Jedro

Po presoji sodišča bi morala tožena stranka v pritožbenem postopku od tožeče stranke zahtevati tudi ustrezna dokazila, ki bi utemeljevala določitev višje oprostitve pri plačilu institucionalnega varstva po določbi 33. člena Uredbe za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev. Odločitev, po kateri naj bi tožeča stranka ponovno, v postopku pri organu prve stopnje, dokazovala svojo upravičenost do višje oprostitve plačila stroškov institucionalnega varstva, je ne le neekonomična, v nasprotju je tudi z obveznostjo tožene stranke, ki jo določa ZUP pri ugotavljanju dejanskega stanja, kadar spreminja odločitev organa prve stopnje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 12207-79/2010/4 z dne 25. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Občine Sv. Andraž v Slovenskih goricah in odločbo Centra za socialno delo Ptuj, št. 2/1223-15/2010-17 z dne 25. 10. 2010 spremenila v 4., 5. 6. in 7. točki izreka tako, da je odločila, da sta A.A. in B.B. dolžna k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca D.D. prispevati vsak 102,20 € ter da ostane v ostalem delu citirana odločba Centra za socialno delo Ptuj nespremenjena. S citirano prvostopno odločbo je bil D.D. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva višini 635,12 € od 11. 1. 2010 dalje, za zavezanca A.A. ter B.B. pa je organ odločil, da sta dolžna k plačilu storitve za upravičenca prispevati vsak 30,00 € ter da razliko med oprostitvijo in prispevki zavezancev doplača Občina Sv. Andraž v Slov. goricah. Občina Sv. Andraž je v pritožbi smiselno navajala, da zavezanca A.A. in B.B. za preživljanje D.D. ne bi smela biti oproščena plačila, ker sta se mu na podlagi pogodbe o preživljanju ter izročilne pogodbe zavezala nuditi brezplačno stanovanje, hrano, nego in pranje perila. D.D. je nastanjen v Zavodu za duševno in živčno bolne ... in mesečna vrednost njegove storitve znaša 873,87 € od 11. 1. 2010 dalje. Po določbi 3. točke prvega odstavka 2. člena Uredbe za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/2004-57/2011, dalje Uredba) je fizična oseba, ki ni družinski član, zavezanec ali zavezanka, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni pravni naslov ali pravni posel. Skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe se v primeru, če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega posla ali pravnega posla, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oz. obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalim zavezancem določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Na podlagi izročilne pogodbe z dne 1. 7. 1987 je razvidno, da sta se A.A. in B.B. zavezala D.D. nuditi služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja s pravico souporabe sanitarij, prosto gibanje po posestvu, realno breme preužitka obstoječega iz skupne hrane pri skupni mizi ob nezaprtem kruhu in pijači za lastne potrebe, v primeru bolezni in starostne onemoglosti pa poboljšano hrano, nego, zdravniško pomoč in zdravila, po smrti pa krajevno običajen pogreb in pokop ter pranje telesnega in posteljnega perila. Skladno z navedenim je prvostopni organ pravilno ugotovil zavezanca za preživljanje D.D., in sicer A.A. in B.B., vendar pa jima je nepravilno določil višino prispevka glede na njuno preživninsko obveznost, ki izhaja iz zgoraj navedenega pravnega posla. Prvostopni organ je ugotavljal le višino mesečne osnovne oskrbe, ki izhaja iz izročilne pogodbe in znaša 60,00 €, ni pa ugotovil višino socialne oskrbe (nege), ki jo D.D. potrebuje in se mu v institucionalnem varstvu tudi izvaja. Ker prvostopni organ ni ugotovil koliko znaša nega za imenovanega, je tožena stranka ob upoštevanju dejstva, se D.D. v institucionalnem varstvu izvajajo standardne storitve oskrbe kategorije C3, ki zajemajo tako osnovno kot tudi socialno oskrbo (vodenje in varstvo) in da ta oskrba v zavodu znaša okoli 300,00 € mesečno, ocenilo, da bi ta oskrba na domu upravičenca znašala 144,40 ,€, kolikor znaša tudi dodatek za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil, ki je namenjen plačilu druge osebe za oskrbo upravičenca pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil. Skladno z navedenim je tako tožena stranka ocenila, da znaša mesečna preživninska obveznost A.A. in B.B. 204,40 €, kar pomeni, da je vsak od njiju dolžan prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za D.D. 102,20 €. Drugostopni organ hkrati tudi ugotavlja, da na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da bi bili izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve za A.A. in B.B., saj ni predloženih nobenih dokazil, ki bi dokazovale neke izredne utemeljene mesečne stroške družine A.A. in B.B. Na podlagi 31. člena Uredbe lahko namreč center za socialno delo na zahtevo upravičenca in zavezanca za določeno obdobje določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla upravičencu oz. zavezancu po merilih te Uredbe, če za to pridobi predhodno soglasje plačnika storitve. Pri odločitvi o višji oprostitvi center za socialno delo upošteva zlasti: premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečanje življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno. Pod pogoji in na način iz prvega in drugega odstavka 31. člena Uredbe lahko center za socialno delo določi oprostitev tudi zavezancu iz tretjega in četrtega odstavka 18. člena te Uredbe. Skladno z navedenim zato ni ovire, da A.A. in B.B. prvostopnemu organu kadarkoli predložita ustrezna dokazila, ki bodo utemeljevala določitev višje oprostitve zanjo in v tem primeru bo prvostopni organ upošteval 33. člen Uredbe in o tej vlogi oz. zahtevi za višjo oprostitev tudi odločil. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev glede višine prispevka k plačilu storitev institucionalnega varstva za upravičenca D.D. iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bila 1. 7. 1987 med tožečima strankama in E.E. sklenjena izročilna pogodba, s katero sta se tožnika med drugim zavezala nuditi sinu E.E., to je D.D., služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja v eni sobi izročene hiše, s pravico souporabe sanitarij, pravico prostega gibanja po izročenem posestvu ter nuditi tudi realno breme preužitka obstoječega iz skupne hrane pri skupni mizi s prevzemnikoma in njuno družino ob nezaprtem kruhu in pijači za lastne potrebe, v primeru bolezni in starostne onemoglosti pa obema poboljšano hrano, nego, zdravniško pomoč in zdravila, po smrti pa krajevno običajen pogreb in pokop. Prevzemnika sta se zavezala tudi k pranju telesnega ter posteljnega perila. Tožeči stranki sta, dokler D.D. niso namestilo v Zavod za duševno in živčno bolne ..., izpolnjevali svoje obveznosti po zgoraj navedeni izročilni pogodbi. Do premestitve pa je prišlo zato, ker sta tožeči stranki izvedeli, da spolno nadleguje njune otroke, kar sta prijavili centru za socialno delo ter podali kazensko ovadbo. V zvezi z izpodbijano odločitvijo navaja, da z izročilno pogodbo nista bili zavezani nuditi socialne oskrbe D.D. Sicer sta se zavezali nuditi nego v primeru bolezni, vendar pa s tem ni bila mišljena nega oz. socialna oskrba zaradi njegove duševne zaostalosti. V primeru, da bi bila mišljena socialna oskrba zaradi upravičenčeve duševne zaostalosti, dikcija v izročilni pogodbi vsekakor ne bi bila takšna kot je navedena ob sklepanju pogodbe, saj je D.D. bil že ob sklepanju te pogodbe v enakem zdravstvenem stanju oz. duševno zaostal. V zvezi s podlago za določitev višine njune obveznosti tako ne soglašata z ugotovitvijo tožene stranke, ki je navedla višino dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil. Tožeči stranki sta nadalje tudi prepričani, da njuna plačilna sposobnost ni bila pravilno ugotovljena in da vsekakor ni takšna, da bi zmogli plačevati vsaka 102,20 € mesečno. Imata sedem otrok, zaposlen je le drugotožnik, ki zasluži okoli 600,00 € mesečno. Upoštevano tudi ni dejstvo, da sta tožeči stranki 22 let skrbeli za D.D. in da so bili stroški izpolnjevanja obveznosti po citirani izročilni pogodbi občutno nižji od zneska, ki naj bi ga zanj plačevali po izpodbijani odločbi, saj večino zelenjave pridelata doma in sama vzredita svinjo za zakol. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in zahtevata povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, ki jo utemeljuje s pravno podlago navedeno v izpodbijani odločbi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Občina Sv. Andraž kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene in se pri tem sklicuje na izročilno pogodbo z dne 1. 7. 1987. Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Merila po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev so določena z Uredbo. V skladu s petim odstavkom 100. člena ZSV lahko center za socialno delo upravičencu oz. zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz Uredbe, med drugim tudi, če to narekujejo posebne socialne razmere ali drugi pomembni razlogi v korist upravičenca oz. zavezanca.

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka, upoštevaje 2. člen Uredbe, nedvomno sodi v krog zavezancev za plačilo storitev institucionalnega varstva, glede na to, da upravičenec do institucionalnega varstva sam ni sposoben plačevati mesečne oskrbe v Socialno varstvenem zavodu ..., v katerega je bil nameščen (in ki od 11. 1. 2010 dalje znaša 873,87 €). Sporna pa je odločitev tožene stranke, ki je prispevek tožeče stranke k plačilu institucionalnega varstva dvignila iz 60,00 € na 204,40 € in jo utemeljila z vrednotenjem socialne oskrbe oziroma potrebe po nadzoru oskrbovanca v višini dodatka za pomoč in postrežbo (v višini 144,40 €), ki naj bi bila dogovorjena s citirano izročilno pogodbo.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, sta se A.A. in B.B. na podlagi izročilne pogodbe z dne 1. 7. 1987, sklenjene z E.E., materjo D.D., zavezala nuditi njej in njenemu sinu služnostno pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja vsakemu v eni sobi izročene hiše, s pravico souporabe sanitarij in prosto gibanje po izročenem posestvu. Prav tako sta se zavezala nuditi njej in njenemu sinu realno breme preužitka obstoječega iz skupne hrane pri skupni mizi, ob nezaprtem kruhu in pijači za lastne potrebe, v primeru bolezni in starostne onemoglosti pa poboljšano hrano, nego, zdravniško pomoč in zdravila, po smrti pa krajevno običajen pogreb in pokop ter pranje telesnega in posteljnega perila. V zadevi prav tako ni sporno, da je bil D.D. že ob sklenitvi izročilne pogodbe duševno zaostala oseba in da je vse do sprejema v Zavod ... (skoraj 22 let) tožeča stranka izpolnjevala svojo preživninsko obveznost tako, kot je izhajalo iz citiranega pravnega naslova. Zato upoštevaje navedeno tožeča stranka po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da s citirano izročilno pogodbo socialna oskrba v obsegu, kot je je deležen upravičenec v Zavodu ... (poleg osnovne oskrbe tudi vodenje in nadzor) ni bila niti dogovorjena niti izvajana. Razen tega tožena stranka v postopku tudi ni razjasnila dejstva, ali bi bil D.D. upravičen do prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil (v višini 144 €), kar bi pomenilo, da bi bil tudi prispevek samega upravičenca glede na prvostopno odločitev lahko višji (in v posledici tega obveznost tožeče stranke nižja). To pa po presoji sodišča pomeni, da prispevek zavezancev ni bil določen skladno z merili iz 31. člena Uredbe, v posledici tega pa je bilo, upoštevaje določbo petega odstavka 100. člena ZSV, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka glede dopolnjevanja postopka organa druge stopnje v pritožbenem postopku (251. člen ZUP). Po presoji sodišča bi namreč tožena stranka v postopku spreminjanja odločitve organa prve stopnje (zaradi vrednotenja socialne oskrbe upravičenca v skladu z izročilno pogodbo) morala od tožeče stranke zahtevati tudi ustrezna dokazila, ki bi utemeljevala določitev višje oprostitve, ne pa da se je neutemeljeno sklicevala na določbo 33. člena Uredbe, po kateri bi naj tožeča stranka ponovno, v postopku pri organu prve stopnje, dokazovala svojo upravičenost do višje oprostitve plačila stroškov institucionalnega varstva. Ne le da je taka odločitev neekonomična, v nasprotju je tudi z obveznostjo tožene stranke, ki jo določa ZUP pri ugotavljanju dejanskega stanja, kadar spreminja odločitev organa prve stopnje.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovljenem postopku upoštevaje stališče sodišča glede (ne)obstoja dogovora oziroma obveznosti nudenja socialne oskrbe, dejansko stanje dopolni tako, kot izhaja iz te sodbe in sicer v 30 dneh od prejema te sodbe, pri čemer je dolžna upoštevati tudi tožbene ugovore v zvezi s socialnim stanjem tožeče stranke.

Zaradi ugoditve tožbi je sodišče tožeči stranki tudi priznalo pravico do povrnitve stroškov postopka v višini 420,00 €. Navedena odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu.