Jedro

Če sodišče ugotovi, da v konkretnem primeru manjka eden temeljnih elementov silobrana (istočasnost napada in obrambe), ostalih elementov silobrana ni dolžno presojati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 16. 4. 2009 spoznalo obsojenega M. K. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 6. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 17. 11. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da so v obdolženčevem ravnanju podani vsi elementi silobrana, sodišče pa se ni opredelilo, ali predstavlja oškodovančevo ravnanje protipraven napad ter ni ugotovilo obstoja oziroma neobstoja ostalih elementov silobrana, da iz izjave priče K. B. izhaja, da je oškodovanec prvi udaril obsojenca ter, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga po pribavi izjave oškodovanca pred Okrožnim državnim tožilstvom v Mariboru. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27. 12. 2010, predlagal zavrnitev zahteve, ker sta obe sodišči izrecno navedli, da udarca obsojenca ni mogoče presojati v smislu silobrana ter, da je šlo pri obsojenčevem dejanju za povračilno ravnanje. V zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka po vsebini pomenijo zgolj uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 7. 1. 2011, njegova zagovornica pa dne 29. 12. 2010. Obsojenec in njegova zagovornica se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

5. Vložnica zahteve trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da so v obdolženčevem ravnanju podani vsi elementi silobrana, sodišče pa se ni opredelilo, ali predstavlja oškodovančevo ravnanje protipraven napad ter ni ugotovilo obstoja oziroma neobstoja ostalih elementov silobrana. Vložnica očitek utemeljuje s tem, da je oškodovanec prvi fizično napadel obsojenca, da ni šlo za pretep, pri katerem ni mogoče ločiti napadalca od napadenega ter da je bila obsojenčeva obramba sočasna z resničnim, protipravnim napadom oškodovanca.

6. Zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Obsojenčeva zagovornica sicer navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker obsojenčevega ravnanja ni opredelilo kot ravnanje v silobranu, iz vsebine zahteve pa izhaja, da se vlagateljica ne strinja z dokazno oceno sodišča in izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

7. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi (prvi odstavek na 7. strani sodbe sodišče prve stopnje in peti odstavek na 2. strani sodbe pritožbenega sodišča) navedlo, da je oškodovanec obsojenca res prvi udaril po obrazu, obsojenec pa je, v obliki povračilnega udarca, ne silobrana, oškodovanca prijel za vrat in mednožje, nato pa ga z obema rokama dvakrat udaril v predel ušes. Sodišče je torej ugotovilo, da je pri ravnanju obsojenca šlo za povračilno dejanje, zato ni podana istočasnost napada in obrambe. Ker je sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru manjka eden temeljnih elementov silobrana, to je istočasnost napada in obrambe, ostalih elementov silobrana ni bilo dolžno presojati.

8. Obsojenčeva zagovornica trdi, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker se ni opredelilo do pritožbenega dokaznega predloga po pridobitvi izjave oškodovanca pred Okrožnim državnim tožilstvom v Mariboru, iz katere da izhaja, da oškodovanec pogosto ustavlja avtomobile ter voznike opozarja na prekrške.

9. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP je sicer dovoljeno predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa je pri tem potrebno navesti tudi razloge, zakaj ti dokazi niso bili predlagani že prej. S tem se poskuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti tudi koncentracijo dokazov pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo. Obsojenčevi tedanji zagovorniki v pritožbi niti niso navedli razlogov, zakaj dokaz ni bili predlagan že v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ne razlogov, da izvedbe tega dokaza ni bilo mogoče predlagati že prej. Tako zagovorniki niso utemeljili obstoja pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti in v pritožbi izvedba dokaza ni bila veljavno predlagana. Zato ne gre za kršitev pravice do obrambe in tako vložnica zahteve tudi ni uspela utemeljiti, da je opustitev sodišča druge stopnje, ki se do tega dokaznega predloga ni izrecno opredelilo, je pa argumentirano presodilo pravilnost in popolnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, vplivala na to, da je odločba nezakonita.

10. V delu, kjer vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da iz izjave K. B., ki jo je obramba predložila v pritožbi, izhaja, da je oškodovanec prvi pristopil do obsojenčevega vozila in udaril obsojenca ter da je bil oškodovanec začetnik oziroma pobudnik dogajanja, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.