Jedro

Zgolj zaradi dejstva, da je med zemljiščem prizadetih strank in zemljiščem gradnje (ozek) pas zemljišča v lasti druge osebe, oddaljenost tožničinega objekta od nepremičnine prizadetih strank ni prav nič večja, s tem pa tudi ne zagotovljeno stanje, ki ga PUP zasleduje s predpisanim najmanj 4-metrskim odmikom in v katerega se lahko poseže le s soglasjem tistega, v čigar korist je ta odmik določen.

Šele, ko je jasno, kakšen objekt je načrtovan, sosed razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami, ki mu omogočajo sprejem odločitve, ali pristaja na gradnjo, bližjo njegovemu zemljišču.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za prizidavo (s stanovanjskim delom v mansardi) obstoječe gostinske stavbe na zemljiščih parc. št. 1779/10, 1779/14 in 1779/15 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 33. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za Občino Dobrepolje (Uradni list RS, št. 39/98 in naslednji, v nadaljevanju PUP) o 4- metrskem odmiku od sosednjega zemljišča, za manjši odmik pa soglasje A.A. in B.A., lastnikov parc. št. 1667/2 k.o. ..., ni bilo predloženo. Organ je namreč ugotovil, da se v omenjenem pasu za odmik na SZ strani obravnavanega objekta poleg zemljišča parc. št. 1779/17 k.o. ... (javno dobro), ki meji na zemljišče posega, nahaja tudi parc. št. 1667/2. Upravni organ je zavrnil tudi uporabo soglasja pravnih prednikov strank z dne 18. 11. 1971, ki naj bi izhajalo iz zapisnika o komisijskem ogledu, sestavljenega v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za adaptacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1667/2 k.o. ... Iz tega je razvidno, da so pravni predniki tožnice in stranskih udeležencev medsebojno podali soglasje po enakih vzajemnih pogojih, to je za dvig in adaptacijo objekta v mejnem pasu. Upravni organ se je v prid svojemu stališču skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 308/2004, po kateri je treba tako soglasje pridobiti za konkretni primer v postopku pridobivanja upravnega dovoljenja in ne prej, saj ga je mogoče vsak čas preklicati.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da se soglasje iz leta 1971 tudi po vsebini (nanašalo se je na dvig objekta za 2 m in razširitev na JZ strani) nanaša na popolnoma drugačno gradnjo, kot je obravnava prizidava, ki ni le adaptacija in nadzidava obstoječega objekta.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka razlagi pojma sosednjega zemljišča iz drugega odstavka 33. člena PUP. Meni, da je to le zemljišče, ki meji na zemljišče gradnje, ne pa vse parcele, ki so znotraj območja 4-metrskega pasu od predvidenega objekta. Za tako razumevanje bi moralo biti to izrecno in nedvoumno določeno v PUP. Nedopustna je razlaga, ki daje pojmoma sosednja parcela iz prvega odstavka 33. člena PUP in sosednjemu zemljišču iz drugega odstavka istega člena različen pomen. Kar zadeva predloženo soglasje, pa se to nanaša na odmik, ne pa na projekt. Ker je bilo dano za naprej, zavezuje tudi pravne naslednike. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče v prejšnjem upravnem sporu I U 1816/2012 s sodbo z dne 28. 2. 2013 odpravilo drugostopenjsko odločbo št. 35108-243/2012-MOP/2-0641114 z dne 2. 11. 2012 (z njo je drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi stranskih udeležencev odločil meritorno in zavrnil tožničino zahtevo za gradbeno dovoljenje za sicer že zgrajeni objekt) in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V omenjeni sodbi je zavzelo tudi stališče o razlagi določb prvega in drugega odstavka 33. člena PUP glede odmikov in potrebnega soglasja lastnika sosednje nepremičnine (v konkretnem primeru lastnikov parc. št. 1667/2 k.o. ...), ki nima skupne parcelne meje z zemljišči posega. V omenjeni sodbi – 9. do 12. točka obrazložitve – je sodišče navedlo: – da je v prvem odstavku 33. člena PUP določeno, da mora biti v območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov in brez enotnega zazidalnega sistema odmik novogradnje med drugim vsaj toliko od parcelne meje, da je možno vzdrževanje in redna raba objekta, a nikoli manj kot 1 m od sosednje parcele (velja za objekte), kadar ne gre za vrstno gradnjo (3. alineja). V skladu z drugim odstavkom istega člena se sme brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča izdelati lokacijska dokumentacija, če so izpolnjeni predhodni pogoji v tem členu in znaša odmik objekta od sosednjega zemljišča vsaj 4m; – da navedeno pomeni, da mora lastnik sosednjega zemljišča soglašati z gradnjo, če je ta od njegovega zemljišča oddaljena manj kot 4 m, pri čemer odmik objekta od parcelne meje sosednje parcele ne sme biti v nobenem primeru manjši od 1 m oziroma mora biti najmanj tak, da je možno vzdrževanje in redna raba objekta. Teh minimumov torej niti s soglasjem lastnika sosednjega zemljišča ni mogoče obiti. Iz 3. alineje tudi povsem jasno izhaja, da je v njej zahtevan odmik objekta od parcelne meje s sosednjo parcelo, torej od skupne parcelne meje, ki pa jo zemljišče posega lahko ima le s prvim naslednjim zemljiščem (v konkretnem primeru z zemljiščem parc. št. 1779/17 k.o. ... – javno dobro). Navedeno izhaja tudi iz namena določbe, ki je v tem, da mora biti objekt lociran vsaj tako, da ga je mogoče vzdrževati z investitorjevega zemljišča in pri tem ne posegati v sosednjega; – da bi se bilo zgolj ob upoštevanju jezikovne razlage omenjene določbe mogoče strinjati s tožnico, da je tudi v drugem odstavku istega člena navedeno „sosednje zemljišče“ le tisto, ki neposredno meji z zemljiščem gradnje. Vendar pa bi taka enotna razlaga obeh določb pomenila, da z drugim odstavkom zasledovani cilj ne bi bil dosežen, saj v predpisu vnaprej tudi ni mogoče predvideti vseh življenjskih primerov; – da je treba upoštevati, da so odmiki določeni zaradi preprečevanja neželenih vplivov načrtovanega objekta na sosednjo nepremičnino (npr. hrup, smrad). Prostorski akt ima lahko v ta namen še dodatne zahteve (npr. glede osončenja – v konkretnem primeru v 4. alineji prvega odstavka 33. člena PUP in glede že omenjene možnosti vzdrževanja objekta z lastnega zemljišča), kar pa ne vpliva na vsebinske razloge za predpisovanje odmikov. Normodajalec je v PUP kot tak primeren odmik določil razdaljo 4 m in več od sosednjega zemljišča, manj pa le s soglasjem njegovega lastnika. Če pride do primera, kakršen je obravnavani, ko se v 4-metrskem pasu od investitorjevega objekta znajde več parcel, v konkretni zadevi poleg parc. št. 1779/17 k.o. ... (javno dobro) še zemljišče prizadetih strank parc. št. 1667/2 k.o. ..., od katerega je tožničin objekt oddaljen 2,27 m, to po mnenju sodišča ne more izključiti uporabe drugega odstavka 33. člena PUP na način, da soglasje prizadetih strank ne bi bilo potrebno. Zgolj zaradi dejstva, da je med njunim in zemljiščem gradnje (ozek) pas zemljišča v lasti druge osebe, oddaljenost tožničinega objekta od nepremičnine prizadetih strank ni prav nič večja, s tem pa tudi ne zagotovljeno stanje, ki ga PUP zasleduje s predpisanim najmanj 4-metrskim odmikom in v katerega se lahko poseže le s soglasjem tistega, v čigar korist je ta odmik določen. Zato soglasja prizadetih strank ni mogoče obiti oz. nadomestiti le s soglasjem lastnika parc. št. 1779/17 k.o. ...

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana ob upoštevanju navedenih stališč, prav tako tudi drugostopenjska, zato se v celoti sklicuje na njune razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Neutemeljena je tožbena navedba, da naj bi sprejeta razlaga posamezniku dajala absolutno oblast nad urejanjem prostora. Navedeno bi držalo, če bi iz nje izhajalo, da mora imeti investitor vselej – ne glede na oddaljenost načrtovanega objekta od sosednjega zemljišča – sosedovo soglasje za gradnjo. Podlage za tako razumevanje razlaga ne daje, saj ob upoštevanju 4-metrskega odmika ne izključuje možnosti gradnje brez soglasja, torej tega, kar določa drugi odstavek 33. člena PUP, s katerim je izključena tudi investitorjeva odvisnost od dobrososedskih odnosov. V nasprotnem pa sosed, ki soglaša, prevzame nase breme morebitnih večjih vplivov sosednjega objekta zaradi zmanjšanega odmika od njegovega zemljišča. Tožničino stališče bi v skrajnem primeru lahko privedlo celo do tega, da bi investitor s parcelacijo ustvaril novo parcelo v smeri proti zemljišču v lasti tretje osebe, s tem dosegel, da je njegova parcela sosednja zemljišču posega v smislu, za katerega se zavzema tožnica, nastali položaj pa bi mu kljub manjši oddaljenosti omogočil gradnjo brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča, zaradi varstva katerega je določeno, da se sme graditi le v določeni oddaljenosti od njegove nepremičnine. Pri tem sodišče še poudarja, da je treba odmik 1 m iz 3. alineje prvega odstavka 33. člena PUP razumeti tudi z vidika namere urejevalca prostora, da se v občini gradijo objekti na način, da jih bo mogoče uporabljati, kar je nenazadnje tudi interes investitorjev.

Glede na navedeno sodišče meni, da sprejeta razlaga prvega in drugega odstavka 33. člena PUP ne pomeni nesorazmernega varstva pravic lastnikov zemljišča parc. št. 1667/2 k.o. ..., ki nista lastnika sosednje parcele, sta pa lastnika sosednjega zemljišča, ki nesporno leži na oddaljenosti manj kot 4 m od tožničinega objekta.

Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 15. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) v delu, ki predpisuje, da določa odmik objektov od parcelne meje prostorski izvedbeni akt oziroma lokacijska dokumentacija glede na terenske in krajevne razmere ter v skladu z normativi, ki jih določajo predpisi. Gre za določbo, ki zavezuje normodajalca, ki je v obravnavanem primeru, kljub temu da naj bi po tožničinih trditvah šlo za podeželsko območje oziroma vaško jedro, katerega značilnost so ozke, največkrat javne poti med hišami, predpisal 4-metrski odmik od sosednjega zemljišča, ne pa manjšega in brez soglasja lastnikov sosednjih zemljišč. Zato na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene navedbe glede ugotovitev prvostopenjskega organa iz prejšnje odločbe, da naj bi bili na območju PUP že zgrajeni objekti povečini locirani tako, da vsaj z eno stranico sovpadajo s parcelno mejo in da praktično noben objekt nima 4-metrskega odmika niti od parcelne meje niti od sosednjih objektov. Obstoječe stanje prostora je lahko razlog za spremembo predpisa, za odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja pa v tem pogledu ni relevantno, zato ga sodišče ne more upoštevati, in sicer niti v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnica objekt zgradila, šele nato pa zahtevala upravno dovoljenje.

Neobrazložena je tožbena trditev, da sprejeta interpretacija zasleduje določitev 4-metrskega odmika med objekti. Sodišče se z odmiki med objekti sploh ni ukvarjalo, zato preizkus te tožbene trditve in vpliva na odločitev ni mogoč.

Ne drži, da naj bi sprejeta razlaga 33. člena PUP onemogočala izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi „življenjsko nevarne hiše“, torej v primeru nevarne gradnje (12.3. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V tem primeru se po 154. členu ZGO-1 prepove uporaba takega objekta ter odredi, da se na njem izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani. Le za slednje je treba pridobiti gradbeno dovoljenje (prim. 6. in 7. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1), vendar v takem primeru, upoštevaje naravo posega, ki vzpostavlja stanje brez nevarnega objekta, ni mogoče uporabiti določb o odmikih. Ali bo po odstranitvi objekta dopustna gradnja novega, pa bo odvisno od pogojev prostorskega akta. Neutemeljena pa je tudi primerjava z rekonstrukcijo hiše (po požaru), saj se rekonstrukcija objekta izvaja na že obstoječem objektu (7.2. točka iste določbe ZGO-1), kjer so odmiki obstoječi in se ne spreminjajo, zato rekonstrukcija objekta, če je ta kot vrsta posega dovoljena, smiselno izključuje uporabo določb o odmikih, ki veljajo za gradnjo novega objekta oziroma dozidavo ali nadzidavo (7.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da soglasje pravnega prednika stranskih udeležencev iz leta 1971 v tem postopku ne more biti pravno upoštevno. Po drugem odstavku 65. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) lahko investitor kadarkoli med postopkom izdaje gradbenega dovoljenja predloži pisno izjavo stranke, da se strinja z nameravano gradnjo; izjava stranke se mora sklicevati na projekt, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja; v tem primeru se gradbeno dovoljenje stranki samo osebno vroči (ZGO-1D, Uradni list RS, št. 57/12). Tudi pred tem veljavni drugi odstavek istega člena je določal, da lahko investitor med postopkom izdaje gradbenega dovoljenja predloži overjeno pisno izjavo katerekoli stranke, da se strinja z nameravano gradnjo, kot je razvidna iz projekta, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ne more biti dvoma, da „nameravano gradnjo“ opredeljuje tudi lega objekta na zemljišču, z njo pa so povezani odmiki. Zato je v postopku za izdajo upravnega dovoljenja z vidika odmikov lahko relevantno le soglasje h konkretni gradnji, torej tisti, katere značilnosti so prikazane v projektu, ki je predmet obravnave. To izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. zadeve X Ips 176/2011, I Up 1355/2005, I Up 1039/2004) in iz prej navedene določbe 65. člena ZGO-1. Povedano še drugače (z vidika „soglasodajalca“): šele, ko je jasno, kakšen objekt je načrtovan, sosed razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami, ki mu omogočajo sprejem odločitve, ali pristaja na gradnjo, bližjo njegovemu zemljišču. Ker je bil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v obravnavani zadevi izdelan v aprilu 2011 (s kasnejšimi dopolnitvami), soglasje nekdanjega lastnika zemljišča parc. št. 1667/2 k.o. ... omenjeni zahtevi ne zadosti. Zato tudi ni pomembna tožbena trditev, da naj bi bilo omenjeno soglasje dano za odmik, ne pa k projektu. Ker ni sporno, da tožnica za gradnjo z manjšim odmikom od zemljišča parc. št. 1667/2 k.o. ... v lasti A.A. in B.A. njunega soglasja ni predložila, je upravni organ odločil pravilno, ko je zaradi neskladnosti projekta s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ostale navedbe za odločitev niso pomembne, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).