Jedro

Za priznanje škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zadošča ugotovitev sodišča o zmanjšani splošni aktivnosti oškodovanke, ki je trajala dokler posledice poškodbe niso izzvenele. Posebni zdravstveni ukrepi niso pogoj za priznanje navedene oblike škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka prisojena odškodnina zniža za 500,00 EUR (na 1.000,00 EUR) in v III. točki izreka odmerjeni stroški znižajo za 128,53 EUR (na 223,50 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 89,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je v tem pritožbenem postopku pristojno odločati na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 1581/2014 z dne 2. 10. 2014, s katerim je bila pristojnost odločanja prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2012 dalje do plačila, pod II. točko izreka je v presežku tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki na račun Okrožnega sodišča v Celju stroške pravdnega postopka v znesku 352,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

3. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka, in sicer zoper odločitev pod I. in III. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja tožbenega zahtevka navaja, da ni sporno, da se je tožeča stranka poškodovala dne 17. 12. 2011 v prostorih zavarovanca tožene stranke. Vendar ni podana nikakršna odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki jo je tožeča stranka s temi poškodbami utrpela. Nosilci krožnikov so namreč skonstruirani tako, da se ne morejo povesiti ali nagniti kljub polni naloženosti s krožniki. Povesiti ali nagniti se ne morejo niti v primeru nalaganja ali odvzemanja krožnikov. To dejstvo so potrdile tudi zaslišane priče. Tako je priča D. izpovedala, da sama polica ne more vzdržati teže, če je pritrjena samo z enim zatičem in se lahko obdrži na steni samo, če je pritrjena z obema zatičema. Zavarovanec tožene stranke je storil v celoti vse, da do poškodb pri odvzemanju ali nalaganju krožnikov na te nosilce ni moglo priti. Polica je bila z dvema zatičema pritrjena na steno in tako zavarovancu ni moč očitati kakršnekoli neskrbnosti oziroma premajhne skrbnosti. Police so nameščene na istem mestu že od odprtja trgovine v novembru 2007 in nikoli ni bilo nikakršnih problemov z njimi. Tudi sam sistem nameščanja polic ne dopušča nikakršne druge možnosti nameščanja. Kot izhaja iz izpovedb prič, police ne morejo biti nameščene nepravilno, ker drugače ne more držati krožnikov. Očitno je tožnica sama odgovorna za poškodbo, ker ji ni bilo potrebno izpostavljati svojega zdravja, da bi pridržala nosilce. Glede na izpovedbo D. se lahko polico odstrani tako, da se jo nekoliko privzdigne. To je storila tožnica sama in se je s tem sama izpostavila nastanku poškodbe. Glede pravno priznane škode in njene višine pritožba navaja, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru utrpela neznatno škodo, ki v takem obsegu ni pravno priznana. Posledice škodnega dogodka niso bile niti intenzivne, niti dolgotrajne. Tožeča stranka je zdravnika obiskala šele tri dni po utrpeli poškodbi in je utrpela le odrgnino, brez znakov vnetja. Bila je cepljena proti tetanusu in nadaljnjih pregledov pri svojem osebnem zdravniku ni opravila, ni bilo potrebe za kakršnokoli terapijo, niti ni izkazano, da bi jemala analgetike in ni bila v bolniškem staležu. Torej zdravljenja sploh ni bilo. V kolikor sodišče meni, da je škoda, ki je tožeči stranki nastala, pravno priznana, se pritožnica pritožuje zoper dosojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj meni, da je prisojena odškodnina v znesku 1.200,00 EUR previsoka in presega sodno prakso za podobne poškodbe. Tako visoke odškodnine ne opravičujejo moč in trajanje bolečin. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, saj strah ni mogel biti tako intenziven, da bi porušil njeno duševno ravnovesje in tudi strah za izid zdravljenja pri tožnici ni mogel biti tako intenziven oziroma dolgotrajen, da bi lahko govorili o pravno priznani škodi iz tega naslova.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju sodišče prve stopnje temelji z razlogi v izpodbijani sodbi, podanimi v točkah 7. do 22. Tem razlogom pritožbeno sodišče sledi, saj so logični, življenjsko pričakovani in vsi na izvedenih dokazih temelječi. Na podlagi njih je glede temelja 8. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) skladna tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje. Na pritožbene pripombe o konstrukciji, ob katero naj bi se poškodovala tožnica, je odgovoriti, da tožena stranka res skozi postopek zatrjuje, da se polica zaradi svoje konstrukcije lahko obdrži na steni samo, če je pritrjena z obema zatičema, posledično čemur naj bi tožnica sama privzdignila polico, da se je en od obeh zatičev snel in se je zato polica povesila. Vendar ostaja tožena stranka le pri zatrjevanjih, dokaz, ki bi to potrjeval s stopnjo gotovosti, ali vsaj s stopnjo verjetnosti, pa ni bil izveden. Tožena stranka se sicer sklicuje na izpovedbo priče D., pri čemer pa ni spregledati, da sama ta priča izrecno izpove (glej 6. stran zapisnika o naroku dne 13. 11. 2013), da laično ocenjuje, da polica ne bi mogla vzdržati, v kolikor bi bila na steno pritrjena samo z enim zatičem. Njena laična ocena o določenem dejstvu zagotovo ne more potrjevati tega dejstva s stopnjo gotovosti, niti ne s stopnjo verjetnosti. Slediti ni niti pritožbeni trditvi, da so te police nameščene vse od odprtja trgovine leta 2007 in da nikoli ni bilo problema z njimi. O njihovi nameščenosti in zanikanju problemov z njimi namreč izpove le priča D., pri čemer izrecno navede, da je tako, „kolikor je njej znanega“ (glej prvi odstavek na 7. strani zapisnika o glavni obravnavi dne 13. 11. 2013). Da s policami ne bi bilo problemov, je torej znano le navedeni priči iz lastnih zaznavanj, kar pa prav tako ne potrjuje tega dejstva s potrebno stopnjo prepričanja. Da je tožnica, ko se je polica povesila, ravnala instinktivno in da bi tako ravnal vsak povprečen kupec, je sodišče prav tako logično utemeljilo (glej 21. točko izpodbijane sodbe) in so ti razlogi tudi odgovor pritožbi v trditvah, da tožnici ni bilo treba izpostavljati svojega zdravja, da bi pridržala nosilec oziroma polico.

6. Materialnopravno podlago za odmero odškodnine po višini je sodišče prve stopnje pravilno podalo v 25. točki izpodbijane sodbe in je pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Je pa v odgovor pritožbi dopolniti razloge sodišča prve stopnje v delu, kdaj gre pri vtoževani odškodnini iz naslova strahu za pravno priznano škodo. Po ustaljeni sodni praksi je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Primaren strah pri tožnici, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje (glej 32. točko izpodbijane sodbe, kjer pa je očitno pomotoma zapisano „30 dni“ namesto pravilno „30 min“), je bil neznaten in hipen, torej ni bil intenziven in bi dalj časa trajal, niti ni bil intenziven kratkotrajni strah, ki bi za daljši čas porušil duševno ravnovesje tožnice. Tožnica namreč sama izpove, zaslišana kot stranka na naroku dne 5. 3. 2014, da je sicer bila ob poškodovanju v šoku (najprej ko se je povesila polica in jo je prijela ter nadalje, ko je začutila bolečino v levi roki), vendar je bil ta šok (če ga že štejemo za porušenje tožničinega duševnega ravnovesja) kratkotrajen. Sledi, da vtoževana odškodnina iz naslova primarnega strahu ni pravno priznana škoda in je zato tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Enako ni pravno priznana škoda niti vtoževana odškodnina za sekundarni strah, ker v ugotovljeni stopnji tega strahu po sodišču prve stopnje (glej 27., 33. in 34. točko izpodbijane sodbe) ni možno opredeliti kot intenzivnega, saj tožnica niti ne zatrjuje, niti ne potrdi duševnih posledic, ki bi jih zaradi tega strahu trpela. Torej je pritožbi, v kolikor trdi in utemeljuje, da pretrpljeni strah tožnice ob poškodbi in v posledici poškodbe ni pravno priznana škoda, slediti in tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu ni utemeljen. Ni pa ji slediti, da ni pravno priznana vtoževana škoda iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Te bolečine, kot jih nedvoumno ugotovi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in jih ne izpodbija niti pritožba, vsekakor predstavljajo bolečine določene intenzivnosti in v določenem trajanju. Tudi ni res, da zaradi posledic poškodbe ni bilo potrebno zdravljenje, kot zmotno trdi pritožba, saj je bila nedvoumno zaradi obravnavane poškodbe 20 dni zmanjšana tožničina splošna aktivnost, katera se je kazala v tem, da je imela težave pri izvajanju osebne higiene in hišnih del, kjer je potrebno gibanje zapestja. Ves ta čas omejitev, vse dokler niso posledice poškodbe izvodenele, je bil čas zdravljenja, ne glede na to, da ni bilo potrebnih posebnih zdravstvenih ukrepov. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zmotno uporabilo materialno pravo le v toliko, v kolikor je prisodilo odškodnino višjo od 1.000,00 EUR, ker je primerna in 179. členu OZ ter sodni praksi skladna, ob po sodišču prve stopnje ugotovljenih in neprerekanih bolečinah in nevšečnostih, v višini 1.000,00 EUR.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno znižalo prisojeni znesek odškodnine za 500,00 EUR (za 300,00 EUR iz naslova strahu in za 200,00 EUR iz naslova telesnih bolečin), medtem ko je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (prvi odstavek 354. člena in 353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških postopka, tako pred sodiščem prve stopnje, kot pritožbenega postopka, temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in je skladna s 154. in 155. členu ZPP. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, se je spremenil uspeh strank v pravdi in temu ustrezno je bilo potrebno spremeniti odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi izpodbijane sodbe je uspeh tožeče stranke 22 % in temu nasprotno tožene stranke 78 %. Ob ugotovljeni višini stroškov posamezne stranke ostane, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 223,50 EUR. V pritožbenem postopku pa je uspeh tožene stranke kot pritožnice v višini 33,33 % in v tem obsegu je upravičena do povračila iz stroškov s strani tožeče stranke. Skupni potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 270,00 EUR (240,00 EUR sodna taksa za pritožbo in 30,00 EUR materialni strošek), kar pomeni, da je ob 33,33 % uspehu tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti te stroške v višini 89,99 EUR.