Jedro

Spor zaradi plačila avtorskega honorarja je spor iz avtorske pravice.

Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec brez pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanje, če jo ta pozneje odobri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 442,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi okrajnega sodišča, na podlagi katerega je bila tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.355,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in sklep o izvršbi ohranilo v celoti v veljavi.

2. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predlog tožeče stranke, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrže, ker ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je neutemeljen. Res je, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR, vendar pa so v tretjem odstavku 367. člena ZPP določene izjeme od tega pravila. Tako je v 3. točki tretjega odstavka navedenega člena določeno, da je revizija vselej dovoljena v sporih iz avtorske pravice, kamor sodi tudi obravnavani spor zaradi plačila avtorskega honorarja.(1)

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja relevantna dejstva: Tožeča stranka je toženi izdala račun št. 020/2005 z dne 21. 6. 2005, s katerim je zahtevala plačilo za opravljeno oblikovanje in organiziranje izvedbe razstavnega kataloga kiparja A. A. za razstavo ... Oblikovanje je izvedel B. B., ki je zaposlen pri tožeči stranki.

Pravdni stranki nista sklenili pisne pogodbe o naročilu avtorskega dela. Tožena stranka dela pri tožeči stranki tudi ni naročila neposredno. Organizacijo in izvedbo kataloga je naročil A. A., ki za naročilo ni bil pooblaščen s strani tožene stranke.

Na kolofonu kataloga je kot oblikovalec kataloga naveden B. B., kot izdajatelj kataloga pa tožena stranka. Katalog je izšel s finančno pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Tožena stranka je za razstavo kiparja A. A. v M. prejela namenska sredstva Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v višini 3.000.000,00 SIT.

Med pravdnima strankama je potekala komunikacija po elektronski poti, iz katere izhaja, da sta se pravdni stranki usklajevali glede vsebine kataloga.

8. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožena stranka naročila izvedena dela, za katera ji je tožeča stranka izstavila račun, oziroma naročilo del vsaj naknadno odobrila ali pa jih je naročil kipar A. A. v svojem imenu in se tudi sam zavezal plačati opravljeno storitev.

9. Navedbe, da je tožena stranka kiparju A. A. dala vedeti, da se z izdajo kataloga strinja le pod pogojem, da bo stroške za oblikovanje kataloga kipar kril z lastnimi sredstvi, je revidentka podala že pred sodiščema nižjih stopenj. S ponavljanjem teh navedb v reviziji tožena stranka izpodbija dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka B. B. ni pooblastila za naročilo kataloga pri tožeči stranki, da pa je tožena stranka to naročilo kasneje odobrila s konkludentnimi ravnanji. Stališče sodišča druge stopnje je pravilno. Kot je pojasnilo, se pogodba lahko sklene tudi po zastopniku (prvi odstavek 69. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila (falsus procurator), zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ), odobritev pravnega posla pa zastopani lahko poda izrecno ali s konkludentnimi ravnanji (prvi odstavek 18. člena OZ). Konkludentna izjava volje je pravni standard, katerega vsebino mora sodišče določiti v vsakem primeru posebej. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje za konkludentno izjavo volje tožene stranke štelo njeno navedbo kot izdajatelja kataloga na njegovem kolofonu, elektronsko komunikacijo med pravdnima strankama glede usklajevanja vsebine kataloga ter dejstvo, da je tožena stranka za izvedbo razstave prejela namenska sredstva Ministrstva za kulturo Republike Slovenije za razstavo kiparja A. A. v ... Pravilno je štelo, da je tožena stranka s tem, ko se je na kolofonu kataloga označila kot izdajateljica, prevzela opravljeno avtorsko delo. Poleg tega je s tožečo stranko po elektronski poti usklajevala vsebino kataloga, kar je sodišče druge stopnje glede na drugi odstavek 99. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah tudi pravilno opredelilo za nadzorovanje posla in dajanje navodil. Ne drži stališče revidentke, da zapis na kolofonu ne pove ničesar o tem, kdo je bil dolžan kriti sredstva za naročeno delo ter da iz komunikacije po elektronski pošti ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka sklenitev pravnega posla odobrila. Ravno ta ravnanja tožene stranke jasno kažejo na to, da je naročilo oblikovanja kataloga naknadno odobrila in katalog tudi prevzela. Na podlagi njenih ravnanj je mogoče zaključiti, da je njena volja za odobritev pravnega posla nedvoumno izkazana, zato je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 206,56 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 41,31 EUR ter sodno takso v višini 195,00 EUR. Višjih odvetniških stroškov ter stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki revizijsko sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj je ta strošek že vključen v nagrado za sestavo odgovora na revizijo, zato zanj ni podlage v Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Da je spor zaradi plačila avtorskega honorarja spor iz avtorske pravice, se je revizijsko sodišče izreklo že večkrat (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I R 65/2008 z dne 5. 6. 2008, sklep VIII R 21/2004 z dne 1. 12. 2004 in sklep I R 100/2004 z dne 27. 10. 2004).