Jedro

Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 17. 7. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo toženka odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma zapisala, da je tožnik 1. 7. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Po odvzemu prstnih odtisov je ugotovila, da je tožnika kot prosilca v Centralno evidenco Eurodac 6. 1. 2018 vnesla že Republika Avstrija, 10. 6. 2025 pa Republika Hrvaška. Glede na to je Republika Slovenija 8. 7. 2025 pristojnemu hrvaškemu organu v skladu s členom 18(1)(b) Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Republika Hrvaška je slovenskim organom 17. 7. 2025 sporočila, da na navedeni pravni podlagi sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca.

3.Toženka je tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 1. 8. 2025 opravila osebni razgovor. Tožnik je takrat izjavil, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, saj se tam ni počutil dobro. V omenjeni državi je preživel osem dni. Pristojnim osebam je povedal, da si želi operacije, vendar so mu odgovorili, da do tega ni upravičen, saj o njegovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno. Na Hrvaškem na odločitev v zvezi z njegovo prošnjo ni počakal, ker je imel hude bolečine v prsih. Bolelo ga je tudi v vratu. Ni mogel spati, zato je v Republiki Sloveniji prejel protibolečinska sredstva, na Hrvaškem pa teh ni dobil. Poleg tega mu na Hrvaškem ni bil všeč niti sistem niti odnos do ljudi. Na meji med Bosno in Hercegovino ter Republiko Hrvaško ga je prijela policija in mu 24 ur ni dala niti jesti niti piti. Povedal je, da si želi pomoči vlade in zdravnikov, saj potrebuje operacijo.

4.Toženka je njegove izjave povzela v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se do njih vsebinsko opredelila in pojasnila, zakaj jim ne more slediti. Izpostavila je, da si prosilec sam ne more izbrati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Skladno z določbami Uredbe Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske Unije in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Ocenila je, da tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško. Pojasnilo zdravnika na Hrvaškem, da tožnik ni upravičen do operacije, ker še ni bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ne predstavlja ovire za predajo omenjeni državi. V zvezi s tem je toženka pojasnila, da imajo tudi v Republiki Sloveniji prosilci dostop do nekoliko omejenega nabora najnujnejših zdravstvenih storitev. Kot povsem nerazumno je ocenila tožnikovo pričakovanje, da bo roku osmih dni, ki jih je preživel na Hrvaškem, deležen specialistične obravnave zdravstvenega stanja, ki ni nujno. Da tožnik ni potreboval urgentnega zdravljenja, kaže dejstvo, da je pot s Hrvaške proti Sloveniji samovoljno nadaljeval brez večjih težav, poleg tega pa je navedel, da je v Sloveniji poseg v zvezi z opisano zdravstveno težavo predviden šele za marec 2026, kar dodatno potrjuje, da njegove zdravstvene težave niso urgentne.

5.V zvezi s tožnikovimi trditvami o neustreznem ravnanju hrvaške policije po tem, ko je tožnika prijela po prečkanju bosansko-hrvaške državne meje, je toženka izpostavila, da je bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so že imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi je bilo ravnanje hrvaške policije neprimerno, ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.

6.Dokaze, ki jih je tožnik predložil na osebnem razgovoru, je toženka ocenila kot nerelevantne za odločitev o predmetni zadevi, ugotovila pa je tudi, da ti ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Obvestilo Urada Vlade RS z 10. 7. 2025 izkazuje le to, do mu je bila odobrena prošnja za dodatno zdravstveno storitev in sicer kirurško odstranitev zatrdline na prsih, ki naj bi potekala 25. 3. 2026 na Polikliniki, tožnik je predložil tudi fotografijo te zatrdline. Iz navedenega obvestila Urada Vlade RS ne izhaja, da je tožnik zaradi zdravstvenega stanja nezmožen predaje Republiki Hrvaški.

7.Glede na vse ugotovljeno toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Sklenila je, da ga bo predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Tožba

8.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ob sklicevanju na člen 3 Uredbe Dublin III izpodbija ugotovitev toženke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru kot prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Nasprotuje tudi temu, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

9.Tožnik navaja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena le na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, temveč tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing”), da obstaja realna nevarnost ("real risk”), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, mora država, glede na sodno prakso ESČP pridobiti ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene.

10.Povzema stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) iz 96. in 98. točke obrazložitve v zadevi C .K. in ostali, da je treba 4. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) razlagati tako, da:

-tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena;

-bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena;

-morajo organi države članice, ki mora opraviti predajo, in glede na okoliščine primera njena sodišča, odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni zadevnega prosilca za azil sprejetje navedenih preventivnih ukrepov ne bi zadostovalo za zagotovitev, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, morajo organi zadevne države članice odložiti izvršitev predaje zadevne osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo, in

-bi se glede na okoliščine primera država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo "diskrecijske klavzule" iz člena 17 (1) Uredbe Dublin III.

11.Tožnik navaja, da je na osebnem razgovoru izpostavil svoje hude zdravstvene težave. Zatrdlina na prsih mu povzroča hude bolečine, zaradi česar mu je bila v Sloveniji odobrena zdravstvena obravnava oziroma po potrebi kirurška odstranitev te zatrdline. V upravnem postopku je predložil potrdilo Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju Urad Vlade RS). Poleg tega se mu po celi desni roki pojavlja mravljinčenje, ki ga čuti od prstov do vratu. V vratu ima takšne bolečine, da ga ne more premikati. Tudi zaradi teh zdravstvenih težav je Urad Vlade RS zaprosil za odobritev obravnave pri ustreznem specialistu in čaka na odločitev. V dokaz prilaga svojo prošnjo, posredovano na Urad Vlade RS. Meni, da njegovo zdravstveno stanje ne omogoča varne predaje Hrvaški, saj bi to lahko ogrozilo njegovo zdravljenje oziroma povzročilo dejansko nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. To bi predstavljalo nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. V Republiki Hrvaški bi bil zelo verjetno podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Na Hrvaškem so z njim zelo slabo ravnali. Policija ga je ob vstopu v državo zadržala 24 ur, v tem času mu ni dala niti jesti niti piti, še vode mu ni ponudila.

12.Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi, oziroma podredno, da zadevo po odpravi izpodbijanega akta vrne toženki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

13.Toženka se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sklep zakonit in pravilen. Dodaja, da mora država pridobiti ustrezne garancije, da posameznikove pravice v pristojni državi članici ne bodo kršene, upoštevaje sodno prakso ESČP, le v primeru, če so izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Tožnik tudi ni izkazal, da bi lahko predaja Republiki Hrvaški ogrozila njegovo zdravljenje oziroma, da bi povzročila dejansko nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Glede na te okoliščine je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Dokazovanje

14.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika, označene kot A2 do A3, ki jih v soglasju s strankama ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

15.Tožba ni utemeljena.

16.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

17.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

18.Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralno evidenco Eurodac 10. 6. 2025 vnesla Republika Hrvaška, ki je pristojnim slovenskim organom 17. 7. 2025 sporočila, da na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca. Skladno s tem členom uredbe je Republika Hrvaška zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožnik temu ne oporeka.

19.Sporno pa je vprašanje, ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti, ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

20.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka člena 3 določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

22.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

23.Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik ni izkazal ovir za njegovo predajo Republiki Hrvaški.

24.Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine tožnik utemeljuje, v bistvenem in povzeto z dvema razlogoma. Prvič, zaradi zdravstvenih težav in bolečin, drugič pa zato, ker naj bi ob vstopu na Hrvaško policija z njim slabo ravnala.

25.Ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem deležen posveta z zdravnikom. Glede zdravstvenih težav v tožbi navaja, da so ga Nigeriji zabodli z nožem, zato ima na prsih izrastek oziroma brazgotino, ki ga zelo boli. Poleg tega po celi desni roki od prstov do vratu čuti mravljinčenje, vrat ga tako boli, da ga ne more premikati. Na Hrvaškem zaradi bolečin ni mogel spati, kljub temu mu niso dali protibolečinskih zdravil in so zavrnili vsako zdravljenje. Dejali so mu, da bi bil do zdravstvenega posega upravičen le, če bodo ugodili njegovi prošnji za mednarodno zaščito. V Republiki Sloveniji so mu odobrili zdravstveno obravnavo oziroma po potrebi kirurško odstranitev zatrdline. Na glavni obravnavi je tožnik izpovedal, da so zdravstvene težave, ki jih je navajal že v upravnem postopku, še vedno prisotne. Sedaj se ne počuti najbolje, ker ima težave tudi z glavo, konkretno z nosom. Poleg tega ima vsake toliko časa občutek, da se bo sesedel, saj je od pasu navzdol šibek. V Sloveniji so mu predpisali zdravila: Coldrex, Lekadol, Ibuprofen, Analgin in Nalgesin, s seboj iz Afrike je prinesel tudi naravno zdravilo, ki si ga vsake toliko časa vtre v zatrdlino.

26.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnikove navedbe o zdravstvenih težavah in bolečinah, ne ovirajo njegove predaje po Uredbi Dublin. Opredelila se je do tožnikove izjave na osebnem razgovoru, da mu je na Hrvaškem zdravnik dejal, da ni upravičen do operacije, saj še ni bilo odločeno v zvezi z njegovo prošnjo. Menila je, da to samo po sebi ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema in v zvezi s tem pojasnila, da imajo tudi v Republiki Sloveniji prosilci za priznanje mednarodne zaščite dostop le do nekoliko omejenega nabora najnujnejših zdravstvenih storitev. Pravilno se je oprla na prvi odstavek 86. člena ZMZ-1, ki določa, katere pravice obsega nujno zdravljenje prosilcev v Republiki Sloveniji. Prav tako ni spregledala dejstva, da se je prosilec v Republiki Hrvaški nahajal zgolj osem dni in kot povsem nerazumno označila njegovo pričakovanje, da bi bil v tako kratkem času deležen specialistične obravnave, če ne gre za urgentna stanja. Na to, da tožnikovo zdravstveno stanje ni zahtevalo urgentnega zdravljenja, po oceni toženke kaže dejstvo, da je pot proti Republiki Sloveniji samovoljno nadaljeval brez večjih težav. Poleg tega je na osebnem razgovoru navedel, da je v Republiki Sloveniji poseg v zvezi s to težavo predviden šele marca 2026, kar dodatno potrjuje, da ne gre za težavo urgentne narave. Sodišče tem prepričljivim ugotovitvam toženke v celoti pritrjuje.

27.Po sodni presoji je pravilna tudi toženkina dokazna ocena listin, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi s tem izhaja, da Obvestilo Urada Vlade RS številka 012-2/2025/105 z 10. 7. 2025 izkazuje zgolj to, da je bila tožniku kot prosilcu odobrena prošnja za dodatno zdravstveno storitev in sicer za kirurško odstranitev zatrdline na prsih, ki naj bi potekala 25. 3. 2026 na Polikliniki. Tožnik je predložil fotografijo te zatrdline. Sodišče pritrjuje oceni toženke, da iz tega obvestila ne izhaja, da tožnik zaradi zdravstvenih težav ne bi bil zmožen predaje Republiki Hrvaški. Dejstvo, da je v Republiki Sloveniji na poseg naročen šele 25. 3. 2026, pa zgolj potrjuje, da njegovo zdravstveno stanje ni urgentno. Toženkine dokazne ocene, da so druge listine, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku (časopis iz njegove izvorne države, kopija tožnikovega rojstnega lista, izpis iz kazenske evidence, potrdilo o prenosu lastništva ter fotografije oseb) pravno nerelevantne, saj ne izkazujejo kakršnih koli pomembnih informacij o postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, pa tožnik konkretno ni prerekal.

28.Sodišče ugotavlja, da je tožbi priložil svojo prošnjo s 4. 8. 2025 (priloga A3 sodnega spisa), v kateri je opisal svoje zgoraj že povzete zdravstvene težave in Urad Vlade RS zaprosil za odobritev pregleda v zvezi z mravljinčenjem v desni roki. Po sodni presoji tožnik tudi s to dokazno listino ni utemeljil razlogov proti njegovi predaji Hrvaški.

29.Tožnik sicer na splošno povzema stališča SEU iz 96. in 98. točke obrazložitve sodbe v zadevi C .K. in ostali (zadeva C-578/16 PPU s 16. 2. 2017), konkretno pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba ta stališča uporabiti v obravnavani zadevi. Glede omenjene sodbe sodišče pojasnjuje, da je SEU navedlo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka).

30.Vendar kot že povedano, ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Poleg tega iz odgovora Republike Hrvaške z dne 17. 7. 2025, s katerim je ta prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje tri dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, zato da bo po predaji lahko ustrezno poskrbela za njegove zdravstvene težave.

31.Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da upoštevajoč tožnikove zatrjevane zdravstvene težave in bolečine, ne obstajajo okoliščine, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.

32.Po mnenju tožnika na veliko verjetnost, da bo na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi, kaže tudi ravnanje hrvaške policije ob prihodu na Hrvaško. Takrat mu 24 ur niso ponudili niti hrane niti pijače. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da te tožnikove navedbe niso pravno relevantne. Sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijanem aktu, da je pri presoji, ali v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti ključno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi tožnik ni zatrjeval, da takrat, ko naj bi hrvaška policija na opisan način ravnala z njim, ni bil tujec v policijskem postopku, temveč je imel že položaj prosilca za mednarodno zaščito. Če se je zatrjevano ravnanje hrvaške policije v resnici pripetilo, ga je zato mogoče označiti kot neprimerno, ne predstavlja pa sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 (12. točka obrazložitve) izpostavilo, da je za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).

33.Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico (prim. 8 točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024).

34.Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

35.Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

3Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

4Prav tam, 94. točka.

5Glej npr sodbe Sodišča EU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

6Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.