Jedro

Sodišče ne dvomi v pravilnost upravnega postopka in izdane odločbe, glede na to, da tožnika kot starša mladoletnega otroka, upoštevaje izkazane trenutne osebnostne okoliščine, ne zmoreta skrbeti za njegov normalni psihofizični razvoj. Tega dejstva ne spremeni niti okoliščina, da pediatrinja, na katero se sklicujeta tožnika, dejansko glede same skrbi za mladoletnega otroka ni podala negativnega mnenja, ker je na strani staršev oziroma tožnikov izkazanih toliko za starševstvo neprimernih okoliščin, da drugačna odločitev, kot sta jo že izrekla prvostopni organ in tožena stranka, ni mogoča.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Center za socialno delo L. (CSD L.) pod točko 1 izreka odločil, da se mladoletni A.A., rojen ... 2010, stanujoč ..., z dnem 23. 9. 2010 odvzame materi B.B. in očetu C.C., oba stanujoča .... Pod točko 2 izreka je odločeno, da se mld. otrok namesti v vzgojo in varstvo v rejniško družino D.D., in da se s to odločbo razveljavi začasna odločba istega organa, številka 1203-51/2010-1/8 z dne 23. 9. 2010 (točka 3 izreka). V obrazložitvi CSD L. navaja določbo 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, ali da je treba postopek začeti zaradi javne koristi, kar je v danem primeru zaradi varstva koristi mladoletnega otroka A.A. V nadaljevanju obširno razlaga vse aktivnosti v zvezi s spremljanjem nosečnosti tožnice, otrokovega rojstva, vsa poročila, ki so bila v zvezi s tem izdana, dokaz z izvedenko psihološke stroške glede ocene psihosocialne in osebnostne strukture obeh staršev, nadalje policijska poročila PP ..., glede suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po členu 191/KZ-1 za tožnika C.C.. Pred rojstvom otroka je bil sklican strokovni tim v zadevi: „obravnava ogroženosti (še) nerojenega otroka B.B.“ v prostorih Splošne bolnišnice E. v prisotnosti primarija, ginekologinje in medicinske sestre ter treh strokovnih delavcev CSD L.. V nadaljevanju prvostopni organ podrobno obravnava vsa prizadevanja za ureditev razmer po rojstvu otroka, vsa posredovanja PP ..., vključena je tudi CSD Ž., na območju katerega je tožnica skupaj z otrokom, po odselitvi iz naslova stalnega prebivališča, nekaj časa tudi živela. Sodeloval je varuh človekovih pravic, kateremu je bilo dostavljeno poročilo ter še nadaljnje, zelo podrobno zapisniško obravnavane zadeve v zvezi z obema staršema. Ker so dane okoliščine zaradi varnosti mladoletnega otroka narekovale hitro ukrepanje, je CSD L. dne 23. 9. 2010 sprejel odločitev, da je treba zagotoviti varnost in zaščititi pravice in interese mladoletnega otroka, zato je bila izdana začasna odločba na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, številka 15/76, Uradni list RS, številka 101/07, dalje ZZZDR) in Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, številka 3/07, 122/07, dalje ZSV), ob upoštevanju določil ZUP.

Na podlagi 88. člena ZSV (po izdaji začasne odločbe), je strokovna komisija dne 18. 10. 2010 po pregledu listin, ki se tičejo zadeve podala mnenje, iz katerega je razvidno, da gre za zelo slab odnos med tožnikoma (alkoholiziranost tožnika, ki občasno eskalira v obliki fizičnega nasilja nad tožnico) in omejene duševne zmožnosti matere, zaradi česar tudi otroku ne moreta zagotoviti mirnega okolja ter ustrezne skrbi za skladen psihofizični razvoj. Komisija je tako mnenja, da je v korist mladoletnega otroka, da se na podlagi 120. člena ZZZDR odvzame staršema ter namesti v rejniško družino, pri čemer se predlaga, da se mladoletni A.A. in mld. F.F. (otrok tožnice, ki je že oddan v rejništvo), namestita v isti rejniški družini. Dne 15. 10. 2010 je izvedena ustna obravnava z vsemi strokovnimi delavci, na kateri so bila obravnavana številna vprašanja. Upravni organ v nadaljevanju podrobno navaja potek obravnave z vsemi odprtimi vprašanji, kako je upravni organ presojal dokazna sredstva izvedena na obravnavi in kakšna je odločitev organa. Odločeno je tudi, da se z odločbo razveljavi začasna odločba, kot to predvideva ZUP v 3. točki 221. člena, in da se bo otroka vrnilo v družino potem, ko bodo po določenem časovnem obdobju sodelovanja s starši preverili vsa relevantna dejstva in po potrebi tudi uvedli postopek vrnitve otroka v matično družino. Razlogi, zaradi katerih se lahko odvzame otroka staršem se deloma pokrivajo z razlogi za oddajo otroka v rejništvo (157. člen ZZZDR). Navaja očetovo (tožnikovo) vzburljivost, agresivnost, da se kot oče s težavo prilagaja in sprejema večja določena pravila in omejitve in materina blaga duševna manjrazvitost, katere posledica je nezrelost, večja spremenljivost in impulzivnost, šibkost samokontrolnih mehanizmov, slabše obvladovanje efektov in impulzov, sugestibilnost, nesamostojnost, slabša organiziranost in uporništvo (izvedeniško mnenje z dne 17. 3. 2010). Ugotovljeno je, da mladoletni otrok živi v okolju, v katerem je njegov razvoj bistveno ogrožen iz razlogov na strani staršev, ki otroku ne zagotavljajo okolja za zdrav psihofizični razvoj. To izhaja iz ugotovitev izvedenke. Četudi je mati relativno samostojna, to ne zadošča, da bi sama primerno poskrbela za svoje potrebe, kaj šele za potrebe otroka, ki je od njene nege in skrbi popolnoma odvisen. Oče zaradi svojih osebnostnih posebnosti in svojega življenjskega stila ne more biti tista oseba, ki bi bila materi (tožnici) v tolikšno pomoč in podporo, da bi zmogla prenesti vse obremenitve materinstva in s tem omogočiti njegov zdrav psihofizični razvoj. Okoliščine nakazujejo na nasilje v družini, kršenje javnega reda in miru in nestabilnost partnerske zveze, kar je posledica prisotnosti alkoholizma pri tožniku in blage duševne manjrazvitosti na strani tožnice. Nezanemarljivo dejstvo je, da gre za četrtega otroka B.B. (tožnice), tako je moral center pri vseh prejšnjih otrocih ukrepati v skladu s svojimi pooblastili in navaja, da v vseh treh primerih poteka prizadevanje za vrnitev mladoletnih otrok v družino, kot to določa 161. člen ZZZDR.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo odločila pod točko 1 izreka, da se v 1. točki izreka prvostopne odločbe odpravi besedilo „z dnem 23. 9. 2010“, v 2. točki izreka te odločbe pa se odpravi besedilo „z dnem 23. 9. 2010“. Pritožbena odločba v razlogih navaja Ustavo RS in sicer določbe 53. in 56. člena, ki se nanašajo na varstvo družine in pravice otrok, nadalje Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno. V 3. členu določa, da so v vseh dejavnostih v zvezi otroki, ki jih vodijo državni organi ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišče, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Po 20. členu Konvencije je zagotovljeno posebno varstvo in pomoč, ki jo otrokom zagotavlja država. Nadalje ponovno navaja ZZZDR, ki v 5.a členu določa, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. 6. člen določa, da država daje varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj, in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. Če roditelji ne izvršujejo svojih obveznosti, se roditeljska pravica omeji (119., 120. člen ZZZDR) ali odvzame (116. člena ZZZDR). V nadaljevanju tožena stranka ponovno povzema celotni potek dejanskega stanja v zvezi z rojstvom in spremljanjem mladoletnega otroka od rojstva dalje, zato sodišče teh navedb v sodbo ponovno ne povzema.

Navaja še, da je po izdaji začasne odločbe organ prve stopnje dolžan izdati končno odločbo in mora z upravnim postopkom nadaljevati, ne glede na to, ali je pritožbeni organ v pritožbi proti začasni odločbi že odločil. Glede odprave datuma v izreku prvostopne odločbe razlaga, da prvostopni organ odvzem mladoletnega otroka in namestitev v rejniško družino veže na dan 23. 9. 2010, ko je bila izdana začasna odločba, kar je nepravilno, ker z odločbo, izdano na določen dan, ne more urejati razmerij za nazaj, pač pa jih lahko uredi le od izdaje odločbe dalje.

Tožnika vlagata isto tožbo proti začasni odločbi CSD L., številka 1203-31/2010-1/8 z dne 23. 9. 2010 (ta se izpodbija v upravnem sporu U 100/2011) in proti odločbi, ki se izpodbija v tem sporu, to je proti odločbi CSD L., številka 1203-31/2010-1/8-1 z dne 12. 11. 2010. Uveljavljata tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navajata, da je bil prvotožnici, ko se je nahajala v stanovanju F.F., dne 23. 9. 2010 v ... brez predhodno izdane odločbe, ob asistenci PP ..., odvzet mladoletni otrok A.A.. Šele po izdaji začasne odločbe se je začel upoštevati 88. člen ZSV, to je z imenovanjem strokovne komisije in izvedbo ustne obravnave. Tudi ta odločba je nezakonita, ker je njena zakonitost pogojena z zakonitostjo začasne odločbe, ta pa je nezakonita, ker ni bila imenovana strokovna komisija in tudi ni bila opravljena ustna obravnava. S to odločbo je bilo že dokončno in ne zgolj začasno, kar bi bilo dopustno, odločeno o odvzemu mladoletnega otroka. Tako so bili tudi vsi nadaljnji izvedeni dokazi v tem postopku nezakoniti. Napačno je uporabljen 120. člen ZZZDR, ker je neutemeljeno organ štel, da je možno otroka staršem vzeti že tedaj, ko je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen in ni nujno, da je že nastala škoda v njegovem razvoju. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, številka U 373/2006 z dne 9. 10. 2006, iz katere izhaja, da se mora v postopku odvzema otroka ugotovljeno dejansko stanje izkazovati dejansko, in ne zgolj hipotetično zanemarjanje otrokove vzgoje in varstva, česar v tej zadevi prvostopni upravni organ sploh ni ugotavljal, kaj šele, da bi kaj takega tudi ugotovil. Mnenje strokovne komisije z dne 18. 10. 2010 ne more izpodbiti izpovedbe zdravnice G.G., iz katere izhaja, da ni šlo za morebitno zanemarjanje mladoletnega otroka, ki bi zahtevalo njegov odvzem staršem. Iz njene izpovedbe izhaja, da je otrok normalno duševno in telesno razvit, in da starša kažeta skrb zanj. Pojasnila je, da starša ambulantno primerno sodelujeta, da otrok ni bil nikoli umazan, podhranjen, in da je bil vedno urejen in primerno negovan. O tej izpovedbi pediatrinje, ki jo je prvostopni upravni organ povsem ignoriral, pa tudi ni navedel prav nobenih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Oprl se je zgolj na izvedensko mnenje izvedenke za klinično psihologijo H.H., ki je v tej zadevi brezpredmetno. Ne samo, da je mnenje podala po stanju pred odločitvijo v zadevi, sploh se ni ukvarjala s stanjem mladoletnega otroka, temveč zgolj z odvisnostjo od alkohola drugotožnika, pri čemer pa je pogoj za odvzem otroka ravno stanje otroka, ki je morebiti zanemarjeno. Mnenje je bilo izdelano pred rojstvom mladoletnega otroka, tako da je edino pravno upoštevno mnenje zdravnice, ki pa zanemarjenja ni zaznala. Res je, da je med tožnikoma prihajalo do občasnih konfliktov, ki po mnenju zdravnice niso negativno vplivali na razvoj otroka. Ne glede na to, da je dejanska izvršitev izpodbijane odločbe ob dejstvu, da je bila že izvršena nezakonita odločba z dne 23. 9. 2010, tako brezpredmetna, pa ni dvoma, da morebiten nastanek nepopravljive škode mld. A.A., ki sploh ni stranka postopka, za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, nikakor ne zadošča. Izpolnjeni so pogoji za spor polne jurisdikcije po 65. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sama odprava nezakonitih odločb in novi postopek pred pristojnim organom bi tožnikoma, ki sta že več kot pol leta brez svojega otroka, ki ga vidita le redkokdaj in ob nadzoru CSD L., prizadela le še nadaljnjo škodo, ki je že sedaj praktično nepopravljiva. Prosita za prednostno rešitev te zadeve, in da se v obravnavani zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi določbe 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Že na podlagi tožbe in priloženih listin je nedvomno, da je treba izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, in da odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega upravnega spora v 15 dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvostopni upravni organ (CSD L.) je po izdaji začasne odločbe, številka 1203-31/2010-1/8 z dne 23. 9. 2010 o odvzemu mladoletnega A.A. staršema (tožnikoma), začel postopek v skladu z določbo 88. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Ta določa, da si morajo centri za socialno delo v določenih upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka, med katerimi je tudi odvzem otroka po določbi 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je bil izveden obsežen ugotovitveni postopek in razpisana ustna obravnava, in da je bilo pridobljeno tudi mnenje strokovne komisije, kar med strankama postopka ni sporno. Glede na to, da sta celoten ugotovitveni postopek in mnenje strokovne komisije v upravnih aktih podrobno opisala že oba upravna organa in sodišče tem razlogom v celoti sledi, jih v izogib ponavljanju v sodbo ponovno ne povzema (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1).

Glede na številne dokazne listine v upravnih spisih (poročila PP ... in ..., poročila CSD L. in Ž., poročilo varuhinji človekovih pravic, mnenje strokovnega tima Splošne bolnišnice E., izvedensko mnenje klinične psihologinje glede osebnosti roditeljev, mnenje strokovne komisije in številni uradni zaznamki socialnih delavk), sodišče ne dvomi v pravilnost upravnega postopka in izdane odločbe, glede na to, da tudi po presoji sodišča tožnika kot starša mladoletnega otroka, glede na izkazane trenutne osebnostne okoliščine, ne zmoreta skrbeti za njegov normalni psihofizični razvoj. To dejstvo ne spremeni niti okoliščina, da pediatrinja dr. G.G., na katero se sklicujeta tožnika, dejansko glede same skrbi za mladoletnega otroka ni podala negativnega mnenja, glede na to, da je na strani staršev oziroma tožnikov izkazanih toliko, za starševstvo neprimernih okoliščin, da drugačna odločitev, kot sta jo že izrekla prvostopni organ in tožena stranka, ni mogoča. Upravni organ ob odločitvi zavezujejo ne samo zakonske določbe materialnih predpisov Konvencije o otrokovih pravicah (OZN), ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija, in ki se uporablja neposredno, in iz katerih določb, ki jih tožena stranka podrobno navaja, izhaja kot prednostna, izključna skrb za otrokove pravice in njegov normalen psihofizični razvoj, temveč tudi materialni predpisi družinske in socialnovarstvene nacionalne zakonodaje.

Ob upoštevanju vseh teh predpisanih določb in listinsko ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.