Jedro

Pogoji za dovolitev spremembe tožbe so določeni v 185. členu ZPP. Pritožba pravilno opozarja, da sprememba pravne podlage ni razlog za nedovolitev spremembe tožbe. Četudi bi stranka v navedeni vlogi spremenila pravno podlago zahtevka, po 184. členu ZPP ne bi šlo za spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje predloga za spremembo tožbe torej ne bi smelo zavrniti z argumentom, da je tožeča stranka spremenila pravno podlago zahtevka, niti s tem, da za določene trditve ni predložila ustreznih dokazov, s čimer se je opredeljevalo do dokazanosti trditev oziroma posredno do utemeljenosti zahtevka, kar ni pogoj za dopustnost spremembe tožbe po citirani določbi. Navedbe in dokazi v spremembi tožbe se dejansko nanašajo na izračun višine dejanske škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je veljala 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja, in sicer na podlagi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, zato je smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Za presojo, ali je delavec kršil konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1, je bistveno predvsem, ali ravnanje delavca dejansko pomeni konkurenco delodajalcu oziroma ali bi lahko pomenilo konkurenco. Po tej določbi zadostuje že ravnanje, glede katerega obstaja možnost obstoja konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre zato tudi takrat, ko delavec opravi le del dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu. Opisano ravnanje predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, saj je toženec za potrebe ADR pregleda, ki ga je opravila tožeči stranki družba A. d. o. o., aktivno sodeloval pri predpripravi pregleda cistern. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je torej utemeljen.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep z dne 30. 1. 2020. II. Pritožbama tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba in sklep z dne 30. 4. 2021 se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 30. 1. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da mora A. d. o. o. sodišču predložiti kopije izdanih računov, na katerih lahko prekrije dele, ki prikazujejo ceno oziroma iz katerih je razvidna struktura cene, in sicer za opravljene storitve ADR pregledov poslovnim subjektom, razvidnim iz izreka sklepa, za obdobje od 1. 1. 2018 do 28. 4. 2018. 2. S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec plačati tožeči stranki 11.774,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2018 dalje in 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018 dalje (I. točka izreka), s sklepom ni dopustilo spremembe tožbe z dne 2. 11. 2020 in njene dopolnitve z dne 17. 11. 2020 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 3.992,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Zoper sklep z dne 30. 1. 2020 se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je dokazni predlog tožeče stranke za predložitev računov neprimerno dokazno sredstvo za dokazovanje spornih dejstev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da že iz predloženih petih računov ne izhaja, da bi bil pregled vozil pri konkurenčnem podjetju opravljen po posredovanju toženca. Zato tega dejstva tožeča stranka ne bo mogla dokazati niti s predložitvijo dodatnih računov. Izpodbijani sklep ni obrazložen. Ker je sodišče v celoti prezrlo argumente, ki jih je navedel v odgovoru na predlog tožeče stranke, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

4. Zoper sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe in zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi zoper sklep navaja, da je dopustitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Razlog za nedopustitev spremembe tožbe ne more biti sprememba pravne podlage zahtevka, saj sodišče nanjo ni vezano. Zaključek sodišča, da plačilo pogodbene kazni in škode zaradi izgubljenega dobička ne temeljita na enaki pravni podlagi in da zato sprememba tožbe ni smotrna, je napačen in v nasprotju z določili ZPP (184. in 185. člen ZPP). Sicer pa se je sodišče po vsebini opredelilo do trditev tožeče stranke v spremembi tožbe in zmotno zaključilo, da niso dokazane. Navedeno pomeni, da je sodišče že presojalo spremenjeni tožbeni zahtevek in se je ukvarjalo z njegovo utemeljenostjo. S spremembo tožbe je natančno opredelila višino dejanske škode. Zahtevek je prilagodila škodi, ki ji je nastajala po vložitvi tožbe, zato bi jo moralo sodišče dopustiti.

V pritožbi zoper sodbo pa navaja, da se je sodišče pri presoji konkurenčne prepovedi oprlo zgolj na registracijo dejavnosti, ni pa ugotovilo, katero dejavnost je toženec dejansko opravljal. Toženec je bil med trajanjem delovnega razmerja registriran kot samostojni podjetnik brez soglasja tožeče stranke. Tudi če toženec ni registriral enake dejavnosti kot tožeča stranka, to ne pomeni, da ni kršil konkurenčne prepovedi. Sodišče bi moralo presojati vse njene navedbe glede dejanskega opravljanja dejavnosti toženca in ne zgolj preusmerjanja njenih strank. Toženec je sodeloval z družbo A. d. o. o., zanjo opravljal ADR preglede oziroma sodeloval pri njihovem opravljanju in s tem povezanimi opravili. Takšno ravnanje toženca brez dvoma predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi po 39. členu ZDR-1 ne glede na to, ali je sodišče ugotovilo preusmeritev njenih strank. Toženec je sodeloval pri predpripravi na pregled v B., pri čemer ni potrebno, da bi opravil celoten pregled. Dejstvo, da je bil toženec prisoten na in pod cisterno in se na njej pripogibal ter nekaj preverjal v času, ko je pripravo na pregled izvajal C.C., predstavnik konkurenčnega podjetja, dokazuje kršitev konkurenčne prepovedi. Po prihodu detektivke se je toženec ostro odzval in jo podil ter vsem prisotnim na lokaciji ukazoval, naj ne dajejo izjav. Glede preusmeritve D. d. o. o. je direktor te družbe potrdil, da se je prokurist tožeče stranke E.E. oglasil na sestanku in mu omenil neke težave. V izjavi, dani detektivki, je direktor D. d. o. o. potrdil, da „je pogodbo k njim pripeljal toženec, ki je prinesel liste za izpolnit F.F..“ Za presojo kršitve konkurenčne prepovedi ni relevantno, da tožeča stranka ni imela sklenjenih ekskluzivnih pogodb za opravljanje ADR pregledov z njenimi strankami in da je A. d. o. o. z nekaterimi strankami že sodelovala v preteklosti. Glede preusmeritve G. d. o. o. izpostavlja, da je direktor te družbe v svoji izjavi potrdil, da so ADR preglede pri A. d. o. o. pričeli opravljati po tem, ko ga je ta družba kontaktirala. Voznik družbe G. d. o. o. je najprej klical toženca, ki ADR pregleda ni želel opraviti, takoj zatem pa ga je kontaktiral C.C., predstavnik konkurenčnega podjetja, in mu ponudil opravo ADR pregleda. Zgolj zaradi posredovanja toženca je G. d. o. o. začela ADR preglede opravljati pri A. d. o. o. Presoja sodišča, da ni dokazana povezava med ravnanjem toženca in izvedbo omenjenega ADR pregleda, tako ni pravilna. Tudi oprava ADR pregledov družbe H. d. o. o. pri A. d. o. o. je posledica toženčevega ravnanja. Ta je družbi A. d. o. o. posredoval podatke o strankah, ki jih je nato kontaktiral njen predstavnik. Glede preusmeritve I. d. o. o. je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedi C.C.. Izpoved priče ni verodostojna, saj se je A. d. o. o. v največji meri okoristila z ravnanji toženca. Vsem trem družbam (I. d. o. o., G. d. o. o. in H. d. o. o.) je navedena družba opravila storitve v istem obdobju, ko je bil toženec še v delovnem razmerju pri tožeči stranki, ter jim za to izdala račune z identičnimi cenami in popusti, kot jih je ponujala tožeča stranka. Sodišče bi moralo pri presoji preusmerjanja strank upoštevati dejstvo, da je toženec iz službenega telefona izbrisal vse kontakte in ga po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni želel vrniti tožeči stranki. Naziva stranke in njenega naslova ne gre enačiti s podatki odgovorne osebe in direktnimi telefonskimi številkami, s katerimi je pri tožeči stranki razpolagal zgolj toženec, ter jih je uporabil za preusmeritev strank. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožeča stranka v letu 2018 izgubila kar 34 strank. Glede zavrnitve odškodninskega zahtevka zaradi kršitve konkurenčne klavzule navaja, da sodišče pri presoji tožbenega zahtevka ni vezano na pravno kvalifikacijo stranke. Ne glede na to, ali je pred sodiščem prve stopnje navajala, da gre pri vtoževanem znesku 20.000 EUR za pogodbeno kazen ali pavšalno odškodnino, bi moralo sodišče presojati tožbeni zahtevek tudi v okviru trditev o nastali škodi. Sklicevala se je na XIV. člen pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče ugotovilo kršitev konkurenčne klavzule, bi moralo ugoditi njenemu zahtevku. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožb. 5. Stranki v odgovoru na pritožbe predlagata njihovo zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

6. Pritožbi tožeče stranke sta utemeljeni, pritožba toženca ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep z dne 30. 1. 2020 ter izpodbijano sodbo in sklep z dne 30. 4. 2021 v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi toženca zoper sklep z dne 30. 1. 2020:

8. Tožeča stranka je dokazni predlog za predložitev računov A. d. o. o. ustrezno obrazložila. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Pravico do izvedbe dokazov je mogoče omejiti z zavrnitvijo predloga, naj se izvede dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, res pa je, da je pri tem razlogu potrebna posebna previdnost, da se ne pretvori v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno. Račune A. d. o. o., ki je priznala, da je toženec z njo sodeloval, ni mogoče vnaprej opredeliti kot neprimerne za dokazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za primeren dokaz, kar je pojasnilo v točki 5 obrazložitve, ni ravnalo nezakonito, ko je drugi osebi naložilo, naj predloži listine. Toženec se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da sklep ni obrazložen. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je kljub nestrinjanju toženca v vlogi z dne 4. 12. 2019 izvedlo predlagani dokaz.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 1. 2020 (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep o spremembi tožbe:

10. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2020 spremenila tožbo, tako da je zvišala znesek odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Ob ugotovitvi, da je tožnik pričel zahtevek utemeljevati na povsem drugi pravni podlagi, kar predpostavlja obširno ugotavljanje novih dejstev, ki v dotedanjem postopku niso bila odločilna, da sprememba temelji na številnih novih trditvah, podatkih in listinah, in da za določene trditve tožeča stranka ni ponudila ustreznih dokazov, je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe.

11. Pogoji za dovolitev spremembe tožbe so določeni v 185. členu ZPP. Pritožba pravilno opozarja, da sprememba pravne podlage ni razlog za nedovolitev spremembe tožbe. Četudi bi stranka v navedeni vlogi spremenila pravno podlago zahtevka, po 184. členu ZPP ne bi šlo za spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje predloga za spremembo tožbe torej ne bi smelo zavrniti z argumentom, da je tožeča stranka spremenila pravno podlago zahtevka, niti s tem, da za določene trditve ni predložila ustreznih dokazov, s čimer se je opredeljevalo do dokazanosti trditev oziroma posredno do utemeljenosti zahtevka, kar ni pogoj za dopustnost spremembe tožbe po citirani določbi. Navedbe in dokazi v spremembi tožbe se dejansko nanašajo na izračun višine dejanske škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je veljala 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja, in sicer na podlagi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, zato je smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o nedovolitvi spremembe tožbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o celotni (spremenjeni) tožbi.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo:

12. Po prvem odstavku 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenile za delodajalca konkurenco. Poudarek je torej na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru (VIII Ips 10/2009 in VIII Ips 224/2013), kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.

13. Toženec je bil samostojni podjetnik od 11. 1. 2018 dalje. Glede na to, da konkurenčna prepoved omejuje konkurenčno delovanje na čas trajanja delovnega razmerja, je za spor o plačilu odškodnine zaradi njenega kršenja lahko relevantno le toženčevo delovanje v obdobju do vključno 27. 4. 2018. Bistveno je, ali se je v tem času toženec ukvarjal z dejavnostjo, s katero se je dejansko ukvarjala tudi tožeča stranka, pri čemer mora tožeča stranka navesti (in v sodnem postopku dokazati), kdaj in katera ravnanja, ki sodijo v njeno dejavnost, naj bi toženec opravil. 14. Tožeča stranka je v tožbi tožencu očitala, da je med trajanjem pogodbe o zaposlitvi preusmerjal njene stranke družbi A. d. o. o., ji pomagal pri delu in pridobivanju strank. Odškodninski zahtevek je utemeljevala na več postavkah: v zvezi z dogajanjem v B., preusmeritvah D. d. o. o., G. d. o. o., H. d. o. o. in I. d. o. o. ter posredovanju kontaktnih podatkov strank. V pritožbi se je posebej opredelila do posameznih očitanih ravnanj toženca, glede katerih naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje do teh pritožbenih navedb.

15. Glede dogajanja v B. dne 17. 4. 2018 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec pri izvedbi predpriprav za ADR pregled nahajal na cisterni skupaj z C.C., predstavnikom družbe A. d. o. o., in se pripogibal ter tudi nekaj preverjal pod cisterno. Zmotno je presodilo, da toženec z navedenim ravnanjem ni kršil konkurenčne prepovedi. Za presojo, ali je delavec kršil konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1, je bistveno predvsem, ali ravnanje delavca dejansko pomeni konkurenco delodajalcu oziroma ali bi lahko pomenilo konkurenco. Po tej določbi zadostuje že ravnanje, glede katerega obstaja možnost obstoja konkurence. Za kršitev konkurenčne prepovedi gre zato tudi takrat, ko delavec opravi le del dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu (VIII Ips 84/2017). Opisano ravnanje predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, saj je toženec za potrebe ADR pregleda, ki ga je opravila tožeči stranki družba A. d. o. o., aktivno sodeloval pri predpripravi pregleda cistern. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je torej utemeljen.

16. Ostala ravnanja, ki jih je tožeča stranka izpostavila v okviru kršenja konkurenčne prepovedi (toženčeve preusmeritve družb D. d. o. o., G. d. o. o., H. d. o. o. in I. d. o. o. ter posredovanje kontaktnih podatkov strank), pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za nedokazana. Toženec je dokazal, da ne držijo trditve tožeče stranke, da je ravno zaradi njegovega posredovanja prišlo do poslovnega sodelovanja navedenih družb s A. d. o. o. Tako se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni dokazano, da je bil toženec dejansko vpleten v podpis pogodbe o odobritvi lokacije ADR kontrol med A. d. o. o. in D. d. o. o. oziroma da je toženec glede storitev ADR pregledov preusmeril navedeno družbo h konkurenčnemu podjetju. Izjava direktorja J.J., ki jo izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, upoštevaje zlasti njegovo izpoved ne dokazuje, da mu je prav toženec prinesel v podpis pogodbo o sodelovanju navedenih družb na področju ADR pregledov. Tožeča stranka ni dokazala neposredne povezave med ravnanjem toženca oziroma njegove aktivne vloge pri izvedbi ADR pregleda družbi G. d. o. o. s strani konkurenčnega podjetja. To je tisto, kar je ključno za presojo nedokazanosti konkurenčnega ravnanja. Niso utemeljeni niti pritožbeni očitki o toženčevem preusmerjanju družb H. d. o. o. in I. d. o. o. k opravljanju ADR pregledov pri A. d. o. o. Okoliščine glede navedenih družb niso bile znane prokuristu tožeče stranke, predloženi računi pa ne dokazujejo posredovanja toženca oziroma sporočanja podatkov. Neutemeljen je tudi očitek tožeče stranke glede brisanja kontaktnih podatkov strank iz službenega telefona. Sodišče je pravilno štelo, da bi moralo uporabo posameznih kontaktov oziroma njihovo posredovanje konkurenčnemu podjetju dokazati tožeča stranka, česar ni uspela. V navedenih ugotovitvah torej ni podlage za ugotovitev elementa protipravnosti (in s tem za priznanje odškodnine).

17. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovljene kršitve konkurenčne klavzule zgolj na podlagi zaključka, da je tožeča stranka vtoževala znesek 20.000,00 EUR kot pogodbeno kazen, ki s pogodbo o zaposlitvi ni bila dogovorjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da s strani tožeče stranke ponujena pravna podlaga uveljavljenega zahtevka (pogodbena kazen) ne odvezuje sodišča, da preizkusi njegovo utemeljenost na drugi pravni podlagi. Sodišče namreč na pravno podlago, ki jo navede stranka v tožbi, ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Zahteva pa se navedba dejstev, na katera tožeča stranka opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). To v primeru odškodninske obveznosti toženca pomeni zatrjevanje dejstev o splošnih predpostavkah pogodbene odškodninske obveznosti. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje poleg pogodbene kazni zatrjevala tudi obstoj škode v posledici kršitve konkurenčne klavzule. Zahtevek je utemeljila na XIV. členu pogodbe o zaposlitvi, po katerem ji je toženec dolžan plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Glede na navedeno bi moralo sodišče dejansko podlago zahtevka presoditi po navedenem pogodbenem določilu. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje v tej smeri neraziskano.

18. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno razveljavilo točko I izreka sodbe in posledično odločitev o stroških postopka (točka III izreka) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavanem primeru se sodišče prve stopnje (ker je zahtevek že po temelju zavrnilo) do škode oziroma višine odškodnine (še) ni izjasnilo in o tem tudi ni izvajalo dokazov. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Ni namreč potrebna le ponovitev že izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi zaradi oblikovanja spremenjene dokazne ocene (347. člen ZPP), ampak dopolnitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki sploh še niso bile predmet obravnavanja na prvi stopnji (355. člen ZPP).

19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali in v kakšni višini je tožeča stranka oškodovana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v B. dne 17. 4. 2018 in konkurenčne klavzule, ter odločiti o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).