Jedro

Če ob reševanju pritožbe davčnega zavezanca drugostopni organ spremeni odločbo prve stopnje in pritožniku odmeri višji davek, mora v obrazložitvi odločbe navesti razloge za spremembo prvostopne odločbe v škodo pritožnika, sicer je odločba nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke v Ljubljani z dne 28.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Uprave za družene prihodke občine, s katero je prvostopni organ tožnici odmeril davek od dobička iz kapitala, in sicer od davčne osnove 846.828,00 SIT po stopnji 20 % v znesku 169.366,00 SIT. Ob reševanju pritožbe je tožena stranka spremenila prvi odstavek izreka navedene odločbe tako, da je tožnici od davčne osnove 869.473,00 SIT odmerila davek v znesku 173.895,00 SIT. Spremembo odločbe glede davčne osnove in višine odmerjenega davka tožena stranka utemeljuje s tem, da se odmerjeni prometni davek, ki ga je prvostopni organ odštel od prodajne cene, ne more šteti kot strošek tožnice, ker iz predložene kupoprodajne pogodbe izhaja, da vse davke in stroške iz te pogodbe krijeta kupca. Osnovo za odmero davka zato predstavlja valorizirana prodajna vrednost stanovanja v znesku 1.449.122,50 SIT, zmanjšana za valorizirano nabavno ceno v znesku 579.669 SIT. Davek od dobička se torej odmeri od davčne osnove 869.473 SIT po stopnji 20 % in znaša 173.895,00 SIT. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožnice, da bi se morala od davčne osnove odšteti vrednost bremena, tožena stranka navaja, da za tako stališče ni podlage, kar utemeljuje z določbo 53. člena zakona o dohodnini. Tožnica v tožbi, enako kot v pritožbi, navaja, da bi se morala davčna osnova znižati za toliko, kolikor po kupoprodajni pogodbi znaša vrednost bremena - dosmrtne služnosti stanovanja, to je znesek 240.000,00 SIT. Tožena stranka v tožbi še navaja, da je odločba tožene stanke nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka na njeno pritožbo spremenila prvostopno odločbo tako, da je zvišala davčno osnovo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnici odmeri davek od osnove 846.828,00 SIT, zmanjšane za vrednost služnosti v znesku 240.000,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožnica nima prav, ko meni, da bi se morala davčna osnova za odmero davka od dobička, doseženega s prodajo stanovanja, znižati za znesek 240.000,00 SIT, to je za toliko, kolikor po kupoprodajni pogodbi znaša vrednost bremena - dosmrtne služnosti stanovanja. Predmet kupoprodajne pogodbe je namreč stanovanje, ki ga je tožnica pridobila na podlagi prodaje družbenih stanovanj po pogojih stanovanjskega zakona. Za stanovanja, pridobljena na tej podlagi, pa zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) v 3. odstavku 53. člena določa, da pri ugotavljanju osnove za davek od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanja, prodajna cena ne more biti nižja od valorizirane vrednosti stanovanja v času pridobitve, brez upoštevanja popusta, priznanega po določbah stanovanjskega zakona. Določena je torej najnižja prodajna cena, ki se upošteva pri ugotavljanju osnove za davek od dobička iz kapitala, zato glede na navedeno določbo nižje prodajne cene davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove ni mogel upoštevati. Tožena stranka je zato tožničin ugovor, da bi se morala prodajna cena znižati za vrednost bremena, utemeljeno zavrnila.

Nezakonita pa je izpodbijana odločba zato, ker je tožena stranka na pritožbo tožnice v njeno škodo spremenila prvostopno odločbo tako, da je zvišala davčno osnovo in odmerjeni davek, ne da bi določno navedla zakoniti razlog. V skladu z določbo 2. odstavka 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je izjemoma mogoče ob reševanju pritožbe spremeniti prvostopno odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, določenih v 263., 266. in 267. členu ZUP. Če razlogi, določeni v navedenih členih ZUP, niso podani, ob reševanju pritožbe ni mogoče v škodo pritožnika spremeniti odločbe, ker velja načelo, da stranka zaradi pritožbe ne more priti v slabši položaj, kakor bi bila, če se ne bi pritožila. Zato bi morala tožena stranka navesti razlog za spremembo odločbe, zaradi katere je tožnica prišla v slabši položaj in ga obrazložiti. Ker tožena stranka tako ni ravnala je kršila določbo 2. odstavka 209. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 244. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče tako, kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).