Jedro

Tožnica v vtoževanem obdobju (v letu 1976 in od 1979 do 1980) iz naslova opravljanja dela na kmetiji ni bila vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, zato ji tega obdobja kot zavarovalne dobe ni mogoče šteti v pokojninsko dobo. Ker ta pogoj ni izpolnjen, ni relevantno, ali so bili podani elementi delovnega razmerja ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 7. 2015 in št. ... z dne 14. 5. 2015, ter da se tožnici všteje čas dela na zasebnem kmetijskem posestvu A.A. in B.B., od 16. 6. 1976 do 31. 8. 1976 in od 1. 4. 1979 do 30. 6. 1980 ter od 1. 10. 1982 do 15. 8. 1983 v zavarovalno dobo na podlagi četrtega odstavka 135. člena TZPZ.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da je sodišče odločitev zmotno oprlo zlasti na domneve tožene stranke o pogojih dela tožnice in sicer, da je bilo samoumevno, da ko ni imela zaposlitve, je živela doma in so ji starši zagotavljali stanovanje, hrano in obleko ter da je pomoč vračala tako, da je opravljala delo na domači kmetiji. Pri tem pa z delodajalcem ni imela sklenjen dogovor o pogojih dela in sicer, da bo delo opravljala stalno, pod nadzorom delodajalca in proti plačilu, ki se je izvrševalo v naravi in denarju. Po teh pogojih je tožnica delo opravljala v vseh spornih obdobjih. S tem v zvezi je predlagala tudi zaslišanje prič, vendar sodišče dokaznemu predlogu ni sledilo. Glede vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa se je sodišče že večkrat izreklo, da omenjeno ne vpliva na obstoj delovnega razmerja in priznanje pokojninske dobe za delo na kmetiji, kar izhaja tudi iz sodbe VIII Ips 125/1997. Pravno podlago za odločanje v sporni zadevi namreč ob uporabi 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(1) v zvezi z 202. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)(2) predstavlja določba 135. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (v nadaljevanju: TZPZ)(3) , po katerem se v zavarovalno dobo všteva čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju (od 1. januarja 1958 dalje) s polnim delovnim časom, ves čas delovnega razmerja kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih. Tožnica je tako dokazala, da je delo opravljala v delovnem razmerju (delo je bilo stalno, pod nadzorom delodajalca, ter se je opravljalo za dogovorjeno plačilo tako v denarju kot tudi v naravi), kar zadostuje za priznanje zavarovalne dobe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(4) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 5. 2015. Z omenjeno odločbo je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje - vštetje zavarovalne dobe za čas od 1. 6. 1976 do 30. 9. 1976, od 1. 4. 1979 do 30. 9. 1980 in od 1. 10. 1982 do 16. 8. 1983. 6. Glede na to, da tožnica uveljavlja priznanje oziroma všteje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo za čas od 1. 6. 1976 pa do 16. 8. 1983 s presledki je pravna podlaga za razsojo podana v 5. alineji 129. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega čas dopolnjen do 31. decembra 1999, ki se po ZPIZ-1 všteva državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Navedena določba torej odkazuje na uporabo 3. alineje prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1 oziroma na 202. člen ZPIZ/92 in nadalje na pred tem veljaven Zakon o temeljih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZTPPIZ)(5). Skladno z 48. členom omenjenega zakona se v pokojninsko dobo všteva čas prebit v zavarovanju ter obdobja do 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se šteje kot posebna doba. V 50. členu pa je določeno, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Tožnica se sicer v pritožbi in tudi v samem zahtevku sklicuje na četrti odstavek 135. člena TZPZ, ki pa za presojo sporne zadeve ni relevanten, saj v spornem obdobju ni bil več v veljavi (veljaven je bil od 1. 1. 1965 do 31. 12. 1972, kot to pravilno obrazlaga že tožena stranka v dokončni odločbi). Za odločitev v sporni zadevi je torej potrebno uporabiti določbe že omenjenega ZTPPIZ, po katerem se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteva le čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju (1. točka 48. člena v zvezi z 49. členom ZTPPIZ). Omenjeno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v drugi zadevi(6). Glede sklicevanja tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 137/2007 pa pritožbeno sodišče poudarja, da v navedeni zadevi ni šlo za kmetijskega delavca. Poleg tega pa je Vrhovno sodišče RS zahtevek, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje določeno obdobje, zavrnilo.

7. V sporni zadevi med strankama ni sporno, da tožnica ni bila vključena v zavarovanje in že zaradi neizpolnjevanja tega pogoja, tožnici v pokojninsko dobo ni mogoče všteti zavarovalne dobe, kot jo uveljavlja s tožbo. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je bil v obdobju, kot ga vtožuje tožnica celoten delovnopravni in pokojninski ter invalidski sistem urejen do takšne mere, da je bilo iz evidenc oziroma iz javnih listin razvidno, ali je določena oseba v delovnem razmerju in zavarovana ali ne. Tožnica je nenazadnje že imela tudi delovno knjižico, ki ji je bila izdana že dne 3. 3. 1980, torej tedaj, ko je nastopila prvo zaposlitev. V primeru, da je tožnica kot delavka opravljala delo na kmetiji, bi se v tem primeru morala vključiti v zavarovanje. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dodatno razčiščevalo, ali so bili podani elementi delovnega razmerja. Tako tudi sklicevanje tožnice v pritožbi, da naj bi obstajali elementi delovnega razmerja za rešitev sporne zadeve ni odločilno.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.

(3) Ur. l. SFRJ, št. 51/64).

(4) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(5) Ur. l. SFRJ, št. 25/72 s spremembami.

(6) Psp 587/2015 z dne 24. 3. 2016.