Jedro

Iz izpodbijanega akta izhaja, da se je tožniku kazen zapora iztekla 4. 6. 2021. To pomeni, da mu je med sodnim postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Glede odškodninskega zahtevka lahko sodišče odloči le, če samo odloči tudi o stvari sami, tj. o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Ker je sodišče tožbo zavrglo (in ni vsebinsko odločalo o glavnem tožbenem zahtevku) in ker tožnik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu, v zvezi z odškodninskim zahtevkom niso podane procesne predpostavke, da bi sodišče o njem lahko odločalo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust, ob sklicevanju na 88. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) ter 107. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni. V obrazložitvi navaja, da glede tožnika še ni prepričana, da je pri njem prišlo do takšnih osebnostnih sprememb, na podlagi katerih bi lahko odpravila pozitiven sklep o njegovi ponovitveni nevarnosti. V zvezi s tem navaja, da je bil tožnik v preteklosti večkrat pogojno obsojen, pa ga obsodbe niso prepričale v spremembo ravnanja. Ima tudi tri odprte kazenske postopke. Poleg tega se obsojenec med prestajanjem kazni vede neustrezno, saj med njim in soobsojenci prihaja do trenj, krši tudi hišni red zavoda. Iz prekinitve prestajanja kazni zapora se ni pravočasno vrnil na prestajanje kazni, zato so ga na nadaljnje prestajanje privedli policisti.

2. Tožnik v tožbi navaja, da Komisija ni ravnala po pravilih postopka in tako izpodbijana odločba ni izdana v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prav tako ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi upoštevala navedbe tožnika iz prošnje za pogojni odpust. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se je le površno sklicevala na kršitev hišnega reda zavoda, ob tem pa se ni sklicevala na zakonske določbe, ki jih je tožnik kršil. Tako ni jasno, katere določbe je tožnik kršil. Zato navedeno ne more biti razlog, na katerega bi se izrek izpodbijane odločbe lahko opiral. Tudi iz povzetka poročila PD Radeče ni razvidno, katere člene je tožnik kršil. Navedbe tožene stranke so površne in neutemeljene. Takšna je tudi navedba tožene stranke, da se tožnik neustrezno vede - kakšno je to vedenje, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Ob tem se tožena stranka tudi ne sklicuje na dokumente ZPMZKZ Celje (uradni zaznamki, številke in datume dokumentov). Te navedbe tožnik zavrača ter navaja, da so njegovi odnosi do soobsojencev vzorni. Zato tudi to ne more biti razlog zavrnitev tožnikove prošnje za pogojni odpust. Tožnik je cigan. Odkar pomni, je diskriminiran, odrinjen in potisnjen na socialni in ekonomski rob, zato bi tožena stranka pri odločanju o tožnikovi prošnji morala upoštevati tudi te okoliščine. Čeprav je osnovna šola v RS obvezna, ima tožnik opravljenih le sedem razredov. Že to je dokaz, da tožnik kot cigan ni enakovredno obravnavan. Posledično pa to pomeni, da ima tožnik slabše pogoje za zaposlitev oziroma življenje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi površno navaja le tožnikove birokratske kršitve, ne pa tudi škode ali prizadetosti oseb. In če kršitve nimajo posledic, tudi ne morejo biti razlog, da se tožnika pogojno ne odpusti. Iz birokratskih razlogov ni nikomur dovoljeno kratiti prostosti. Odvzem prostosti (zapor) je tako za tožnika izredno hud poseg v življenje. Je trpljenje, ki se ga zaradi le kršitev brez posledic ne bi smelo tožniku povzročiti, čeprav drži, da se tožnik s prekinitve zaporne kazni v preteklosti ni vračal. Poleg trpljenja, ki ga tožnik doživlja v zaporu, tiči razlog tudi v tem, da ga uslužbenci zapora obravnavajo rasistično, manjvredno, ponižujoče, žaljivo, nedostojno... To pa je tudi razlog, zakaj se tožniku vrnitev v zapor upira. Zahteva tudi odškodnino za nematerialno škodo, ki mu jo je tožena stranka povzročila z nezakonito obravnavo prošnje za pogojni odpust. Tako je posegla nezakonito v osebnostne pravice tožnika, zaradi česar je bil ponižan in razžaljen ter mu je posledično povzročila psihične bolečine, nepodelitev pogojnega odpusta pa je za tožnika pomenilo nadaljevanje omejitve prostosti, saj bi tožena stranka ob zakoniti obravnavi tožnikove prošnje tej morala ugoditi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da tožnika odpusti s prestajanja zaporne kazni ter da tožena stranka plača tožniku 10.000,00 EUR.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne konkretizira pravil postopka, ki naj bi jih tožena stranka kršila, prav tako pa ne pojasni, katerih sestavin odločbe, ki jih določa 214. člen ZUP, izpodbijana odločba ne vsebuje. Ta sicer vsebuje vse sestavine, ki jih določa 214. člen ZUP. Tožnik prav tako ne konkretizira navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in neupoštevanju navedb tožnika iz prošnje za pogojni odpust. Kršitve tožnika so v četrtem odstavku tretje točke obrazložitve izpodbijane odločbe opisane dovolj nadrobno, da je jasno razvidno, za kakšne kršitve je šlo in kakšen je njihov pomen za oceno ponovitvene nevarnosti tožeče stranke. Pri tem se izpodbijana odločba v tem delu opira na Poročilo zavoda z dne 19. 1. 2021 (v nadaljevanju poročilo zavoda). Tudi podatki o obsojenčevih trenjih s soobsojenci izhajajo iz poročila zavoda. Peti odstavek 88. člena KZ-1 primeroma opredeljuje, kdaj je obsojenec lahko pogojno odpuščen. Pri tem kot enega izmed kriterijev, ki naj se upoštevajo pri tej presoji, določa tudi obsojenčevo vedenje med prestajanjem kazni zapora. Prav nobene podlage ni, da bi obsojenčevo vedenje lahko označili kot neprimerno le, če bi njegovo vedenje oziroma kršitve med prestajanjem kazni povzročile bolj ali manj resne škodljive posledice. Tožena stranka dodaja še, da je tožeči stranki prostost odvzeta na podlagi pravnomočne sodbe, s katero ji je bila izrečena kazen zapora in ne zaradi kršitev, ki naj ne bi imele škodljivih posledic. Navajanja tožnika o njegovem etničnem poreklu so za postopek pogojnega odpusta nerelevantna in v ničemer niso vplivala na odločanje tožene stranke. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala tudi razloge, ki govorijo proti ponovitveni nevarnosti tožeče stranke. Tudi navedba glede ravnanja zavodskih uslužbencev do tožnika je zgolj pavšalna in ni podprta z dokazi, tudi sicer pa je za presojo ravnanja tožene stranka v zvezi s pogojnim odpustom tožnika nerelevantna. Če tožnik meni, da je podvržena mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, lahko skladno s prvim odstavkom 83. člena ZIKS-1 zahteva sodno varstvo, nikakor pa ne sme samovoljno kršiti odločbe, s katero ji je bila odobrena prekinitev prestajanja kazni, s tem, da se na prestajanje kazni ne vrne pravočasno. Iz vsega navedenega nedvoumno izhaja, da je tožena stranka prošnjo za pogojni odpust tožeče stranke obravnavala zakonito, zato je tudi zahtevek tožeče stranke za odškodnino zaradi domnevno povzročene nematerialne škode neutemeljen. Med obsojenčevim vedenjem med prestajanjem kazni zapora, njegovimi predhodnimi obsodbami in odprtimi kazenskimi postopki ter ponovitveno nevarnostjo ni stroge vzročne zveze, so pa to zagotovo okoliščine oziroma kazalniki, ki narekujejo odločitev o pogojnem odpustu. Prav zato je pri odločanju dan preudarek, ki mora biti uporabljen skladno z naravo prostega preudarka in ne v nasprotju z namenom, za katerega je bilo pooblastilo po prostem preudarku dano. Po oceni tožene stranke je bilo v navedeni zadevi vse to spoštovano in bi drugačna odločitev pomenila odločanje v nasprotju z javno koristjo. Tudi po naravi stvari pa pogojni odpust v konkretnem primeru še ne bi bil utemeljen, saj mora iz odločitev o pogojnem odpustu izhajati spoštovanje sodb kazenskega sodišča in sporočilo vsem storilcem kaznivih dejanj zoper premoženje, da so za navedena kazniva dejanja zagrožene prostostne kazni, ki se izvršujejo, dokler ni mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

**K I. točki izreka:**

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Iz izpodbijanega akta izhaja, da se je tožniku kazen zapora iztekla 4. 6. 2021.1 To pomeni, da mu je med sodnim postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

7. Ker si torej tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev in s tem tudi ne več pravovarstvene potrebe.

8. Sodišče je zato ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika v postopku ne obstaja več, tožbo tožnika na podlagi šeste točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo. Glede na to, da je bila tožnikova tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za obravnavo tožbe, sodišče vsebinskih tožbenih ugovorov ne more presojati.

9. Glede odškodninskega zahtevka sodišče pripominja, da drugi odstavek 7. člena ZUS-1 določa, da sme tožnik zahtevati, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Gre za t.i. adhezijski zahtevek, o katerem pa lahko sodišče odloči le, če samo odloči tudi o stvari sami, tj. o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS je zahtevek za plačilo odškodnine akcesoren zahtevek, ki ga tožnik ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu oz. ga ne more uveljavljati, ne da bi postavil temeljni zahtevek v tožbi.2 Ker je sodišče tožbo zavrglo (in ni vsebinsko odločalo o glavnem tožbenem zahtevku) in ker tožnik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu, saj ga lahko uveljavlja le poleg glavnega tožbenega zahtevka, sodišče ugotavlja, da v zvezi z odškodninskim zahtevkom niso podane procesne predpostavke, da bi sodišče o njem lahko odločalo. Sodišče pa pripominja, da ni ovir, da ne bi v eventualnem pravdnem postopku tožnik takega zahtevka postavil kot samostojnega.

**K II. točki izreka:**

10. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tudi po podatkih Centralnega registra prebivalstva na dan 22. 9. 2022 tožnik ne prebiva več na naslovu Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. 2 Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 273/2008 z dne 2. 10. 2008.