Jedro

Kriterije za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks določa Zakon o sodnih taksah. Kriteriji se nanašajo izključno na premoženjsko stanje (1. odst. 13. čl. ). Status invalida torej sam po sebi ni kriterij za odločanje o oprostitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

S tožbo je tožnica izpodbijala odločbo z dne 10.5.2002, s katero je tožena stranka ugodila njeni pritožbi in odpravila odločbo Davčnega urada N.m., Izpostave Č. z dne 14.3.2001 (da mora tožnica v 15 dneh plačati sodno takso in kazensko takso v skupnem znesku 20.250,00 SIT, kar izhaja iz sporočila Okrajnega sodišča Črnomelj z dne 29.8.2000) in zadevo vrnila prvostopnemu davčnemu organu v ponovni postopek, ker po podatkih upravnih spisov za znesek, ki se nanaša na sodno takso za tožbo, ni mogla presoditi tožničinega ugovora v zvezi z zastaranjem. Tožničin ugovor, da ji obveznost plačila sodne takse sploh ne bi smela biti naložena zaradi izkazane invalidnosti, pa je bil zavrnjen.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo in ni ugodilo njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Pri zavrnitvi tožbe se sklicuje na razloge tožene stranke, in sicer, da po ZST invalidnosti ne izključuje obveznosti plačila sodne takse.

Strinja se s presojo, da zneski, ki se nanašajo na takso za sodbo in pritožbo, še niso zastarali in da v postopku po 29. členu Zakona o sodnih taksah (ZST), na podlagi katerega je bila izdana prvostopna odločba, ni mogoče presojati razlogov, ki se nanašajo na naložitev obveznosti. Zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks temelji na obrazložitvi, da je sodišče tožnico z dopisom dne 17.12.2002 pozvalo, da predloži listine, ki so navedene v 3. odstavku 13. člena ZST, da bo lahko odločilo o oprostitvi plačila sodnih taks. Tožnica na poziv sodišča, ki ga je prejela 19.12.2002, zahtevanih dokazil ni poslala.

Tožničin dedič v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Zatrjuje, da je bilo sodišče opozorjeno, da je bila tožnica 100 % invalid, da je bila nepokretna in je potrebovala stalno nego in postrežbo in da je bila zaradi takšnega stanja po zakonu oproščena plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo in pravilno pritrdilo razlogom, s katerimi je tožena stranka zavrnila tožničino zatrjevanje, da ji zaradi invalidnosti obveznost plačila sodne takse sploh ne bi smela biti naložena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča invalidnost ni razlog, ki bi po ureditvi ZST izključeval obveznost plačila sodne takse.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse (v tem upravnem sporu). Po podatkih sodnih spisov je sodišče prve stopnje tožnico pisno pozvalo, da v 30 dneh predloži: zadnjo odločbo o dohodnini zase in za družinske člane; potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe in potrdilo o premoženjskem stanju, tožnica pa zahtevanih listin ni predložila. Da invalidnost oziroma okoliščine zdravstvenega stanja, kar je tožnica edino navajala kot razlog za oprostitev, ne morejo biti upoštevne, ker jih ZST ne uvršča med kriterije za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks, je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo. Glede na navedeno tožničin dedič ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, s katerimi le ponavlja tožničina sklicevanja na invalidnost. Ker ni podan nobeden izmed pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.