Jedro

S trditvami o čezmernem prikrajšanju (118. člen OZ), enako pa velja tudi za ostale trditve, ki se nanašajo na napake volje (grožnja – 45. člen OZ, bistvena zmota – 46. člen OZ), ni mogoče utemeljevati zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ampak kvečjemu zahtevek za njeno razveljavitev. Pogodba, ki jo obremenjujejo takšne napake, je namreč (le) izpodbojna in ne nična (primerjaj 99. in 2. odstavek 118. člena OZ).

Sodišče sicer pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da zato lahko ugotavlja dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni navajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je peti odstavek 2. člena Sporazuma o ugasnitvi pravice iz najemnega razmerja in odškodnini z dne 14. 8. 2012 (v nadaljevanju Sporazum), sklenjen med A. A. in tožnico, neveljaven (točka II izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se Sporazum v petem odstavku 2. člena, z vsebino, kot je povzeta v točki III izreka sodbe, razveljavi, ter zahtevek, da ji toženka plača 160.000,00 EUR od 28. 2. 2013 dalje do plačila (točka III izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti 3.358,11 EUR v 15 dneh s pripadki (točka IV izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je Sporazum v delu, ki se nanaša na tožnico, upoštevajoč 103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ničen, razen če sodišče ne bi ugotovilo, da namen kakšnega pravila ne odkazuje na drugo sankcijo ali da zakon v konkretnem primeru ne predpisuje kaj drugega. Do ničnosti pride šele po presoji pogojev (namen kršenega pravila, zakonska določitev druge sankcije). Sodišče teh pogojev ni presojalo. Vztraja, da je izpodbijani del Sporazuma v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. Krši načelo pogodbene avtonomije strank ter načelo vestnosti in poštenja.

Zmota tožnice o vrednosti predmeta pogodbe utemeljuje zahtevek na razveljavitev pogodbe. Roke je tožeča stranka upoštevala. Pravica popolnoma ugasne s potekom treh let od dneva, ko je bila sklenjena.

Pritožbi prilaga tožbo tožnika B. B, za katero je izvedela na naroku 5. 3. 2015, in potrjuje silo in grožnjo. Sodišče je zmotno ocenilo dokaz z zaslišanjem priče odvetnika C. C. Opozarja na svojo izpovedbo in izpovedbo prič Č. Č. in D. D. Vztraja, da je bila grožnja podana in je povzročila pri pritožnici utemeljen strah, zaradi katerega je sklenila pogodbo. Navaja okoliščine iz katerih je to razvidno.

V nadaljevanju pritožbe povzema stališča pravne teorije glede ničnosti in izpodbojnosti pravnih poslov ter določila ZOR.

Meni, da je zaključek sodišča, da ni uspela dokazati očitnega nesorazmerja, napačen. Predlagala je postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi trditve potrdil. Sodišče je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Tožnica se je odpovedala darilu za primer smrti in ni prejela ničesar. Za dvostranske pogodbe velja načelo enake vrednosti dajatev (prvi odstavek 15. člena ZOR). Enaka vrednost mora obstajati ob sklenitvi pogodbe, kar v konkretnem primeru ni bilo podano. Sankcija za kršitev tega načela je ničnost pogodbe, saj je kršitev načela določena z zakonom. Sodišče bi moralo vpogledati v vse listine razlastitvenega spisa upravne enote in pri presoji upoštevati določila Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-1).

Sodba se neutemeljeno sklicuje na postopek, v katerem B. B. izpodbija darilno pogodbo za primer smrti (P 2213/2014-I), ki še ni pravnomočno končan. Sodba zmotno navaja, da naj bi tudi ostali stanovalci na naslovu ... prejeli nadomestno stanovanje in odškodnino v višini 42.000,00 EUR.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja razloge za takšno stališče in opozarja na nesklepčnost postavljenih zahtevkov ter pomanjkanje pasivne legitimacije.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek o storjenih postopkovnih kršitvah ni konkretiziran. Ker na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ter na nekatere kršitve po drugem odstavku 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP), mora biti ta zato obrazložena. Zgolj sklicevanje na pritožbeni razlog po 338.členu ZPP tej zahtevi ne zadosti. Je pa pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo glede morebitnega obstoja kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da niso bile storjene.

6. Glede na to, da tožnica v tem postopku zahteva ugotovitev neveljavnosti (podredno pa razveljavitev) dela Sporazuma, ki sta ga pravdni stranki podpisali 14. 8. 2012, to je že po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1), je sklicevanje pritožnice na določila ZOR zmotno. Ta določila se uporabljajo le za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ (1060. člen OZ).

7. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev, da je peti odstavek 2. člena Sporazuma, neveljaven. Sodišče prve stopnje je tak zahtevek, upoštevajoč ponujeno trditveno podlago, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo.

8. S trditvami o čezmernem prikrajšanju (118. člen OZ), enako pa velja tudi za ostale trditve, ki se nanašajo na napake volje (grožnja – 45. člen OZ, bistvena zmota – 46. člen OZ), ni mogoče utemeljevati zahtevka na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ampak kvečjemu zahtevek za njeno razveljavitev. Pogodba, ki jo obremenjujejo takšne napake, je namreč (le) izpodbojna in ne nična (primerjaj 99. in drugi odstavek 118. člena OZ).

9. V 86. členu OZ je določeno, da je pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sklenjen Sporazum Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom ne nasprotuje. Tožnica trditve o takšnem nasprotju ni z ničemer konkretizirala in tudi v pritožbi ponovi zgolj zakonski tekst. To pa za uspeh v postopku ne zadostuje. Res je sicer, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da zato lahko ugotavlja dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni navajala. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi (sporni del) Sporazuma nasprotoval Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, sodišče tudi ni bilo dolžno ugotavljati, ali je ničnost ustrezna sankcija, oziroma ali zakon v posameznem primeru ne odkazuje na kaj drugega.

10. Pritožnica v pritožbi odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka neutemeljeno izpodbija tudi s sklicevanjem na načelo enake vrednosti dajatev, ki ga opredeljuje 8. člen OZ. To načelo namreč ni neposredno uporabno, poleg tega pa je v drugem odstavku določeno, da zakon določa, v katerih primerih ima kršitev načela enake vrednosti dajatev pravne posledice. Povedano drugače: tudi če je v konkretni pogodbi načelo kršeno, to samo po sebi ne vpliva na veljavnost sklenjene pogodbe, če niso izpolnjeni pogoji za uporabo katerega od institutov, v katerih je načelo konkretizirano.

11. Ne glede na to, da je bil primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen že iz zgoraj navedenih razlogov, pa pritožbeno sodišče dodaja še enega. Pri Sporazumu z dne 14. 8. 2012 gre za poravnavo, ki je bila sklenjena med toženko, tožnico in njenim možem kot imetnikoma določenih obligacijskih pravic. Pogodba o poravnavi pa je na podlagi 1059. člena OZ zaradi ničnosti posameznih določil praviloma nična v celoti. Izjemo predstavlja le primer, ko je sestavljena iz več delov, ki so med seboj neodvisni, nično določilo pa se nanaša le na katerega od teh delov in ne na celoto. Da bi bil konkretni primer tak, pritožnica ni niti trdila. To pa pomeni, da bi bilo mogoče s tožbo zahtevati zgolj ugotovitev neveljavnosti celotne pogodbe, ni pa mogoče zahtevati ugotovitve ničnosti zgolj njene posamezne določbe.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi podredno postavljeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev petega odstavka 2. člena podpisanega sporazuma. Tak zahtevek je bil namreč vložen po izteku prekluzivnih rokov, ki jih določa OZ. Po drugem odstavku 118. člena OZ (čezmerno prikrajšanje) pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha po enem letu od sklenitve pogodbe, po 99. členu OZ pa pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe (zaradi napak volje) preneha s potekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma enega leta od prenehanja sile.

13. Kot izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil v konkretnem primeru Sporazum med pravdnima strankama sklenjen 14. 8. 2012, tožnica pa je zahtevek, s katerim je zahtevala razveljavitev spornega določila, vložila šele 14. 10. 2014, ko je spremenila tožbo. Ker je od sklenitve sporazuma do vložitve zahtevka preteklo več kot eno leto, je zahtevek za razveljavitev, ki ga tožnica utemeljuje s trditvami o čezmernem prikrajšanju, prepozen in zato pravilno zavrnjen. Enako velja tudi v pogledu zatrjevanih napak volje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, naj bi do zatrjevanjih groženj prišlo na dan sklenitve Sporazuma, to je 14. 8. 2012. Z njegovo sklenitvijo so (zatrjevane) grožnje prenehale. Zahtevek je bil postavljen več kot eno leto po tem, torej prepozno. Ker je tožnica za (po njenem mnenju) pravo vrednost stanovanja izvedela najkasneje ob vložitvi tožbe (to je 28. 2. 2013)(2), je zahtevek za razveljavitev spornega določila, ki je bil postavljen 14. 10. 2014, tudi ob upoštevanju trditev o bistveni zmoti glede vrednosti predmeta pogodbe, prepozen.

14. Pritožnica se v pritožbi, ko izpodbija zavrnitev podredno postavljenega zahtevka za razveljavitev dela Sporazuma, neutemeljeno sklicuje na triletni rok, ki ga določa drugi odstavek 99. člena OZ. Gre namreč za objektivni rok, ki je relevanten le v primeru, ko subjektivni rok še ni iztekel. Drugih razlogov, ki bi lahko utemeljili pravočasnost zahtevka, pa pritožnica ne ponudi.

15. Sodišče prve stopnje je podredno postavljeni zahtevek za razveljavitev dela Sporazuma presojalo tudi vsebinsko in zaključilo, da je neutemeljen. Pritožnica se s takšno presojo ne strinja. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v tem pogledu zmotno in nepopolno ugotovilo, sodišču očita tudi neizvedbo nekaterih dokazov (postavitev izvedenca, vpogled v upravni spis) oziroma zmotno dokazno oceno tistih, ki jih je izvedlo. Pritožbi prilaga tudi nov dokaz, sodišču pa očita, da nekaterih dokazov ne bi smelo izvesti (vpogled v spis I P 2213/2014). Do vseh teh očitkov se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Ker je bil ta del zahtevka pravilno zavrnjen že iz zgoraj navedenih razlogov, je odgovor na vprašanje, ali je sodišče dejstva, ki se nanašajo na zatrjevano čezmerno prikrajšanje, grožnjo in zmoto, pravilno in popolno ugotovilo in nato tudi materialno pravo uporabilo pravilno, za odločitev nerelevanten (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dodaja le to, da je zavrnitev dokaznih predlogov, s katerimi stranka dokazuje dejstva, ki v zadevi niso pravno odločilna, dopustna (287. člen ZPP), z vpogledom v spis I P 2213/2014 pa sodišče ni ugotovilo nobenega odločilnega dejstva.

16. Odločitve o zavrnitvi podredno postavljenega zahtevka za plačilo 160.000 EUR pritožnica obrazloženo ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je odločitev v tem delu zato preizkusilo zgolj v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je pravilna.

17. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

18. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben, je odločilo, da obe stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): OZ je stopil v veljavo 1. 1. 2002. Op. št. (2): Tožnica v točki II tožbe navaja, da je šele sedaj ugotovila, da je s podpisom sporazuma čezmerno prikrajšana, saj je izvedela, da bi bila vrednost stanovanja okoli 200.000,00 EUR.