Jedro

Za poseg v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni, niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, saj se tudi ti načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Gospodarnost in primernost odločitve zadoščata za odločitev, da družba ne bo razdelila vsega razpoložljivega dobička, ne zadoščata pa za odločitev, da bodo delničarji prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi:

1. Sklep, sprejet pod 3. točko dnevnega reda skupščine tožene stranke dne 14. 7. 2009, ki se glasi: ˝Na predlog uprave in pozitivnega mnenja nadzornega sveta se bilančni dobiček v poslovnem letu 2008, v višini 2.007.198,10 EUR razdeli na naslednje sestavine kapitala: a) 100.359,90 EUR na zakonske rezerve, b) 1.906.838,20 EUR pa ostane nerazporejen dobiček.˝ se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2008 znaša 2.007.198,10 EUR, uporabiti tako, da del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico. Dividende je tožena stranka dolžna izplačati najkasneje v roku 60 (šestdeset) dni od dneva pravnomočnosti te sodbe, in sicer delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi pri Klirinško depotni družbi d.d., na presečni dan 16. 7. 2009. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.948,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožečima strankama stroške pritožbenega postopka v višini 2.928,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

1. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, - da se razveljavi sklep, sprejet pod 3. točko dnevnega rada skupščine tožene stranke dne 14. 7. 2009, skladno s katerim se na predlog uprave in pozitivnega mnenja nadzornega sveta bilančni dobiček v poslovnem letu 2008, v višini 2.007.198,10 EUR razdeli na naslednje sestavine kapitala: a) 100.359,90 EUR na zakonske rezerve, b) 1.906.838,20 EUR pa ostane nerazporejen dobiček; - da je tožene stranka dolžna bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2008 znaša 2.007.198,10 EUR, uporabiti tako, da del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR nameni za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico. Dividende je dolžna plačati najkasneje v roku 60 dni od dneva pravnomočnosti sodbe, in sicer delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi pri Klirinško depotni družbi d.d., na presečni dan 16. 7. 2009; - da ji tožena stranka povrne vse nastale pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka).

2. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 7.780,50 EUR, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožečih strank zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, tožečima strankama pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeči stranki sta skladno z drugim odstavkom 399. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1 vložili tožbo, s katero sta zahtevali razveljavitev sklepa, ki je bil sprejet pod 3. točko dnevnega reda skupščine tožene stranke dne 14. 7. 2009, na podlagi katerega bi se bilančni dobiček v poslovnem letu 2008 v višini 2.007.198,10 EUR razdelil tako, da bi se 100.359,90 EUR razporedilo med zakonske rezerve, 1.906.838,20 EUR pa bi ostal nerazporejen dobiček. Predlagali sta, da bi se navedeni sklep spremenil tako, da bi se del bilančnega dobička v višini 185.518,79 EUR namenil za izplačilo dividend delničarjem, kar predstavlja 0,17 EUR na delnico.

6. ZGD-1 v prvem odstavku 399. členu določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.

7. Pravica do dela dobička je ena najpomembnejših premoženjskih pravic delničarja (drugi odstavek 176. člena ZGD-1), saj se predpostavlja, da se bilančni dobiček deli med delničarje (sedmi odstavek 230. člena ZGD-1). Praviloma je treba pri uporabi bilančnega dobička del tega dobička uporabiti tudi za delitev med delničarje, in sicer najmanj v višini 4% osnovnega kapitala. Smisel tega pravila je v varstvu manjšinskih delničarjev pred politiko ˝izstradanja˝ s strani večine (Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, str. 513). Družbenikom kapitalskih družb je zaradi varovanja upnikov za razdelitev na voljo namreč zgolj bilančni dobiček. Če predpisana dividenda ni izplačana, izpodbijanje ni utemeljeno, če je bilo neizplačilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Pri tem gre za pravno vprašanje, ali družba ni mogla deliti dividende v višini 4% osnovnega kapitala, glede na to, da je morala oblikovati ustrezne rezerve, pokrivati izgubo in drugo (glej člen 230 ZGD-1). Ne gre za diskrecijsko odločanje o možnosti delitve bilančnega dobička za dividende v takšni višini niti ne gre za vprašanje gospodarske primernosti ustrezne politike dividend oziroma uporabe bilančnega dobička, ampak za vprašanje nujnosti drugačne uporabe dobička, upoštevajoč okoliščine, v katerih družba posluje, s presojo dobrega gospodarstvenika (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, str.209 – 201).

8. Za poseg v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, saj se tudi ti načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Nujen mora biti namreč poseg v pravico do udeležbe na dobičku.

9. Kdaj je neki ukrep nujen v tolikšni meri, da tak poseg opravičuje, je stvar materialnopravne presoje sodišča. Ne nanaša se samo na omejitve, ki jih za uporabo dobička predstavljajo kogentne določbe o vrstnem redu delitve ter oblikovanja najrazličnejših rezerv, ampak vsebuje tudi razmislek o izjemnosti: za ukrep, ki posega v pravico do razdelitve dobička, morajo obstajati resni razlogi. Pri tej presoji je treba upoštevati, da je pravica do dobička pomembna premoženjska pravica delničarjev, ki predstavlja enega od temeljnih motivov za vlaganje v delnico. Člen 399. ZGD-1 že v neizpodbojnem delu določa zakonski minimum obsega pravice do deleža na dobičku in torej odstopa od načela, da je dobiček praviloma v celoti namenjen delničarjem. Prvi odstavek 399. člena namreč računa z „obstojem okoliščin, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička“ kot s pravilom. Okoliščine, ki upravičujejo, da se bilančni dobiček ne deli, pa so izjema. Samo če bo tožena stranka uspela navesti, utemeljiti in dokazati, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih je bila odločitev o ne – delitvi dobička nujna, bo njena odločitev, da se delničarjem dobiček ne deli, lahko ostala v veljavi.

10. Pojem nujnosti implicira tudi uporabo merila sorazmernosti. Stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, je na ta način določena zelo visoko. Nujnost (ukrepa) je mnogo več kot le koristnost, primernost ali potrebnost. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku je mogoče odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku (glej III Ips 14/2009). Za ugoditev zahtevku torej zadošča že ugotovitev, da zadržanje dobička ni bilo nujno, kar morajo delničarji (zgolj) zatrjevati, medtem ko je družba tista, ki mora utemeljiti in dokazati nujnost oziroma okoliščine, ki so podlaga za odločitev, da se delničarjem dobiček ne deli.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedbe tožene stranke o načrtovanih investicijah, ob katerih bi tudi znesek 185.518,79 EUR predstavljal precejšen finančni zalogaj oziroma obremenitev, da je uspešno poslovanje v letu 2008 rezultat trenutnih ugodnih cen na trgu predvsem za fosfate, da je prvič do sedaj poslovala z dobičkom in da je finančna kriza zajela branžo z zamikom, ne zadostijo zahtevam, ki jih postavlja pravni pojem nujnosti. Te namreč ne izkazujejo, da za družbo nujno potrebnega cilja ne bi bilo mogoče doseči na noben drug način s stališča dobrega gospodarstvenika, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku. Gospodarnost in primernost odločitve zadoščata za odločitev, da družba ne bo razdelila vsega razpoložljivega dobička, ne zadoščata pa za odločitev, da bodo delničarji prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku (III Ips 14/2009).

12. Glede na neprerekane navedbe tožečih strank, da je tožena stranka v letu 2008 ustvarila 5.155.778,00 EUR čistih prihodkov od prodaje več kot v letu 2007, da je bil v letu 2008 bilančni dobiček 2.007.198,10 EUR in da znesek, ki ga predlaga za delitev med delničarje predstavlja le 0,78 % delež v čistih prihodkih iz prodaje oziroma 9,24% delež čistega dobička v poslovnem letu 2008, pritožbeno sodišče ocenjuje, da izplačilo 185.518,79 EUR na družbo ne bo imelo takega vpliva, da bi prav zaradi zahtevanega 4% plačila dividend zanjo nastale negativne posledice oziroma da bi se zgolj z neizplačilom zakonsko določenega minimalnega dela bilančnega dobička za družbo lahko dosegel nujno potrebni cilj. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožečih strank ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I.: 1. in 2. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

13. Glede na navedeno je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker sta tožeči stranki z zahtevkom v celoti uspeli, jim je tožena stranka skladno s 154. členom ZPP dolžna povrniti pravdne stroške, ki obsegajo sodno takso v višini 2.925,00 EUR, takso za pritožbo z dne 6. 1. 2012 v višini 8,00 EUR ter priglašene materialne stroške v višini 15,63 EUR, kar skupaj znaša 2.948,63 EUR, vse v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Do pritožbenih navedb, s katerimi tožeči stranki uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku izdalo sklep in ne sodbe v imenu ljudstva, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo, ker je zatrjevano kršitev sodišče prve stopnje že odpravilo s popravnim sklepom z dne 10. 4. 2013. 14. Ker sta tožeči stranki s pritožbo uspeli, jima je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer priglašene stroške sodne takse v višini 2.925,00 EUR ter materialne stroške v višini 3,60 EUR (162. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), kar skupaj znaša 2.928,60 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP)