Jedro

Terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, se ne prijavljajo v stečajnem postopku, saj se izplačajo iz stečajne mase po pravilih o stroških postopka (določbe 158. člena ZPPSL). Zato za njih ne veljajo določbe o prerekanih terjatvah (določba 142. člena ZPPSL) in ugotovitvi obstoja prerekanih terjatev (določba 143. člena ZPPSL). Različen pa je tudi tek obresti enega ali drugega zahtevka (določba 114. člena ZPPSL).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede izreka v točki 1 in 3 (izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v znesku 3,016.972,37 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1996 dalje do plačila, ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1,980.633,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1991 do plačila Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da obstaja neskladje med listinami v spisu in ugotovitvami sodišča, da pri postavitvi podrednega tožbenega zahtevka ni šlo za skrčitev, ampak za razširitev tožbenega zahtevka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb in da obstaja neskladje med izrekom sodbe in njenimi razlogi. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnik ni v stečaj prijavil terjatve, ki bi nastala do začetka stečajnega postopka, obrestni zahtevek, ki bi moral biti povsem določen, je bil nejasen, podredni tožbeni zahtevek je bil postavljen po poteku prekluzivnega roka. Predlagala je, da revizijsko sodišče revizji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti in da izrek sodbe ni v skladu z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nelogično in nerazumljivo je razlogovanje, da je podredni tožbeni zahtevek (ga ne obravnava kot eventuelno kumulacijo - drugi odstavek 184. člena ZPP) samo skrčitev primarnega tožbenega zahtevka, če je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka z obrazložitvijo, da je izračun zahtevka že v osnovi napačen, ker plača tožnika ni bila vezana na plačo po kolektivni pogodbi. Če je napačna osnova, to pomeni, da bi moral podredni tožbeni zahtevek temeljiti na drugi osnovi, to pa pomeni spremembo dejanske (ne pravne) podlage tožbe z vsemi posledicami.

Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko je zavzemalo stališče o zastaranju dela terjatve, zaključilo, da je pravna podlaga za izplačilo razlike plače nastala tožniku v času stečajnega postopka. To pa pomeni, da ne bi šlo za terjatev po določbi 112. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list RS, št. 67/93 in nadalj.), saj so tam urejene terjatve, ki so obstajale na dan začetka stečajnega postopka. Terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, se ne prijavljajo v stečajnem postopku, saj se izplačajo iz stečajne mase po pravilih o stroških postopka (določbe 158. člena ZPPSL). Zato za njih ne veljajo določbe o prerekanih terjatvah (določba 142. člena ZPPSL) in ugotovitvi obstoja prerekanih terjatev (določba 143. člena ZPPSL). Različen pa je tudi tek obresti enega ali drugega zahtevka (določba 114. člena ZPPSL). Iz sodbe ni mogoče razbrati, katero materialno pravo je bilo v zadevi uporabljeno, saj v njej ni nobene navedbe uporabljenega predpisa in zato ni obrazloženo, kaj sodišče sploh razsoja. V vsakem primeru pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če se ugotavlja, da je pravna podlaga terjatve nastala v stečajnem postopku, sodi pa se o ugotovitvi obstoja terjatve.

Če gre za terjatev, do katere je prišlo zaradi naknadnega povečanja plač v stečajnem postopku (sodba sodišča prve stopnje) oziroma za katero je pravna podlaga nastala v času stečajnega postopka (sodba sodišča druge stopnje), ni jasno, kakšno pravno podlago imajo zamudne obresti, ki jih je sodišče priznalo tožniku od 18.2.1991 do plačila.

Revizijsko sodišče ugotavlja tudi nasprotovanje v sami obrazložitvi sodbe, saj za sodišče v izpodbijani sodbi ni bilo pomembno, da dve tožnikovi pogodbi o zaposlitvi njegovo plačo vežeta na faktor povprečno izplačanih plač, dve pa samo na faktor povprečnih plač, kar je vsebinska in pravna razlika. Poleg tega je bila tožnikova plača odvisna še od zaključnih računov oziroma od izplačil plač delavcem v odvisnosti od dogovora in kolektivne pogodbe, njegova plača pa je bila (kazen za vodilnega delavca) tudi limitirana za primer, če se delavcem niso izplačevale plače v skladu z dogovorom o politiki plač (na 70%), kar pomeni, da je odločitev v izreku in torej v razlogih sodbe v nasprotju s pogodbami v spisu (iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi se ugotavljalo, kako je tožena stranka tožniku obračunavala plače, kar je bil razlog zavrnitve ugovora tožene stranke o upoštevanju v pogodbi dogovorjenega limita plače).

Primarni tožbeni zahtevek je po mnenju obeh nižjih sodišč v osnovi napačen, ker je bil izračunan v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi, saj plača po njej ni bila vezana na kolektivno pogodbo, ampak na povprečno izplačano plačo pri toženi stranki, zato sta ga sodišči (pravnomočno) zavrnili. Ugodeno je bilo podrednemu tožbenemu zahtevku, za katerega pa sodišče ni preverjalo procesne predpostavke (pravočasnosti, ali gre sploh še za prerekano terjatev) in ni razčistilo vprašanja, na kakšni dejanski podlagi je bil opravljen drugi, alternativni izračun. Odprto je ostalo tudi vprašanje, ali gre za terjatev, nastalo pred uvedbo stečaja (posledično zastaranje, zamudne obresti samo do začetka stečaja, nato po temeljni obrestni meri) ali stroške, ki se plačujejo po sklepu stečajnega senata. Zato je tudi glede tega možno ugotoviti neskladje v izpodbijani sodbi, da je ni mogoče preizkusiti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in sodišču prve stopnje zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sklep o stroških temelji na določbah 165. člena ZPP.