, je zatorej jalovo in ne more biti uspešno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodatno vrednost.