Jedro

Sklep o nedopustitvi ali dopustitvi stranske intervencije nima narave sklepa o končanem postopku. Z njim se odloči le, ali je lahko v pravdi udeležena oseba, ki naj bi bila po prepričanju predlagatelja upravičena do položaja stranskega intervenienta.

Toženec je malomarno in neskrbno ravnal tako pri hrambi kartice kar v predalu avtomobila kot pri opustitvi prijave o izgubi oziroma kraji kartice ter opustitvi reklamacije izpiskov o porabljenih zneskih z LB Eurocard kartico.

Za odločitev o teku zamudnih obresti je pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če se to zgodi pred uveljavitvijo OZ-A, mora sodišče prve stopnje prepoved upoštevati, če vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Reviziji zoper sodbo se delno ugodi tako, da se ob delni ugoditvi toženčevi pritožbi sodba sodišča prve stopnje v izrekih pod 2 in 3 spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2001/09504 s 7. 9. 2001 razveljavi tudi za zakonske zamudne obresti od glavnice 8,073.037,96 SIT (sedaj 33.688,19 EUR), kolikor so te višje od 8,073.037,96 SIT (33.688,19 EUR) ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Sicer se revizija zoper sodbo zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlagano stransko intervencijo (izrek pod točko 1), s sodbo pa je odločilo o sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2001/09504 s 7. 9. 2001 tako, da ga je vzdržalo v veljavi za plačilo glavnice 8,073.037,96 SIT (sedaj 33.688,19 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2001 (v sodbi je očitno pomotoma zapisano od 27. 6. 2001) do plačila in za odmerjene izvršilne stroške, razveljavilo pa za plačilo 203.100 SIT (847,52 EUR) s pripadajočimi obrestmi in za obresti od glavnice 8,073.037,96 SIT (33.688,19 EUR) za čas od 28. 6. 2001 do 26. 8. 2001 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (izreka pod točkama 2 in 3). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (izrek pod točko 4). Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep.

2. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi in sklepu uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo izpodbijane odločbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo o zavrnitvi predlagane stranske intervencije in se v zvezi s tem ter z odločitvijo o samem tožbenem zahtevku sklicuje na fotokopijo izvedenskega mnenja iz kazenskega postopka, ki jo prilaga reviziji ter še zatrjuje nasprotje podatkov iz dokazov z razlogi prvostopenjske sodbe. Pri utemeljevanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava toženec pretežno prepisuje svoje pritožbene trditve (da ni materialnih dokazov, da naj bi tožnica vtoževani znesek plačala Eurocard – Mastercardu, da toženec ni opravil nobenega od spornih nakupov, da bi predlagane priče potrdile, kdo si je njegovo kartico prilastil in z njo plačeval, predlagani prodajalci pa bi morali pojasniti, zakaj niso izvajali avtorizacije itd.). Po povzemanju vsebine zakonskih določb 1052. in 1054. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ) ter 2. člena pogodbe toženec vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da je do izplačila spornega zneska prišlo po krivdi same tožnice in njenih poslovnih partnerjev, saj je bil bistveno presežen odobreni limit 200.000 SIT in bi v najslabšem primeru lahko odgovarjal le do tega zneska. Toženec nato ponavlja tudi svoje pritožbene trditve, zakaj naj bi bile sporne fotokopije slipov in da bi morala prodajna mesta opraviti avtorizacijo po telefonu, ker so bila plačila izvedena z imprinterjem (naprava za odtis) in ne z elektronskim POS sistemom. Tožničino ravnaje v reviziji na novo opredeljuje v smislu prvega odstavka 192. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine zaradi soprispevka oškodovanca ter še opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in napačen izračun zamudnih obresti.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija proti sklepu ni dovoljena, proti sodbi pa je dovoljena, vendar je le v manjšem delu utemeljena.

5. Revizija izrecno izpodbija tudi sklep o predlagani stranski intervenciji. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi in je dovoljena le v primerih, ki jih določa zakon. Dovoljenost revizije zoper drugostopenjski sklep je posebej urejena v 384. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po prvem odstavku navedenega člena je dovoljena le proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o nedopustitvi ali dopustitvi stranske intervencije nima narave takega sklepa. Z njim se odloči le, ali je lahko v pravdi udeležena oseba, ki naj bi bila po prepričanju predlagatelja upravičena do položaja stranskega intervenienta. V tem delu torej toženčeva revizija ni dovoljena.

6. Kot je bilo že omenjeno, toženec v pretežnem delu revizije prepisuje svoje pritožbene trditve. Odgovorov pritožbenega sodišča nanje ne omenja in z njimi ne polemizira. Ker je pritožbeno sodišče na revizijskim enake pritožbene trditve pravilno odgovorilo, revizijsko sodišče teh razlogov pritožbenega sodišča ne bo ponavljalo. Za revizijsko fazo postopka le še dodatno pojasnjuje, da z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz povzetka revizijskih trditev v točki 2 te odločbe pa izhaja, da gredo mnoge od v reviziji ponovljenih pritožbenih navedb prav v opisani prepovedani smeri (tretji odstavek 370. člena ZPP). Novi dokaz, ki ga toženec prilaga reviziji, naj bi sicer dokazoval zatrjevano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da naj bi bili podatki iz dokazov, „ki so se ali bi se morali izvajati“, v nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe), vendar je revident prezrl, da reviziji priloženo izvedensko mnenje o tem, kdo naj bi bil podpisnik slipov, datira s 14. 11. 2006, prvostopenjska sodba pa je bila izdana 20. 4. 2006. Poleg tega ne gre za razlog o odločilnem dejstvu, ker sta sodišči sprejeli dokazno oceno, da toženec ni bil podpisnik slipov, saj mu je bila kartica ukradena.

7. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta pravdni stranki 5. 9. 1996 sklenili pogodbo o vodenju tekočega računa, s katerega je tožnica plačevala tudi toženčevo porabo z LB Eurocard kartico, ki jo je tožencu izdala v marcu 2001. Toženec je to kartico pustil v predalu svojega avtomobila, njene izgube ali kraje ni prijavil, prejetih obvestil o uporabi sploh ni kontroliral in tudi ne reklamiral, zato je tožnica prejete račune utemeljeno plačala. Do največje porabe je prišlo v aprilu in nato še v maju 2001, konec maja pa je tožnica že saldirala račun.

8. Na podlagi pravkar povzetih okoliščin sta obe sodišči materialnopravno pravilno odločili, da je tožbeni zahtevek za plačilo negativnega salda na toženčevem tekočem računu utemeljen. Presoja temelji na 1052. in 1054. členu ZOR, pogodbenih določbah in določbah splošnih pogojev poslovanja s kartico L. E.. Tožnici ni mogoče očitati nobenega takega ravnanja, ki bi ga bilo lahko opredeliti kot njeno odgovornost ali vsaj prispevek k nastanku negativnega stanja (267. člen ZOR in ne 192. člen ZOR, kot zmotno opredeljuje toženec). Neutemeljen je revizijski očitek, da bi tožnica morala preklicati toženčevo kartico. Večjim zneskom porabe v mesecu aprilu 2001 toženec ni ugovarjal, zato jih je tožnica plačala, saj se po drugem odstavku 1060. člena ZOR šteje, da je imetnik računa izpisek odobril, če ni v dogovorjenem roku ugovarjal. Situacija se je ponovila še v maju, nakar je tožnica kljub toženčevi pasivnosti konec maja 2001 račun saldirala. Zakaj je bila tožnica dolžna plačati tudi porabo preko dogovorjenega limita, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče in tem razlogom revizija ugovarja le neobrazloženo. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje presojo obeh sodišč, da je toženec malomarno in neskrbno ravnal tako pri hrambi kartice kar v predalu avtomobila kot pri opustitvi prijave o izgubi oziroma kraji kartice ter opustitvi reklamacije izpiskov o porabljenih zneskih z LB Eurocard kartico.

9. Edini materialnopravno utemeljen revizijski očitek se nanaša na višino oziroma tek prisojenih zakonskih zamudnih obresti, ki sta jih sodišči prisodili od dosojenega zneska glavnice za čas od 27. 8. 2001 (primerjaj izreka pod točko 2 in 3 sodbe prve stopnje) do plačila. Prezrli sta, da je v določenem obdobju (od 1. 1. 2002 – OZ do 22. 5. 2007 – OZ-A) za zakonske zamudne obresti veljala prepoved ne ultra alterum tantum. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-1-300/2004 z 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se je za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki tečejo še po uveljavitvi OZ 1. 1. 2002, uporabljal 277. člen ZOR, čeprav so obresti že dosegle ali presegle glavnico. Navedena prepoved je bila odpravljena šele 22. 5. 2007 z uveljavitvijo OZ-A. Zato je za odločitev o teku zamudnih obresti pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če se to zgodi pred uveljavitvijo OZ-A, mora sodišče prve stopnje prepoved upoštevati, če vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave, kasnejše obdobje pa v časovnih mejah pravnomočnosti ni zaobseženo. V obravnavani zadevi so zakonske zamudne obresti začele teči 27. 8. 2001 in so presegle glavnico 12. 12. 2005, sodišče prve stopnje pa je sodbo izdalo 20. 4. 2006 in bi zato moralo upoštevati odločbo ustavnega sodišča. 10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377., 378. in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izrekih te odločbe, ki zajemajo tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov, saj je toženec uspel le s sorazmerno majhnim delom revizije.