Jedro

Ker predstavlja priznana glavnica v znesku 176.394,00 Sit izračunane obresti od vnaprej plačane kupnine po obrestni meri, ki jo priznavajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled, je treba glede zamudnih obresti na ta znesek upoštevati določbo 1. in 2. odst. 279.čl. ZOR. Zamudne obresti torej tečejo od vložitve tožbe, to je od 18.6.1992 dalje.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi v celoti, reviziji stranskega intervenienta pa deloma tako, da se spremenita sodbi sodišča druge in prve stopnje v izreku o zakonitih zamudnih obrestih, ki se nanašajo na prisojeno glavnico, tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku na plačilo teh obresti za čas od 18.6.1992 dalje do plačila, zavrne pa se tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 20.3.1992 do 17.6.1992. V ostalem se revizija stranskega intervenienta zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stroške revizijskega postopka v znesku 8.100,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.3.1995 dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 176.394,05 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1992 dalje do plačila in na povritev pravdnih stroškov v znesku 30.600,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje. Prisojena glavnica predstavlja izračunane obresti po 26. čl. zakona o blagovnem prometu od vnaprej plačane kupnine za osebni avtomobil znamke AX Caban.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbo izpodbija v izreku o zamudnih obrestih in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi tako, da zavrne zahtevek na plačilo zamudnih obresti za čas od 20.3.1992 do 18.6.1992. Sklicuje se na določbo 279.čl zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri je mogoče zahtevati obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

S posebno vlogo vlaga revizijo tudi stranski intervenient. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožeča stranka odpovedala obrestim z določbo tč. 3 zaključnice. Glede na zagotovljeno ceno avtomobila pomeni priznanje obresti poseg v dogovorjeno ekvivalenco prodaje. Izpodbija višino priznanih obresti, glede zamudnih obresti pa uveljavlja enak ugovor kot tožena stranka.

Reviziji sta je bili vročeni tožeči stranki in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, revizija intervenienta pa tudi toženi stranki. Stranki in Javni tožilec na revizijo niso odgovorili oziroma se o njej niso izjavili (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija tožene stranke je utemeljena, revizija stranskega intervenienta pa je deloma utemeljena.

Ker predstavlja priznana glavnica v znesku 176.394,00 Sit izračunane obresti od vnaprej plačane kupnine po obrestni meri, ki jo priznavajo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled, je treba glede zamudnih obresti na ta znesek upoštevati določbo 1. in 2. odst. 279.čl. ZOR. Zamudne obresti torej tečejo od vložitve tožbe, to je od 18.6.1992 dalje. Sodbi prve in druge stopnje, ki priznavata zamudne obresti od 20.3.1992 dalje, sta v tem delu napačni. Zato ju je revizijsko sodišče na podlagi 1. odst. 395.čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo.

Nadaljni revizijski razlogi, ki jih v svoji reviziji navaja stranski intervenient, pa niso utemeljeni. Določba 26. čl. zakona o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86) je kogentne narave. Stranki je ne moreta izključiti. Ta določba je z 31.čl. zakona o trgovini (Ur.l. RS št. 18/93) prevzeta v sedanji pravni red. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot šibkejšega pogodbenega partnerja. Če bi prodajalec mogel s svojimi prodajnimi pogoji to določbo izključiti, bi izgubila svoj pomen.

Dogovor o nespremenljivi ceni ne vpliva na obveznost prodajalca, da plača kupcu obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu. Zagotovljena cena je za kupca samo navidezna ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga moral prejeti takoj ob plačilu. V času čakanja na dobavo nima ne denarja, ne avtomobila. Z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu so minimalna odmena za uporabo denarja v času od plačila kupnine do prejema avtomobila. Obresti na vpogledno hranilno vlogo so namreč najmanj, kar dobi vsak varčevalec za bančno hranilno vlogo.

Vsakdo lahko varčuje v banki, ki si jo sam izbere. Zato tudi lahko izbere obrestno mero na hranilne vloge na vpogled tiste banke, ki jo šteje za najugodnejšo. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, ki to osporava.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odst. 166. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je uspela z revizijo in ji mora zato tožeča stranka povrniti stroške revizijskega postopka. Priznani stroški predstavljajo takso na revizijo po vrednosti točke, veljavni v času revizijskega odločanja (novela zakona o sodnih taksah Ur.l. RS št. 4/94). Stranski intervenient revizijskih stroškov ne uveljavlja, zato o tem revizijsko sodišče ni odločalo. Na stroške postopka na prvi in drugi stopnji pa sprememba sodbe ne vpliva, ker je z njo odločeno le o delu pripadkov, zaradi katerih ni bilo posebnih stroškov. Zato revizijsko sodišče odločitve o stroških postopka prve in druge stopnje ni spremenilo (3. odst. 154.čl. ZPP).