Jedro

Tožnik je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ravnatelj tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil svet tožene stranke v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZDR-1 pristojen, da sprejme sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi izpodbijani sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi morala sprejeti ustanoviteljica tožene stranke. V skladu s četrtim odstavkom 20. člena ZDR-1 ustanovitelj nastopa v vlogi delodajalca v razmerju do poslovodne osebe le v času ustanavljanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato mu je Svet tožene stranke v skladu s 188. členom Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami) izdal sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti navedenega sklepa, posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del zahtevka. Postavilo se je na stališče, da je bil svet tožene stranke, glede na to, da je tožnik opravljal funkcijo ravnatelja, pristojen za vse odločitve na kadrovskem področju, torej tudi za izdajo sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZUJF. Zavrnilo je tožnikov ugovor, da je bil sklep izdan prepozno in da je bila tožniku kršena pravica do pritožbe, češ da predstojnik nima pritožbe na isti organ, zaradi česar sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi postane dokončen z odločitvijo, predstojnik (ravnatelj) pa ima sodno varstvo pred pristojnim sodiščem.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka kot nosilka javnih pooblastil z izpodbijanim sklepom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odločala o pravicah in dolžnostih tožnika, zato ima tožnik na podlagi 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, 33/91 s spremembami) pravico do pravnega sredstva, takšno pravico pa tožniku daje tudi tretji odstavek 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, Ur. l. RS 12/96 s spremembami). Kršena je bila prepoved diskriminacije, saj sta nižji sodišči tožniku kot ravnatelju odrekli možnost pritožbe, čeprav ta pravica pripada vsem ostalim zaposlenim v javni šoli. Tožnik soglaša s stališči nižjih sodišč, da je neživljenjsko zahtevati, da bi svet tožene stranke na podlagi tožnikove pritožbe ponovno odločal o svojem sklepu. Vendar pa bi morala tožena stranka ravnati tako, da bi svet tožene stranke tožnika najprej razrešil z mesta ravnatelja, imenoval vršilca dolžnosti, ta pa bi nato tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ, Ur. l. RS, 12/91 s spremembami) in ZOFVI pristojnosti sveta zavoda omejujeta zgolj na imenovanje in razreševanje s funkcije ravnatelja zavoda, ne pa tudi na zastopanje zavoda napram poslovodni osebi. Določba tretjega odstavka 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, 21/2013) se nanaša zgolj na sklepanje pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi na njeno odpoved, zato bi toženo stranko pri odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi moral zastopati lastnik oziroma ustanovitelj, to je A. Zmotno je stališče nižjih sodišč, da pri roku iz drugega odstavka 188. člena ZUJF ne gre za prekluzivni rok in da izpodbijani sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni nezakonit, ker ni bil izdan prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Stališče sodišča prve stopnje, da tožene stranke v razmerju do tožnika ni mogla zastopati vršilka dolžnosti ravnatelja temveč predsednik sveta zavoda tožene stranke je v nasprotju z določbo 20. člena ZDR-1 in določbo 188. člena ZUJF. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe navedlo zgolj datum seje senata, ne pa tudi datuma, ko je bila končana glavna obravnava, prav tako je napačno označena vsebina spora.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje v uvodu sodbe ob navedbi datuma seje senata, ni navedlo tudi datuma glavne obravnave. To bistveno kršitev določb pravdnega postopka je tožnik uveljavljal že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je na pritožbeni očitek povsem korektno odgovorilo. Navedeno pomeni, da ni možno šteti, da bi zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka storilo sodišče druge stopnje, ker ne bi odgovorilo na pritožbeno uveljavljanje domnevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri zatrjevani nepravilnosti bi lahko šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi takšne kršitve pa je revizijo možno vložiti le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje. Sicer pa zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi v ničemer ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da mu je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, kakor je določeno v 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami). Ta določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožena stranka pri odločanju o pravicah iz delovnih razmerij pri njej zaposlenih delavcev ne nastopa v vlogi nosilca javnih pooblastil, zato se določba 25. člena URS ne nanaša na odločbe, ki jih tožena stranka pri tem izdaja. Pravica do pritožbe v sodnem sporu pa je bila tožniku zagotovljena in jo je tožnik tudi izkoristil. 8. Sklep sveta tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika ni nezakonit zgolj zaradi tega, ker svet tožene stranke ni odločil o pritožbi tožnika zoper ta sklep. Tretji odstavek 48. člena ZOFVI določa, da ima delavec pravico vložiti pritožbo na svet šole v primerih, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Na podlagi te določbe je tožnik vložil pritožbo na svet zavoda, vendar ga je ta obvestil, da se do pritožbe ne more opredeliti, ker je v zadevi že odločal na prvi stopnji. Pri tem se je svet tožene stranke skliceval na mnenje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da svet zavoda ni pristojen za obravnavo tožnikove pritožbe, ker je odločal na prvi stopnji in da ima bivši ravnatelj samo pravico, da v skladu s petim odstavkom 48. člena ZOFVI v roku nadaljnjih trideset dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je to tudi storil in pravočasno vložil tožbo. Tožniku je bilo tako, kljub temu, da svet tožene stranke ni odločal o pritožbi, zagotovljeno učinkovito sodno varstvo zoper sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

9. Neustrezno je tožnikovo sklicevanje na kršitev prepovedi diskriminacije. Svet tožene stranke se je odločil, da ne bo obravnaval tožnikove pritožbe na podlagi stališča, da isti organ ne more odločati na prvi in drugi stopnji, ne pa zato, ker bi želel tožnika postaviti v manj ugoden položaj zaradi kakšne njegove osebne okoliščine.

10. Zmotno je revizijsko stališče, da svet tožene stranke ne bi smel odločati o prenehanju delovnega razmerja tožnika, češ da so njegove funkcije v skladu z ZOFVI in ZZ omejene le na imenovanje in razreševanje direktorja zavoda, določba tretjega odstavka 20. člena ZDR-1 pa se nanaša na sklepanje pogodb o zaposlitvi s poslovodno osebo in ne na njeno odpoved. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 57/2013 z dne 14. 10. 2013 zavzelo stališče, da določba tretjega odstavka 28. člena prej veljavnega ZDR (ta je vsebinsko enaka določbi tretjega odstavka 20. člena ZDR-1), sicer res izrecno govori le o tem, kdo nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitve s poslovodno osebo, vendar pa jo je treba razlagati tako, da ureja zastopanje delodajalca v razmerju do poslovodne osebe tudi sicer. Tožnik je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ravnatelj tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil svet tožene stranke v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZDR-1 pristojen, da sprejme sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

11. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi izpodbijani sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi morala sprejeti A. kot ustanoviteljica tožene stranke. V skladu s četrtim odstavkom 20. člena ZDR-1 ustanovitelj nastopa v vlogi delodajalca napram poslovodni osebi le v času ustanavljanja.

12. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik 23. 7 .2014 izpolnil pogoje za starostno upokojitev (revizijsko sodišče je na to ugotovitev vezano) je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 188. člena ZUJF tožniku zakonito izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

13. Določbe drugega odstavka 188. člena ZUJF o tem, da pogodba takšnemu javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF ni mogoče tolmačiti tako, da je s tem določen prekluzivni rok v katerem mora predstojnik izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika ni nezakonit, zgolj zaradi tega, ker ga je tožena stranka izdala trinajst dni po izteku tega roka.

14. Z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.