Up-86/98

25. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe KZT, z.o.o., ki jo zastopa D. A., odvetnik v L. na seji senata dne 25. maja 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba KZT, z.o.o., zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Pg 454/97 z dne 11. 12. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 202/97 z dne 4. 7. 1997 ter sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 228/96 z dne 5. 3. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika so sodišča ugotovila, da asignacijska pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, nima pravnega učinka proti stečajni masi in da je zato tožena stranka dolžna v stečajno maso plačati pridobljeno vsoto denarja. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da sodišča niso ugotavljala, ali je dejanje, na katerega se je nanašal postopek, sploh mogoče izpodbijati; šlo naj bi namreč za posel v okviru rednega poslovanja, tega pa sodišča niso presojala. Pritožnica meni, da je s tem, ko sodišče ni presojalo te materialnopravne predpostavke dopustnosti izpodbijanja, kršena njena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Meni, da tega ugovora pred sodišči nižje stopnje ni bilo potrebno navajati, saj tudi tožnik s tem v zvezi ni ničesar izrecno navajal; zadoščalo naj bi, da je pritožnica nasprotovala sklepčnosti zahtevka v celoti. Meni, da ne gre le za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, pač pa predvsem za zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in nepravilna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilna uporaba materialnega ali procesnega prava sama po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94; v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Očitek, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo materialno in procesno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče stranki obravnavalo neenakopravno, če jim ne bi zagotovilo enakopravnih procesnih možnosti ali če bi samovoljno odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Tega pa pritožnik ne izkaže. Tudi stališče Vrhovnega sodišča, da bi pritožnik že pred nižjimi sodišči moral navesti dejstva, iz katerih bi izhajal sklep, da je bilo predmetno pravno dejanje storjeno v okviru rednega poslovanja, in da sodiščem ni potrebno presojati te okoliščine, če se toženec na dejstva s tem v zvezi ne sklicuje (na tožencu je namreč glede teh okoliščin trditveno in dokazno breme), ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic v postopku ali s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino.

3.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

4.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude