Jedro

Ob preoblikovanju družbene lastnine je sprejemljivo in v skladu z namenom in vsebino pravice uporabe stališče o veljavnosti razpolaganja pravnih prednikov tožeče stranke, ki sta si pridržala delež pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini tako, da sta toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku odsvojila večji delež na stavbi kot na zemljišču, potrebnem za redno rabo stvari. Element vezanosti na namensko uporabo pri pravici uporabe je mogoče dosledno izpeljati le tako, da pravica uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno normalno rabo, pripada vsem (so)lastnikom stavbe ali več stavb, ki se nahajajo na tem zemljišču.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tudi pritožba tožene stranke zavrne in se v ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 490,62 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka solastnica nepremičnine parc. št. 496/1 vl. št. 2815 k.o. ... Toženima strankama je naložilo, da morata tožeči stranki izstaviti za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos njenega deleža solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 496/1 vl. št. 2815 k.o. ... na ime tožeče stranke, in sicer od deleža M. I. do 18/100, od deleža M. M. pa do 4/100. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Kot nosilni argument je navedlo, da prva toženka nima pravnega naslova za pridobitev solastnine na sporni nepremičnini v deležu 18/100, druga toženka pa v deležu 6/100. Ker je tožnica dokazala, da toženki, ki sta zemljiškoknjižni lastnici, spornega deleža nista pridobili v dobri veri, se ti ne moreta sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Poudarilo je, da je Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69, v nadaljevanju Zakon o določanju stavbnega zemljišča) določal, da lastnik stavbe pridobi pravico uporabljati zemljišče, ki je pod stavbo, in zemljišče, ki je potrebno za njeno normalno rabo, z dnem, ko postane zemljišče družbena lastnina. Pravice ni bilo mogoče prenašati same zase, ampak le skupaj z lastninsko pravico, in pogodbenim strankam ni bilo prepuščeno, da z njo razpolagajo v skladu s svojimi interesi in gledanji. Pravna prednika tožeče stranke si zato nista mogla veljavno pridržati dela pravice uporabe na sporni nepremičnini v družbeni lastnini.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Poudarja, da iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino vl. št. 60 k.o. ... izhaja, da so bili v tej vložni številki objekti z.k. telo II, z.k. telo III in z.k. telo IV vpisani pri parc. št. 496/1. Vsem objektom, ki so predstavljali zemljiškoknjižna telesa II, III in IV, je pripadal del proste – nepozidane površine parc. št. 496/1 v izmeri 227 m2. Brez tega zemljišča ni mogel in ne more funkcionirati noben od objektov na tej parceli. Prav to je bil razlog, da pravni prednik današnjih pravdnih strank ni v celoti prenesel prostega zemljišča ob objektih na zakonca I., s čimer sta ta soglašala. Sodišče druge stopnje bi vsekakor moralo upoštevati tudi pogodbi z dne 14. 12. 1970 in 25. 1. 1971 v zvezi s pogodbo z dne 10. 11. 1975, dejansko stanje in uživanje sporne parcele v naravi, pa tudi to, da je do vknjižbe lastninske pravice na ime tožene stranke prišlo zaradi avtomatizma po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Toženka oziroma prej njen pravni prednik sta se ves čas zavedala, da nista upravičena do celotne parc. št. 496/1 k.o. ... in sta sprejemala omejitve, določene v kupoprodajnih pogodbah. Zakonca R. sta del dvorišča na tej parceli uživala in uporabljala, toženi stranki oziroma njun pravni prednik pa temu niso nasprotovali. Določilo 6. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča, po katerem lastnik stavbe z dnem, ko je zemljišče postalo družbena lastnina, pridobi pravico uporabljati zemljišče pod stavbo in zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, velja za vse lastnike stavb, torej v enakem obsegu za toženki in tožnika. Ni mogoče sprejeti odločitve sodišča druge stopnje, da je pri odločanju v zadevi povsem nepomembno razglabljati o dobri ali slabi veri pravdnih strank. Vsekakor naj bi veljalo načelo zaupanja v pravo in to, da dobroverni kupci ne morejo trpeti škodljivih posledic. S strani tožeče stranke je bilo dokazano, da toženki spornega solastninskega deleža nista pridobili v dobri veri.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Bistvene prvine, ki tvorijo dejansko podlago odločanja, so naslednje: - nepremičnina parc. št. 496/1 je bila od leta 1961 do uveljavitve ZLNDL družbena lastnina; - hiši na parc. št. 496/5 (V. 65) in 496/6 (V. 65a) sta prvotno stali na enotni parceli 496/1, v letu 1972 pa je bila izvedena delitev na parc. št. 496/1, 496/5 in 496/6; - do sklenitve prodajnih pogodb v letih 1970 in 1971 sta bila lastnika nepremičnin zakonca R. (z izjemo z.k. telesa I, ki je bilo družbena lastnina); - pokojni I. I., ki je umrl pred vložitvijo tožbe, je bil zemljiškoknjižni solastnik parc. št. 496/1 v deležu 31/100; - delež po pokojnem sta dedovali prva toženka v višini 17/100 in druga toženka v višini 14/100; - prva toženka je zemljiškoknjižna solastnica parc. št. 496/1 v deležu 17/100 (neupoštevaje delež, pridobljen z dedovanjem po pokojnem možu); - tožnikova pravna prednika sta s prodajno pogodbo z dne 1 4. 12. 1970 I. I. in prvi toženki prodala vsakemu do 17/100 solastninskega deleža na nepremičnini parc. št. 496/1 z.k telo II in dovolila vknjižbo solastninskega deleža pri tej nepremičnini. Z isto pogodbo sta kupcema prodala uživalne pravice na parc. št. 496/1 v obsegu prodajnega deleža na stanovanjski zgradbi in vsakemu do 8/100 uživalnih pravic na dvorišču; - s kupno pogodbo z dne 25 .1. 1971 sta tožnikova pravna prednika F. in A. Š. prodala solastninski delež na nepremičnini vl. št. 60 k.o. ... vsakemu do 7/100 in dovolila prenos solastninske pravice glede stanovanjske hiše na vsakega kupca do 7/100 in uživalne pravice v enakem deležu na stavbišču, na dvorišču pa do 4/100. S prodajno pogodbo z dne 10. 11. 1975 sta F. in A. Š. I. I. prodala vsak svojih 7/100 z.k. telesa II parc. št. 496/5 vl. št. 60 s pripadajočo pravico uživanja na parc. št. 496/5 in na parc. št. 496/1 in dovolila vpis lastninske oziroma uživalne pravice na kupčevo ime; - da je imel pokojni I. I. pravni naslov za pridobitev solastninskega deleža na sporni nepremičnini v višini 16/100 (8/100 po pogodbi z dne 14. 12. 1970 in 8/100 po pogodbi z dne 10. 11. 1975 v zvezi s pogodbo z dne 25. 1. 1971); - da ima prva toženka pravni naslov za pridobitev solastninskega deleža na sporni nepremičnini v višini 8/100 (po pogodbi z dne 14. 12. 1970); da sta imela tožnikova pravna prednika J. in I. R. pravni naslov za pridobitev oziroma ohranitev solastninskega deleža na parc. št. 496/1 v višini 24/100. 7. Po 2. členu ZLNDL, ki ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih, postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe na dan uveljavitve zakona 25. 7. 1997 (7. člen ZLNDL). Novela ZLNDL (Uradni list RS, št. 59/01) je določila, da se v primerih, ko je pravica uporabe v korist fizične ali pravne osebe vpisana v zemljiški knjigi, vpis lastninske pravice na to osebo opravi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 2. člena ZLNDL). Z vidika ZLNDL je bilo zato ključno vprašanje v sporni pravdni zadevi, kdo je bil upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine na dan uveljavitve ZLNDL.

8. Imetnik pravice uporabe družbene lastnine (prvi odstavek 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) je bil v družbenolastninskem sistemu nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Pripadnost pravice uporabe je zato treba presojati po družbenopravnih predpisih o razpolaganju in uporabi družbene lastnine.

9. Sodišče druge stopnje ima prav, da se je pravica uporabe družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Upravičenja razpolaganja s pravico uporabe, vsebino katerega so določali izvedbeni predpisi, ni mogoče enačiti z upravičenjem do pravnega razpolaganja, ki ga ima „pravi“ lastnik. Pri pravici uporabe na stavbnem zemljišču kot družbenolastninskem pojmu je bilo zaradi njene izrazito ekonomske narave odločilno, kdo zemljišče uporablja.(1) Načelo, da odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe, je, kar zadeva stavbna zemljišča, dobilo odsev v pravilih, da pravica uporabe traja, dokler na zemljišču stoji stavba, in da pravice uporabe ni mogoče prenašati same zase (drugi odstavek 6. in 7. člen Zakona o določanju stavbnega zemljišča). Bistveno je torej bilo, da je bila pravica uporabe na stavbnem zemljišču trajna, toda vezana na namensko uporabo predmeta. (2)

10. Ob takšnem izhodišču je ob preoblikovanju družbene lastnine sprejemljivo in v skladu z namenom in vsebino pravice uporabe stališče sodišča prve stopnje o veljavnosti razpolaganja pravnih prednikov tožeče stranke, ki sta si pridržala delež pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini tako, da sta toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku odsvojila večji delež na stavbi kot na zemljišču, potrebnem za redno rabo stvari. Element vezanosti na namensko uporabo pri pravici uporabe je mogoče dosledno izpeljati le tako, da pravica uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno normalno rabo, pripada vsem (so)lastnikom stavbe ali več stavb, ki se nahajajo na tem zemljišču. 11. Upoštevajoč trajnostni element pravice uporabe in njeno vezanost na namensko uporabo predmeta, je imel tožnik na dan 25. 7. 1997 pravico uporabe na parc. št. 496/1 v obsegu, kot izhaja iz prodajne pogodbe z dne 15. 5. 1998, sklenjene med J. in I. R. in tožnikom, oziroma iz aneksa k tej pogodbi z dne 9. 7. 1998, torej v deležu 24/100. Prva toženka nima pravnega naslova za pridobitev solastnine na podlagi ZLNDL v deležu 18/100 (34/100 – 16/100), druga toženka pa v deležu 6/100 (14/100 – 8/100). Ker tožeča stranka od prve toženke zahteva delež 20/100 (pripada ji le 18/100), od druge toženke pa delež 4/100 (čeprav ji pripada 6/100), je v skladu z načelom sojenja v okviru tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pravilna odločitev o utemeljenosti ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka v deležu 22/100. 12. Že pred sprejetjem Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95) je veljalo, da se tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna, lahko sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V sodni praksi je bilo ustaljeno stališče, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša le na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja. Zato se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim oziroma se lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel ali ki ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim.(3) V primerih, ko je v zemljiški knjigi na podlagi ZLNDL ex lege prišlo do vpisa lastninske pravice na imetnika pravice uporabe, ki pa do tega materialnopravno ni upravičen, bi bilo togo dajanje prednosti načelu zaupanja v zemljiško knjigo še posebej neprimerno. Pravni sistem pri vpisovanju upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini in posledično tudi pri vpisovanju klasičnih stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah v zasebni lasti ni zahteval discipliniranega vpisovanja v zemljiško knjigo. Pravica uporaba družbene lastnine se je pridobila z odločbo, zato vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega, temveč le deklaratornega značaja. (4)

13. Glede na povedano se revizijsko sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pravno pomembno, ali sta toženki solastninski delež pridobili v dobri veri ali ne. Ker je tožeča stranka uspela dokazati, da sta toženki vedeli, da sta sporno nepremičnino še po sklenitvi prodajnih pogodb v letih 1970, 1971 in 1975 uporabljala tožnikova pravna prednika (česar tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala), ni upravičena do pridobitve lastninske pravice.

14. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Ker je revizijsko sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S sodbo je ponovno vzpostavilo odločitev sodišča prve stopnje, ki vsebuje tudi odločitev o pravdnih stroških, zato je moralo odločiti še o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč doseženi uspeh na revizijski stopnji 92 %, mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 490,62 EUR revizijskih stroškov. Ti obsegajo nagrado za sestavo revizije in poročilo stranki, povečano za DDV, in sodno takso za revizijo.

Op. št. (1): M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, april 2009, stran 84. Op. št. (2): J. Štempihar, Osnove civilnega prava, Stvarno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1962, stran 94. Op. št. (3): Stališče je objavljeno v knjigi T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, stran 176. Op. št. (4): Sodbi VS RS II Ips 220/2004 z dne 13. 7. 2005 in II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002.