Jedro

Kolikor pritožnica meni, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbi oškodovanca, ker je bil ta ob dogodku močno opit in ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo, ni utemeljeno. Iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavi namreč izhaja, da se dogodka dobro spominja.

Izrek

Pritožba zagovornice obtožene A.T. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 162,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtožena A.T. kriva kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtoženi izreklo pogojno obsodbo v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 261. člena KZ-1 in 38. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtožena v roku dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Izreklo ji je tudi denarno kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 20,00 EUR v skupnem znesku 1.800,00 EUR, ki se izvrši in jo je obtoženka dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obtoženki je naložilo tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki se nanašajo na ponovljeno sojenje, o čemer bo izdan poseben sklep in sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bo odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila obtoženkina zagovornica iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z 9. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru na javni seji pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeni in obtoženo A.T. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje zoper obtoženo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugi sodnici oziroma sodniku.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor pritožbenemu oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. S pritožbo se izpodbijani sodbi očita, da je sodišče samo, ne da bi navedlo razloge zakaj je to storilo, obtožnico bistveno spremenilo v obtoženkino škodo, saj je:

1. dodalo opis abstraktnega dela, pri čemer še vedno, kljub spremembi, v abstraktnem delu manjka opis izvršitvene oblike pomoči iz drugega odstavka 38. člena KZ-1, opisan pa je abstraktni del očitka za S.G. in S.Š., ki nista obtoženca v obravnavani zadevi,

2. spremenilo čas storitve kaznivega dejanja, saj je dokazni postopek nedvomno pokazal, da časovni opis v obtožnici državnega tožilstva ni pravilen, ker je A.T. delovni osnutek začetne stečajne bilance na dan XXXX v dokumentu „narok M.“ S.Č.-ju poslala 29.1.2009, zato po tem datumu in takrat, kot se ji očita v obtožnici tožilstva ni niti moglo biti storjeno kaznivo dejanje, ta dejstva pa so bila znana ves čas kazenskega postopka od hišne preiskave dalje, saj je takrat obtoženi A.T. bil zasežen tudi računalnik,

3. sodišče samo dodalo cel tretji odstavek izreka (zadnji odstavek na strani 2 sodbe, ki se nadaljuje v prvi odstavek na strani 3 izpodbijane sodbe), ko je vneslo opis očitanega kaznivega dejanja S.G., še vedno pa ni pravilno opisana izvršitvena oblika pomoči obtoženi A.T. iz že citiranega drugega odstavka 38. člena KZ-1, saj manjka opis, kako naj bi, če bi bilo dokazano, A.T. pomagala pri storitvi kaznivega dejanja S.G. in S.Č.. Tudi s strani sodišča popravljen oziroma spremenjen opis, ki je prekoračen, ni pravilen. Zagovornica meni, da je s tem sodišče absolutno bistveno kršilo določbe ZKP, saj med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Ker sodišče v razlogih sodbe niti ni obrazložilo, zakaj je to storilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa je zagrešilo v zvezi s tem še eno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka ZKP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, takšna sprememba obtožnice s strani sodišča pa nujno zahteva obrazložitev.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo prej opisane kršitve, ni utemeljen. Obtoženka ni bila obsojena za drugo kaznivo dejanje, kot se ji očita v obtožbi, niti ni sodišče prve stopnje z opisom obtoženki očitanega kaznivega dejanja, kot ga je povzelo iz obtožbe, prekoračilo obtožbe. Kot je zapisal avtor Zakona o kazenskem postopku s komentarjem mag. Štefan Horvat na strani 792 (GV Založba, Ljubljana 2004) točka 43, sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. Dejanja obtožene A.T. ni mogoče iztrgati iz vsebine obtožbe, ki vključuje soobtožena (sedaj pravnomočno obsojena) S.G. in S.Č. glede kaznivega dejanja jemanja podkupnine. Glede na vloženo obtožbo se namreč obtoženki v abstraktnem delu očita prav to, kar izhaja tudi iz izreka izpodbijane sodbe, in sicer, da je obtoženka naklepoma pomagala pri izvršitvi kaznivega dejanja glede katerega je bila S.G. pravnomočno obsojena, izvršitvena oblika pomoči pa je konkretizirana v točki 3 obtožbe in v celoti povzeta v izreku obsodilne sodbe zoper obtoženo A.T.. V nadaljevanju izreka izpodbijane sodbe je zgolj opisano izvršitveno dejanje sedaj obsojene S.G., pri katerega izvršitvi je obtoženka s svojim dejanjem pomagala. Glede na opis obtoženim očitanih kaznivih dejanj v obtožbi, kjer je najprej opisano dejanje očitano obtoženi (sedaj obsojeni) S.G., v nadaljevanju pa opisana obtoženi A.T. očitana oblika pomoči pri tem kaznivem dejanju, je glede na strukturo izreka izpodbijane sodbe jasno, da gre zgolj za vrstni red zapisa, ki pa v ničemer ne spreminja bistva obtoženki očitanega kaznivega dejanja, kot tudi v ničemer ne odstopa od v obtožbi opisanega kaznivega dejanja, ki se obtoženki očita. Neutemeljen je tudi očitek o spreminjanju časa storitve kaznivega dejanja. Obtoženki se namreč očita v obtožbi, da je bilo dejanje pomoči storjeno v obdobju od 26.1.2009 do 30.1.2009, torej v obdobju, kot je bilo storjeno kaznivo dejanje pri katerega izvršitvi je obtoženka pomagala. Okoliščina, da je obtoženka dokument poslala 29. januarja 2009, pove le, kdaj je bil poslan bratu S.Č., zato ne gre za nikakršno nasprotje med očitkom v obtožbi in dokaznim postopkom. Glede na povedano zato tudi ni utemeljen očitek, da med obtožbo in sodbo ni objektivne identitete, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo kaj razlagati glede opisa obtoženki očitanega kaznivega dejanja, saj je v sodbi zgolj sledilo obtožbi državnega tožilstva glede obtoženki očitanega kaznivega dejanja, kolikor je le to vezano na že pravnomočno obsojena soobtoženca.

7. Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s pripombo obtoženkine zagovornice, da izraz oziroma okrajšava „ipd“ (in podobno) ne sodi v izrek sodbe, ker ni določen. Vendar glede na opis obtoženki očitanega dejanja, v katerem je pred tem konkretno navedena vrsta nepravilnosti v poslovanju D.Š. (prodaja službenega avtomobila Audi pod dejansko vrednostjo, najeta posojila od družbe, ki jih ni vrnil, denarno poslovanje mimo transakcijskega računa družba, nedovoljeno dvigovanje sredstev s tega računa) navedena nepravilnost nima takšne teže, da bi bilo utemeljeno poseganje v izrek izpodbijane sodbe. Opis obtoženki očitanega kaznivega dejanja tudi ni tak, da bi bil nerazumljiv, kot meni zagovornica, ko izrečeni sodbi očita nepomembnost podatka, kdaj je S.G. postala stečajna upraviteljica. Navedba takšnega datuma je lahko odveč oziroma nepotrebna, ne pa tudi navedba, da je obtoženka vedela, da je bila v obravnavani zadevi S.G. stečajna upraviteljica.

8. Za odločitev v obravnavani zadevi tudi niso pomembni očitki zagovornice v zvezi s „ponarejeno bilanco“ ter razhajanjem v opisu izreka, ko se v drugem odstavku govori o ponarejeni bilanci, v tretjem odstavku pa, da je bila bilanca prirejena, kot tudi o posedovanju knjigovodske dokumentacije. Po presoji pritožbenega sodišča je izrek izpodbijane sodbe glede obtoženki očitanega kaznivega dejanja konkreten in vsakomur razumljiv. Slovar slovenskega knjižnega jezika z glagolnikom dokumentacija razume tudi listine, zato zgolj z zamenjavo izraza „knjigovodske listine“ z izrazom „knjigovodska dokumentacija“ sodba ni postala nerazumljiva. Ima pa zagovornica seveda prav, da bi bilo primerno uporabiti izraz, ki se običajno v računovodstvu uporablja. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na uporabo besedne zveze „ponaredila bilanco“ ter besede „prirejena“ v tretjem odstavku izreka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi nima odločilnega pomembna uporaba izraza, ob tem da tudi za pritožnico ni dvoma za katero konkretno listino gre, pač pa je pomembno, kot kaj je bila bilanca (ali osnutek le-te) predstavljena D.Š. ter s kakšnim namenom. Nikakršnega dvoma ni, da je bila D.Š. predložena bilanca, ki jo je sestavila obtoženka, kot bilanca, iz katere ne bodo razvidne nepravilnosti v njegovem poslovanju v družbi M. d.o.o. v stečaju, kot takšna pa je služila S.G. za izvršitev kaznivega dejanja. Razlaga zagovornice kaj je knjigovodska listina za odločitev v obravnavani zadevi zato ni potrebna. Pomembno je, ali gre za opis dejanja, ki je tudi nestrokovnjaku razumljiv. Slednji po mnenju pritožbenega sodišča namreč pojmov „dokumentacija“ in „listine“ ne dojema kot tako različnih, da bi lahko privedli do nerazumevanja oziroma popolnoma različne razlage dejanja, ki se obtoženki očita.

9. Tudi ni mogla omajati izpodbijane sodbe pritožbena navedba, da je I.H. obtoženi A.T. poslala le kontne kartice, ki so računalniška vknjižba in le pomožna knjigovodska listina. O tem, kaj je poslala I.H. obtoženki, je v ponovljenem postopku sodišče zaslišalo tudi I.H. (stran 17 do 18 izpodbijane sodbe), iz njene izpovedi pa je razvidno, da je obtoženki posredovala več kot zgolj kontne kartice, in kar je posebej pomembno, iz njene izpovedi povsem jasno izhaja, da je obtoženko opozorila na znesek 52.801,00 EUR, ki ga je knjižila kot dolgoročno posojilo, ker ta znesek ni bil pravilno iz blagajne položen na račun družbe. Zato je to knjižila kot dolg D.Š.. Skratka, v času izdelave zaključnega računa pred predlogom za uvedbo stečajnega postopka so obstajale terjatve družbe M. d.o.o. do družbenika, po uvedbi stečaja je poslala podatke v elektronski obliki računovodstvu, potem pa je predala poslovne knjige novemu stečajnemu upravitelju in iz te dokumentacije so bile razvidne terjatve do D.Š.. Kot je še povedala, se je iz poslanih podatkov dalo sestaviti davčni obračun, ki ga sama sicer ni naredila. Glede na vse navedeno se torej izkaže, da pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ni utemeljen.

10. Prav tako pritožba ni utemeljena, kolikor izpodbija dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja in odgovornosti. Na vsa pomembna vprašanja je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odgovorilo in k temu, kar je navedlo v podrobni in prepričljivi obrazložitvi ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženka brez sence dvoma v bilanco vnašala podatke, ki so se nanašali prav na pravno osebo M. d.o.o. v stečaju in ne gre za to, da so ostali vpisani podatki, ki bi se nanašali na kakšno drugo pravno osebo. Možno sicer je, da je obtoženka za vnos podatkov uporabila za podlago bilanco kakšne druge pravne osebe, vendar vneseni konkretni podatki dvoma v nakazani smeri ne potrjujejo. Kot je sodišče prve stopnje navedlo v 74. točki obrazložitve, je po natančni proučitvi datoteke „narok M..xls“ - začetne stečajne bilance na dan XXXX (v prilogi B2), torej v obliki, kot jo je poslala obtoženka S.Č. Dne 29.1.2009 ob 22.02 uri po elektronski pošti s številkami, ki so zabeležene v drobnem tisku ob strani na tretjem listinu „naroka M.“, to je na prvi strani predmetne začetne stečajne bilance na dan XXXX, ob primerjavi z ostalimi dokazi v spisu ugotovilo, da se prav vse številke v tej bilanci nanašajo na stečaj M. d.o.o., v nadaljevanju pa je takšen zaključek v točkah A, B in C tudi konkretno obrazložila. Prepričljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da primerjava računovodskih podatkov z bilanco dokazuje, da je obtoženka natančno pregledala prejete računovodske podatke, navedbe v pojasnilih, da terjatve do D.Š. niso razvidne, ker so zastarale pa so nedvomno odraz navodil S.Č. oziroma S.G., saj obtoženka listin o tem ni imela. Tudi pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je obtoženka takšen podatek v bilanco vnesla na podlagi ustnega navodila S.Č., pri čemer je tudi vedela, da je tak podatek napačen oziroma v nasprotju z dejanskim stanjem, glede na že omenjeno izpoved I.H., kakšne listine je predala obtoženki. Zato ni dvoma, da je tudi vedela, da je takšna bilanca odvisna od tega, ali bo D.Š. plačal zahtevani znesek denarja. Prav nikakršnega razumnega razloga namreč ni videti, da bi obtoženka takšen dokument – osnutek začetne stečajne bilance pošiljala bratu na večer pred srečanjem na katerem bi moral D.Š. izročiti zahtevani znesek. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi mnenje izvedenke mag. A.L., ki je med drugim izpostavila, da bi moral profesionalno skrben stečajni upravitelj ugotoviti nepravilnosti. Že na podlagi konto kartic in prometa glavne knjige v letu 2008 do konca meseca julija je namreč prišla do zaključka, da so knjigovodsko izvedena dejanja v tem obdobju, to je v zadnjih dvanajstih mesecih pred uvedbo stečaja v glavni knjigi izpodbojna v skladu z 271. členom ZFPPIPP, torej dejanja, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Opozorila je tudi, da iz bilance stanja na dan pred začetkom stečajnega postopka 31.7.2008 izhaja, da je sestavljalo premoženje družbe M. d.o.o. v večjem deležu le terjatev do D.Š. (52.801,00 EUR), kar je predstavljalo 82% delež vseh sredstev, osnovna sredstva in druge terjatve pa le 18% delež sredstev. Kljub temu, da v obravnavani zadevi s strani stečajne upraviteljice še ni bila uradno izdana otvoritvena bilanca stanja, ker še ni potekel rok za prijavo terjatev in rok za oddajo bilance, to ne pomeni, da obtoženki očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Njena pomoč je namreč služila drugemu namenu in sicer, da bi s sestavljeno začetno stečajno bilanco oziroma osnutkom le-te sedaj obsojena S.G. pripravila D.Š. do tega, da bi ji plačal zahtevani znesek. Navedba zagovornice, da je obtoženka izdelala navedeni delovni osnutek tega dokumenta sicer res vendar ne z namenom, da se ga že uporabi ter da je bil uporabljen brez njene vednosti, zato po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zgolj način obrambe, ki ne prepriča. 11. Glede na izpoved I.H., da je določene terjatve do D.Š. pred izdelavo zaključnega računa na dan 31.7.2008 odpisala, ker so bile zastarane, tudi za zaključek o zastaranju terjatev, ki so v bilanci ostale, ni bilo nobenega zakonitega razloga, da bi jih kot zastarane opredelila stečajna upraviteljica. Da te niso zastarale je bilo jasno tudi obtoženki, glede na to, da ji je I.H. povedala, da je v računovodske listine zabeležila, da je nepoloženo gotovino iz poslovanja lokala v letu 2007 in 2008 prikazala kot terjatev do D.Š.. Jasno je bilo torej, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 110 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je znesek 52.801,00 EUR, ki je bil naveden kot terjatev do D.Š. izviral iz nepoloženih denarnih sredstev v letu 2007 in 2008 in rok za zastaranje terjatve ni potekel. Pogodbe, ki jih je prinesel D.Š. pa niso bile v zvezi z navedenim zneskom pač pa z zneski, ki jih je odpisala že računovodkinja I.H. (31. maja 2008), kar je obtoženki tudi povedala. Pritožbeno sodišče zato, nasprotno od zagovornice, glede na vse navedeno ocenjuje, da ravno kasnejše spremembe osnutka otvoritvene stečajne bilance potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti očitane pomoči obtoženke pri storitvi kaznivega dejanja, katerega sta bila obsojena S.G. in S.Č.. Ravno to, da v začetni bilanci stanja neporavnane terjatve D.Š. do stečajnega dolžnika družbe M. d.o.o. niso bile več izkazane, je bil namreč pogoj za udejanjenje načrta stečajne upraviteljice, da D.Š. pripravi do plačila zahtevanega zneska. Glede na časovni potek dogodkov, torej, da še ni iztekel rok za oddajo začetne stečajne bilance se zato ni mogoče strinjati z obtoženkino zagovornico, da je obtoženka delovni osnutek poslala zgolj zato, da stečajna upravitelja še preveri dejstva na katera je opozorila S.Č. in ne zato, da se to izroči D.Š.. Zgolj vedenje o tem ali bo takšna bilanca tudi izročena D.Š. za odločitev o odgovornosti obtoženke ni odločilno, pomembno je njeno vedenje, čemu je bil dokument, ki ga je sestavila, namenjen. O tem pa glede na prepričljivo obrazložitev v izpodbijani sodbi ni nikakršnega dvoma. Zagovornica zato z lastno razlago pomembnosti dokazov, ki jih je presojalo sodišče prve stopnje (glede primerjave podatkov v dokumentu začetna stečajna bilanca s podatki bilance stanja za obdobje 1.1.2008 do 28.11.2008 ter s podatki izkaza poslovnega izida za isto obdobje za družbo M. d.o.o. v stečaju ter glede posnetkov pogovorov, ki jih je posnel D.Š. s telefonom in diktafonom ter z izvajanjem ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ponuja zgolj drugačno dokazno oceno od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, vendar brez zaključkov in argumentov, ki bi bili prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi.

12. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede posnetih pogovorov D.Š. s S.Č.. Z izpostavljenim očitkom, (stran 11 pritožbe) da bi od trenutka, ko je bila policija seznanjena s stiki in pogovori D.Š. ter S.Č. in S.G. in D.Š. posnetki pogovorov, morala zbiranje in zavarovanje dokazov, ob izpolnjeni zakonskih pogojih, zagotoviti policija, državno tožilstvo ter z ustrezno odredbo sodišče, ne pa, da se je to prepustilo D.Š. snemanju, se je obširno ukvarjalo sodišče prve stopnje že ob prvem sojenju, ko je odločalo o zahtevah za izločitev dokazov (sodba I K 70188/2010 z dne 13.9.2013 – stran 19 do 26 sodbe) ter ugotovilo, da jih je Š. posnel samoiniciativno in niso plod nedovoljenega policijskega delovanja. Sodba je v delu, ki se nanaša na S.G. in S Č. prestala tako preizkus pred višjim sodiščem (IV Kp 70188/2010 z dne 6.2.2014), kot tudi pred Vrhovnim sodiščem, ko je odločalo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker je bilo to vprašanje že razrešeno, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča ponovna izvedba dokaza z zaslišanjem D.Š. nepotrebna.

13. Brez posebne teže je tudi pritožbeni očitek, da se obtoženka ni mogla dogovarjati s S.G. ter da tudi navodil ni mogla dobivati od nje. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženka za svoje ravnanje morala dobiti navodila. Ali so bila ta dana neposredno od S.G. ali preko koga drugega, v tem primeru, kot se je izkazalo, brata S.Č., ni pomembno.

14. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je tako pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtoženki očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine pravilno in popolno ugotovilo, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, slednje ustrezno kritično ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke, ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Zato ugotovljena dejstva in okoliščine omogočajo oceno, da ni dvoma, da je obtožena storila očitano ji kaznivo dejanje in je zanj tudi kazensko odgovorna.

15. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Obtoženki izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo zapora v trajanju šest mesecev in preizkusno dobo dveh let ter izrečena denarna kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 20 EUR, v skupnem znesku 1.800,00 EUR, ki se izvrši in jo je obtoženka dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, je primerna glede na težo storjenega kaznivega dejanja, premoženjske razmere obtoženke in njeno krivdo.

16. Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obtoženkine zagovornice niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do takšnih kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

17. Ker obtoženka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, to je sodno takso, ki se v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmeri v znesku 162,00 EUR (tarifne številke 7111, 7119, 71113 in 7122 ZST-1) in jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.