Jedro

Škodljive posledice kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena ZKP so nastale s tem, ko je pristojni državni organ, ki ga je obdolženec spravil v zmoto, izdal potno listino neupravičeni osebi. Taka dejanja ob upoštevanju okoliščine, da so zlorabe slovenskih potnih listin kot identifikacijskih listin v porastu, niso dejanja, katerih nevarnost bi bila neznatna. Obdolženec pa je poleg tega dejanje storil z direktnim naklepom čeprav ne iz koristoljubnih namenov. V takem primeru zato ne gre za dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obd. Š.D. se sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.8.2000 v izreku o izvršitvi denarne kazni spremeni tako, da se izreče, da se bo denarna kazen, če se ne bo dala prisilno izterjati, izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 3.826,00 tolarjev, določil en dan zapora.

Pritožba zagovornika obd. Š.D. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.8.2000.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 9.5.2000 je bil obd. Š.D. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.8.2000 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obd. Š.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ ter mu izreklo z uporabo določil 2. točke 42. člena in 4. točke 43. člena KZ denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov, to je 102.000 tolarjev denarne kazni, ter odločilo, da mora obdolženec plačati denarno kazen v roku treh mesecev, ki se bo v primeru, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, izvršila tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 2.550,00 tolarjev, določen en dan zapora. Na podlagi 2. odstavka 69. člena KZ je obdolžencu odvzelo potno listino Republike Slovenije, izdano dne 29.3.1999 na ime E.D. Obdolženca je obsodilo tudi na plačilo povprečnine v znesku 50.000 tolarjev.

Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obd. Š.D., ki uvodoma navaja, da uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona, podrejeno pa izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da mu zniža dosojeno kazen. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju z določilom 14. člena KZ ter da so podani vsi pogoji, da se obdolženec oprosti obtožbe. Dejanje, ki ga je storil obdolženec, je majhnega pomena, saj posledica kaznivega dejanja, to je, da bi M.N. prišel v Združene države Amerike, ni nastala, potni list pa je bil odvzet. Razen tega navaja, da je izpolnjen tudi subjektivni pogoj, saj obdolženca, ki je urejena osebnost in še nikoli ni bil kaznovan, pri storitvi kaznivega dejanja ni vodilo koristoljubje. V zvezi z odločbo o kazenski sankciji pa navaja, da je pritožbeno sodišče premalo upoštevalo, da je bilo dejanje storjeno zgolj zaradi pomoči mlademu človeku, da bi si le-ta zagotovil človeka vredno življenje, pri tem pa obdolženca ni vodilo koristoljubje. Nepravilno pa je pritožbeno sodišče v škodo obdolženca upoštevalo, da se je posebej pripravil na izvršitev kaznivega dejanja.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v pisnem mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je zatrjevanje v pritožbi, da dejanje ni imelo škodljivih posledic, zmotno, saj so s tem, ko je državni organ izdal potni list neupravičeni osebi, škodljive posledice že nastale, čeprav imetnik potnega lista ni uspel dopotovati v ZDA, vendar pa ga je na mejnem prehodu iz države že uporabil kot pravega. Glede na to, da je šlo za potni list, torej za identifikacijsko listino, nevarnost dejanja ni neznatna. Ni podan tudi nobeden od subjektivnih pogojev, saj pri obdolžencu ni šlo za nizko stopnjo kazenske odgovornosti, zgolj želja pomagati beguncu s Kosova pa ni okoliščina, ki bi bila v danem primeru pomembna.

Pritožba zagovornika obd. Š.D. ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so pravilne ugotovitve Višjega sodišča v Ljubljani o tem, da ravnanje obd. Š.D., upoštevaje določilo 14. člena KZ, ni dejanje majhnega pomena. Zatrjevanje zagovornika, da zaradi obdolženčevega ravnanja niso nastale škodljive posledice, ni utemeljeno, saj so škodljive posledice nastale že s tem, ko je pristojni državni organ, ki ga je obdolženec spravil v zmoto, izdal potno listino neupravičeni osebi, to je M.N., ki mu s tako potno listino sicer ni uspelo priti v Združene države Amerike, pač pa mu je uspelo priti do Frankfurta. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da taka dejanja tudi z upoštevanjem okoliščine, da so zlorabe slovenskih potnih listin, ki so identifikacijske listine, v porastu, niso dejanja, katerih nevarnost bi bila neznatna. Tudi glede subjektivnih okoliščin, ki naj bi bile po stališču pritožbe zagovornika obdolženca neznatne, ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem. V razlogih izpodbijane sodbe je prepričljivo pojasnjeno, da je obdolženec, katerega sicer ni vodilo koristoljubje, kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom.

Utemeljena tudi ni pritožba zoper odločbo o izrečeni denarni kazni. Število dnevnih zneskov denarne kazni je bilo določeno z upoštevanjem splošnih pravil za odmero kazni po 41. členu KZ. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da so bile pri tem kot olajševalne okoliščine upoštevane vse tiste okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo pri utemeljevanju uporabe instituta neznatne družbene nevarnosti, torej da je obdolženec urejen človek, z družino in redno zaposlitvijo, da še ni bil kaznovan in da kaznivega dejanja ni storil iz koristoljubnih nagibov. Te okoliščine so bile upoštevane v znatni meri, saj je bila obdolžencu izrečena denarna kazen z uporabo določb o omilitvi kazni. Pri izračunu višine dnevnega zneska je bilo odločeno celo v korist obdolženca. Najnižji dnevni znesek denarne kazni znaša namreč najmanj eno šestdesetino uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe je le-ta znašala 114.768,00 tolarjev za mesec april 2000, pri čemer pravilni izračun pokaže, da je bil najnižji dnevni znesek denarne kazni, upoštevaje določilo 4. odstavka 38. člena KZ, 1.912,80 tolarjev (114.768,00 tolarjev:60 = 1.912.80 tolarjev).

Iz tega razloga je bilo potrebno po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca spremeniti odločbo o izvršitvi denarne kazni v primeru njene neizterljivosti tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 3.826,00 tolarjev, določil en dan zapora.

Ker je bila ob reševanju pritožbe zagovornika obd. Š.D. izpodbijana sodba v navedenem delu po uradni dolžnosti spremenjena v korist obdolženca, povprečnina ni bila določena (2. odstavek 98. člena ZKP).