Jedro

S sklenitvijo predpogodbe se stranki zgolj zavežeta skleniti glavno pogodbo in nase še ne prevzameta obveznosti iz glavne pogodbe. Tožnik tako po Predpogodbi ni bil zavezan plačati kupnine, taka obveznost pa bi nastala šele s sklenitvijo prodajne pogodbe. V kolikor bi tožnik plačal kupnino že ob podpisu Predpogodbe in upoštevaje določilo Predpogodbe, po katerem se je toženka zavezala nepremičnine izročiti v posest ob plačilu celotne kupnine, bi stranki dejansko že takrat izpolnili vse svoje obveznosti po glavni pogodbi, s čimer bi institut predpogodbe izgubil svoj smisel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 969,00 EUR (II. točka izreka).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Odločitvi sodišča formalno nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov, obrazloženo pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Sodišče je napačno interpretiralo izvedene dokaze. Dejstvo je, da je toženka s podpisom predpogodbe z dne 9. 10. 2009 jasno potrdila prejem zneska 10.000,00 EUR za nepremičnine, glede katerih je bila takrat vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica. Tožnik ne bi plačal celotne kupnine vnaprej za nepremičnine, za katere ne bi bil prepričan, da bo zemljiškoknjižni prenos tudi dokončno izpeljan. Vse se je zaradi popolnoma nesprejemljivih ravnanj toženke zataknilo in je ostal brez nepremičnin in brez denarja. Toženka je kot polnoletna oseba z dolgoletnim stažem s.p.-ja gotovo vedela, kaj podpisuje. Na tem svetu velja, da je podpis potrditev vsebine zapisa dogovorjenega in tistega, kar se s podpisom potrjuje za resnično in pravilno. Zadeva z M. nima nobene zveze z odnosom med pravdnima strankama. Nikoli ni bilo nobenega posvetovanja Ž. M. z odvetniki in tudi nobenega predhodnega sodelovanja med pravdnima strankama, zato si je sodišče popolnoma natančno razlagalo okoliščine. Pomembno je zgolj dogajanje po podpisu predpogodbe, ne pa, kar se je dogajalo prej. Absurdna je ugotovitev sodišča, da se je Ž. M. zavedal, da tožnik nikoli ni mogel postati lastnik gozdnih parcel, ker naj bi vedel za predhodno dogajanje med toženko, M. in B., kar tožnik izrecno zavrača. Po podpisu predpogodbe ni prišlo do nobene sečnje. Tožnik ni mogel vložiti tožbe na ugotovitev lastninske pravice, ker je potem prišlo do vpisa lastninske pravice na tretjo osebo, zato je tožniku preostal zgolj obligacijski zahtevek za vrnitev tistega, kar je toženka od njega pridobila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do kršitve procesnih določb, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik svoj zahtevek utemeljuje na podlagi prodajne predpogodbe z dne 9. 10. 2009 za prodajo oz. nakup nepremičnin (v nadaljevanju: Predpogodba). V Predpogodbi je tožena stranka potrdila prejem 10.000,00 EUR kupnine, in ker glavna pogodba v dogovorjenem roku ni bila sklenjena, tožnik zahteva vrnitev plačane kupnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka kronološko opredelilo dogajanje okoli spornih nepremičnin in vlogo posameznih akterjev (poleg pravdnih strank so bili v sporna razmerja vpleteni še M. Ž. (sin tožnika), M. O. (sin toženke), N. M. in F. J.) ter zaključilo, da je bil M. Ž. ves čas seznanjen z dogodki glede nakupa gozdnih parcel, in da glavni namen sklenitve Predpogodbe ni bi končni nakup parcel, temveč sečnja lesa v gozdu, zaradi česar je štelo za nedokazano dejstvo, da je tožnik toženki dejansko plačal 10.000,00 EUR kupnine. Tak zaključek je po presoji pritožbenega sodišča pravilen.

Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi že opredelilo do večine navedb, ki jih tožnik ponavlja v svoji pritožbi. Ni res, da se sodišče ni opredelilo do samega podpisa toženke na Predpogodbi, ki naj bi potrjeval prejem spornega zneska. V povezavi z ostalimi dokazi, predvsem pa na podlagi izpovedi prič je sodišče namreč štelo, da navkljub določilu v Predpogodbi kupnina ni bila plačana. Taka ugotovitev ne temelji (kot to zmotno zatrjuje pritožba) zgolj na zatrjevani nevednosti tožnice, temveč predvsem na dejstvu, da je tožnikov sin vedel za odnose med prejšnjim lastnikom nepremičnine, toženko ter njenim sinom. Z njimi je sodeloval že pred podpisom Predpogodbe, zaradi česar so mu po presoji prvostopenjskega sodišča morale biti znane okoliščine prodaje, njegova izpoved o plačilu 10.000,00 EUR pa je postala neprepričljiva. Tožnikov sin naj bi zgolj zasledoval namen sečnje v gozdu, za kar je potreboval dovoljenje toženke in iz tega razloga je bila sklenjena Predpogodba. Prav odnosi med N. M., M. O. in M. Ž. so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bistveni za presojo utemeljenosti zahtevka v predmetni zadevi, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbeni argumentaciji, da je sodišče ta razmerja po nepotrebnem ugotavljalo in na njih nepravilno oprlo svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je bistvo instituta predpogodbe v zavezi strank, da bodo kasneje sklenile drugo, glavno pogodbo (prvi odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Tožnik tako po Predpogodbi ni bil zavezan plačati kupnine, taka obveznost pa bi nastala šele s sklenitvijo prodajne pogodbe. V kolikor bi tožnik plačal kupnino že ob podpisu Predpogodbe in upoštevaje določilo Predpogodbe, po katerem se je toženka zavezala nepremičnine izročiti v posest ob plačilu celotne kupnine, bi stranki dejansko že takrat izpolnili vse svoje obveznosti po glavni pogodbi, s čimer bi institut predpogodbe izgubil svoj smisel. Dejstvo, da sta stranki podpisani dokument imenovali Predpogodba in se zavezali skleniti glavno pogodbo do 31. 12. 2009 (kar nobena od strank ni prerekala), pritožbeno sodišče šteje za dodaten dokaz, da kupnina v predmetnem primeru še ni bila izročena, zaradi česar je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Nadalje je po presoji pritožbenega sodišča neverjetna tudi zatrjevana višina kupnine 10.000,00 EUR. Priči M. in M. O. sta izpovedala, da je tožnikov sin vedel, da je bila dejansko dogovorjena kupnina pri prvi prodaji zemljišča 6.000,00 EUR, vrednost samega zemljišča pa se je kasneje zaradi sečnje (za katero je sin tožnika tudi vedel) še zmanjšala. Kot to pravilno izpostavlja tudi izpodbijana sodba, si je tožnikov sin sam prišel v nasprotje, ko je izpovedal, da je za posekani les plačal, hkrati pa naj bi bil za manjvredno zemljišče dodatno pripravljen plačati visok znesek 10.000,00 EUR. Niti tožnik niti njegov sin v postopku nista zanikala sinove vpletenosti v prodajo nepremičnine med M. in toženko (tožnikov sin naj bi sinu toženke posodil denar za kupnino), kar kaže na to, da je tožnikov sin moral vedeti tudi za razveljavitev te prodaje in posledično neupravičen vpis toženke v zemljiški knjigi. Vse te okoliščine skupaj kažejo, da tožnik toženki zneska 10.000,00 EUR iz naslova kupnine ni plačal. Pritožba sicer utemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da bi tožnik moral vložiti tožbo na ugotovitev lastninske pravice, če bi vtoževano kupnino resnično plačal. Med pravdnima strankama ni sporno, da do sklenitve glavne pogodbe o prodaji spornih nepremičnin tožniku ni prišlo, zaradi česar seveda tožnik ne bi mogel uspeti z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice. Če bi na podlagi sklenjene Predpogodbe tožnik karkoli izpolnil, bi bil slednje upravičen zahtevati nazaj po pravilu o neupravičeni obogatitvi (tretji odstavek 190. člen OZ), vendar pa (kot izhaja iz obrazložitve te in izpodbijane sodbe) tožnik plačila kupnine ni dokazal, zato je končna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

V sled navedenemu je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo, je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških postopka. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).