Jedro

Upnik utemeljeno navaja, da dolžnica ni obrazloženo prerekala njegovih trditev, da pri sklepanju posla ni nastopala kot potrošnica in da je posojilo najela za reševanje dolgov iz poslovne oziroma pridobitne dejavnosti. Bila je pasivna glede svojega statusa medtem, ko je bil upnik aktiven, podajal je trditve in predlagal dokaze, a jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. V teh okoliščinah bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da dolžnica ni potrošnica.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odložilo izvršilni postopek do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi P 221/2025 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Ugotovilo je, da ga je 17. 9. 2025 Okrožno sodišče v Celju seznanilo o vloženi tožbi dolžnice v pravdni zadevi P 221/2025. V tej nastopajo kot tožeče stranke dolžnica - nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji, dolžnica kot fizična oseba in porokinja zoper toženo stranko - upnika zaradi ugotovitve ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 12. 2024 v notarskem zapisu SV 1201/2024. Tožbo s spremnim dopisom Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 9. 2025 je posredovalo v izjavo strankama. Upnik je zatrjeval, da dolžnica ni dokazala, da je potrošnik po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot-1), saj je najela kredit za namen njene pridobitne dejavnosti, ZVPot-1 pa opredeljuje potrošnika kot fizično osebo, ki deluje za namene zunaj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Vlogo upnika z dne 25. 9. 2025 je posredovalo v izjavo dolžnici, ki nanjo ni odgovorila. Iz obrazložitve tožbe smiselno izhaja, da tožnica oziroma dolžnica v zvezi z neveljavnostjo oziroma ničnostjo posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve iztožuje na podlagi 2. in 21. člena ZVPot-1, zato jo je analogno obravnavalo tudi kot potrošnika. Posojilojemalka je k podpisu pogodbe pristopila zaradi osebnih potreb zaradi poplačila dolgov do ... banke d.d., Ministrstva za finance Furs, Državnega odvetništva RS, S. d.o.o., del prejetega posojila 50,00 EUR je prenesla na transakcijski račun in del zneska 4.500,00 EUR, ki se je zmanjšal za notarske stroške pogodbe, na račun solidarne porokinje. Kljub temu, da je bila dolžnica kot posojilojemalka in kot fizična oseba formalno registrirana kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, v konkretnem posojilnem razmerju nastopa kot potrošnik, saj iz sklenjene posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 12. 2024 v obliki notarskega zapisa SV 1201/2024 ni razvidne neposredne povezave med poslom nosilke kmetijske dejavnosti in gospodarsko dejavnostjo upnika. Sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve je bila očitno sklenjena za potrebe, ki niso bile povezane z dopolnilno dejavnostjo dolžnice na kmetiji, temveč z njenim zasebnim življenjem za namen poplačila več dolgov, delno za prenos denarnega zneska na račun porokinje in majhen znesek 50,00 EUR na račun neznanega imetnika, kar kaže, da ni bil namen najetega posojila razvoj kmetijske dejavnosti na kmetiji oziroma turističnih dejavnosti na kmetiji dolžnice.

2.Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je argumentirano in z dokazi trdil, da dolžnica pri sklepanju posla ni nastopala kot potrošnica, saj je posojilo najela za reševanje dolgov iz svoje poslovne/pridobitne dejavnosti (teh trditev ni obrazloženo ali dokazno podprto prerekala) in delno za financiranje novih poslovnih projektov. Upnik je zatrjeval in trditve s strani dolžnice niso bile obrazloženo prerekane, da je dolg do ... banke d.d., kot tudi ostale obveznosti dolžnice, ki so se krile iz danega posojila, predstavljal obveznost, ki je izvirala iz opravljanja pridobitne dejavnosti. Sodišče je spregledalo, da dolžnica ni obrazloženo zatrjevala, še manj dokazovala, da so bili dolgovi osebne narave. Za odlog izvršbe po določbi za potrošnike je upoštevalo zgolj trditve dolžnice o ničnosti pogodbe.

3.Dolžnica v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je bila posojilna pogodba sklenjena izključno za osebne eksistenčne potrebe in za potrebe njenih štirih otrok, ne za potrebe njene poslovne dejavnosti (dopolnilna dejavnost na kmetiji). Upnik je vedel, da se bo posojilo porabilo skoraj izključno za odplačilo dolga do banke, pri čemer je bil bančni kredit porabljen za obnovo in dograditev stanovanjske hiše, v kateri prebiva z otroki.

4.Upnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe. Ker jo je vložil po izteku pritožbenega roka, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Neutemeljeni so uvodni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče oprlo odločitev izključno na obstoj drugega pogoja - vložene tožbe in spregledalo, da je prvi pogoj status potrošnika predhodno vprašanje, da ni preverjalo ključnega pogoja za odločitev - status potrošnika, ampak ga je zmotno predpostavilo. Sodišče prve stopnje je v osrednjem delu sklepa presojalo ravno to, ali je dolžnica potrošnica (12. do 14. točka obrazložitve sklepa) in upnik prav temu namenja večji del pritožbe.

7.Tretja točka drugega odstavka 71. člena ZIZ omogoča sodišču, da ne glede na prejšnji odstavek na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odloži izvršbo, kadar dolžnik, ki je potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. To pomeni, da sodišče za odločitev o odlogu izvršbe ne potrebuje predloga stranke, vseeno pa mora upoštevati dokazna pravila ZPP.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ga je Okrožno sodišče v Celju seznanilo z vloženo tožbo dolžnice zoper upnika zaradi ugotovitve neveljavnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki predstavlja izvršilni naslov v tej zadevi (7. točka obrazložitve sklepa), da je tožbo s spremnim dopisom posredovalo strankama v izjavo, da je vlogo podal (samo) upnik (8. točka obrazložitve sklepa; ne tudi dolžnica) in da dolžnica ni odgovorila na vlogo upnika, ki ji jo je posredovalo v izjavo (9. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve niso sporne.

9.Upnik v pritožbi utemeljeno navaja, da dolžnica ni obrazloženo prerekala njegovih trditev, da pri sklepanju posla ni nastopala kot potrošnica in da je posojilo najela za reševanje dolgov iz poslovne oziroma pridobitne dejavnosti. Drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Dolžnica je vložila samo ugovor in ni zatrjevala, da je potrošnica. Bila je pasivna glede svojega statusa medtem, ko je bil upnik aktiven, podajal je trditve in predlagal dokaze, a jih je sodišče prve stopnje zavrnilo (11. točka obrazložitve sklepa).

10.V teh okoliščinah bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da dolžnica ni potrošnica. Ta ugotovitev velja samo za to zadevo in ne prejudicira presoje za pravdni postopek. Sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da odloži izvršbo po uradni dolžnosti, zato je zmotno uporabilo materialno pravno določbo 3. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi upnika in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zadeve ni vrnilo v nov postopek, ker dolžnica ni vložila predloga za odlog.

11.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan uspeh strank v ugovornem postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).