Jedro

Tožnica v tem primeru ni upravičena do uveljavljanja sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Izpodbija namreč ravnanja upravnega organa (agencije) v formaliziranem upravnem postopku, ki se konča z izdajo odločbe, zoper katero je, če posega v njen pravni položaj, dopustno sodno varstvo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 pa ni namenjen temu, da bi sodišče še pred izdajo upravnega akta presojalo, ali upravni postopek poteka zakonito in v skladu z Ustavo.

Tožnica morebitno utrpljeno škodo zaradi nezakonitega ravnanja toženke, ki v okviru primarnega sodnega varstva ne bi bila sanirana, lahko uveljavlja s tožbo po 26. členu Ustave.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnica vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin zoper toženkina dejanja pregleda dokumentacije v dneh 11. 9. 2024 in 17. 9. 2024, po njenem zatrjevanju nezakonito pridobljene v teku preiskave dne 11. 4. 2024 v okviru postopka, ki ga toženka vodi zoper tožnico na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 11375/2024 z dne 13. 3. 2024 zaradi domnevnega obstoja razloga za sum, da naj bi tožnica skupaj z več gospodarskimi družbami kršila 5. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-2) ter 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). V tožbi tožnica izpostavlja, da je izpodbijano dejanje v celoti neustavno in nezakonito. Navaja, da je tožba dopustna, in to iz razloga, ker izpodbijano dejanje predstavlja posamično in oblastno dejanje, s katerim je toženka posegla v njene človekove pravice in temeljne svoboščine ter ker tožnica nima drugega učinkovitega sodnega varstva. Navaja, da je tožba tudi pravočasna, ter zatrjevano okoliščino obrazloži, in navede svoj pravni interes za tožbo. Trditve o nezakonitosti in protiustavnosti izvedene preiskave opira na dejstva: nenavzočnosti prič, izvedbe preiskovalnih ravnanj brez prisotnosti zaposlenih družbe tožnice, izvedbe preiskovalnih dejanj brez ustreznega pooblastila, selektivnega in neusmerjenega zbiranja dokumentacije ter kršitve pravil o jeziku v času preiskave.

Tožnica podaja številne dokazne predloge. Predlaga izvedbo naslednjih dokazov: vpogled v odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 11375/2024 z dne 21. 2. 2024 in 13. 3. 2024, zapisnik o preiskavi z dne 11. 4. 2024, prošnjo za vpogled v spis z dne 22. 7. 2024, odgovor na predlog za vpogled v spis z dne 23. 7. 2024, zahtevo za izločitev z dne 29. 7. 2024, zapisnike o indeksaciji z dne 5. 8. 2024, 6. 8. 2024 in 7. 8. 2024, zapisnika o pregledu dokumentov z dne 11. 9. 2024 in z dne 17. 9. 2024 in elektronski sporočili toženki z dne 6. 9. 2024 in 10. 9. 2024. Dalje predlaga vpogled v zapisnik o preiskavi z dne 11. 4. 2024, zahtevo za izločitev z dne 29. 7. 2024, zapisnika o pregledu dokumentov z dne 11. 9. 2024 in 17. 9. 2024, prošnjo za vpogled v spis z dne 22. 7. 2024 in odgovor na prošnjo z dne 23. 7. 2024, elektronsko sporočilo družbe A. z dne 22. 4. 2024, ter odgovor tožnice z dne 23. 4. 2024, članek 24ur.com z dne 18. 4. 2024, novico tožene stranke z dne 17. 4. 2024, elektronska sporočila med družbo A. in tožnico z dne 10. 9., 13. 9., 16. 9., 18. 9. in 19. 9. 2024, elektronsko sporočilo družbe B. z dne 26. 9. 2024 in vlogo za izdajo poslovne kartice z dne 10. 9. 2024. Predlaga tudi zaslišanje prič C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G.

Tožnica sodišču predlaga, naj s sodbo: - ugotovi, da je bilo s pregledom dokumentacije ter vpogledom v njeno dokumentacijo dne 11. 9. 2024 in 17. 9. 2024 poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine (v 1. točki zahtevka), - toženki prepove uporabo podatkov ter dokumentacije, pridobljene tekom preiskave z dne 11. 4. 2024 ter vse dokumentacije ter podatkov pridobljenih in/ali ustvarjenih na podlagi in/ali v zvezi z dokumentacijo in podatki, pridobljenimi tekom preiskave z dne 11. 4. 2024, v vseh postopkih zoper tožečo stranko (v 2. točki zahtevka), - toženki naloži, da mora podatke in dokumentacijo, pridobljeno tekom preiskave z dne 11. 4. 2024 ter vse podatke in dokumentacijo, pridobljene in/ali ustvarjene na podlagi in/ali v zvezi z dokumentacijo in podatki, pridobljenimi tekom preiskave z dne 11. 4. 2024, izločiti iz vseh spisov ali drugega dokumentarnega gradiva ter jo trajno izbrisati s strežnikov ter vseh drugih elektronskih nosilcev podatkov oziroma jo v fizični obliki nepovratno uničiti tako, da dostop ter vpogled v dokumentacijo ni mogoč (v 3. točki zahtevka) - toženki naloži, da mora tožnici povrniti vse njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica navaja, da izpodbijano dejanje predstavlja izredno hud poseg v njene ustavno varovane pravice. Izpodbijano dejanje predstavlja neupravičen, neustaven in nezakonit poseg v ustavno varovane pravice do zasebnosti, varovane s 35. členom Ustave ter poseg v prostorsko in komunikacijsko zasebnost pravnih oseb, ki sta varovani s 36. in 37. členom Ustave, prav tako pa očitno posega v ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Pregled nezakonito pridobljene dokumentacije potencialno lahko privede do hudih negativnih finančnih posledic za tožnico in negativno vpliva tako na možnost normalnega poslovanja tožnica v okviru javnih naročil kot tudi na morebitno obveznost plačila administrativnih sankcij ter nadaljnje postopke izpodbijanja nezakonitih odločb toženke. Izpodbijano dejanje bi lahko nezakonito oviralo in omejevalo tožnico tudi v izvrševanju njenih ustavno varovanih pravic do zasebne lastnine po 33. členu Ustave ter pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave. Toženka navedena ravnanja izvaja brez formalne uvedbe postopka, v posledici česar tožnica ni seznanjena z naravo in obsegom domnevnih očitkov ter ne more ustrezno varovati svoje pravice, kar je v nasprotju s pravico do obrambe po 22. členu Ustave ter v nasprotju z načelom pravne države po 2. členu Ustave.

2.Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. V predlogu navaja, da če sodišče skladno z drugim odstavkom 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) o prepovedi nadaljevanja protipravnih dejanj toženke ter ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, ker nezakonito stanje še traja, ne bi moglo odločiti brez odlašanja ter začasne odredbe po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 ne bi izdalo po uradni dolžnosti, tožnica podredno podaja predlog za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Navaja, da je tožba pravočasna ter da izpodbijano dejanje predstavlja posamično oblastno dejanje, zoper katerega ni drugega učinkovitega sodnega varstva, ter navedeno argumentira.

Tožnici bi v primeru uporabe dokumentacije, pridobljene tekom preiskave, izvedene 11. 4. 2024, in zlasti dokumentacije, ki jo je toženka izvozila, pregledala in vanjo vpogledala tekom pregleda dokumentacije 11. 9. in 17. 9. 2024, nedvomno nastala težko popravljiva oziroma nenadomestljiva škoda. Toženka sklepa o uvedbi postopka še ni izdala. Tekom preiskave pa je zagrešila več hudih in eklatantnih kršitev pravil postopka, tako med drugim pri znatnem delu preiskave nista bili navzoči dve polnoletni priči, kot je zahtevano v četrtem odstavku 36. člena Ustave ter drugi alineji prvega odstavka 54. člena ZPOmK-2. Preiskava tudi ni bila usmerjena v domnevno sporna ravnanja, temveč je nasprotno obsegala preiskavo dokumentacije in komunikacije, ki se nanaša na znatno širše časovno in vsebinsko področje, zasežena je bila vsa dokumentacija in elektronska komunikacija, ki je bila na voljo in ne zgolj dokumentacija in komunikacija, ki izhaja iz odredbe o preiskavi. Preiskava tudi ni bila izvedena skladno s pravili o jeziku, saj je najpomembnejša dejanja brez tolmača izvajala domnevno pooblaščena oseba, ki je govorila zgolj hrvaški jezik. O nezakonitosti in protiustavnosti preiskave je tožnica toženko večkrat opozorila, med drugim v zahtevi za izločitev dokazov, o kateri toženka kljub več pozivom še ni odločila. Toženka bi lahko še pred odločitvijo sodišča v predmetnem upravnem sporu izdala sklep o uvedbi postopka ter zoper tožnico izdala odločbo o kršitvi pravil prava varstva konkurence ter ji izrekla administrativno sankcijo, kljub temu, da je bila preiskava eklatantno nezakonita in protiustavna. Izpodbijano dejanje predstavlja neupravičen, neustaven in nezakonit poseg v ustavno varovane pravice do zasebnosti, varovane s 35. členom Ustave ter poseg v prostorsko in komunikacijsko zasebnost pravnih oseb, ki sta varovani s 36. in 37. členom Ustave, prav tako pa očitno posega v ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Dodatno pregled nezakonito pridobljene dokumentacije potencialno lahko privede do hudih negativnih finančnih posledic za tožnico. Slednje bi potencialno negativno vplivalo tako na možnost normalnega poslovanja tožnice v okviru javnih naročil kot tudi na morebitno obveznost plačila administrativnih sankcij. Izpodbijano dejanje bi tako lahko nezakonito oviralo in omejevalo tožnico tudi v izvrševanju njenih ustavno varovanih pravic do zasebne lastnine po 33. členu Ustave ter pravici do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave. Tožnica izpostavlja, da protiustavno, nepotrebno in neutemeljeno dolgotrajno postopanje toženke nujno vodi do hudih in nepopravljivih posledic za tožnico. Tožnici bi lahko v vmesnem času nastala znatna premoženjska škoda, ki bi se lahko manifestirala tako v obliki morebitne administrativne sankcije, v obliki negativnega javnega mnenja, ki znatno posega v poslovne priložnosti v obliki stroškov vodenja postopka, oteženega sodelovanja na javnih razpisih, oteženega pridobivanja financiranja ter v končni fazi v znatno oteženem normalnem poslovanju družbe, kar vse predstavlja hud poseg v ustavno varovani pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Dodatno je treba upoštevati tudi druge negativne posledice, ki jih ima takšen postopek, kot so hude psihološke stiske, stres, poraba enormnih količin časa, usmerjenih v obrambo neustavno vodenega postopka itd. Morebitna možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti države ne more predstavljati učinkovitega pravnega sredstva ter v vsakem primeru hudih posledic za nazaj v celoti skoraj gotovo ne more sanirati. V zvezi s tem tožnica izpostavlja, da je Vrhovno sodišče z novo sodno prakso odstopilo o siceršnjega stališča, da je treba materialno (finančno) škodo šteti za popravljivo, npr. sklep I Up 109/2022. Tožnica se sklicuje še na sklep Vrhovnega sodišča I Up 78/2018 in sklep Upravnega sodišča I U 888/2023. Tožnici bi zaradi takšnega postopka lahko nastala premoženjska škoda, ki bi se manifestirala v obliki negativnega javnega mnenja, s tem pa poslabšanja odnosov s kupci, dobavitelji in konkurenti, kar vse bi lahko privedlo do znatnega posega v poslovne priložnosti, tako npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 110/2024.

Tožnica izpostavlja, da je že dne 22. 4. 2024 družba A., d.d., tožnico prosila za pojasnilo glede članka v 24ur.com, povezanega s preiskavo toženke z dne 11. 4. 2024, in za podatek o organu ter fazi postopka. Toženka je namreč že 17. 4. 2024 na svoji spletni strani objavila novico z naslovom "Agencija je izvedla nenapovedane preiskave", v kateri je izpostavila, da je dne 11. 4. 2024 izvedla nenapovedano preiskavo v poslovnih prostorih tožnice. Kljub pojasnilom tožnice družbi A., da postopek po ZPOmK-2 še sploh ni bil uveden, je banka, preko katere tožnica opravlja večino svojega plačilnega prometa, zavrnila izdajo dveh plačilnih kartic in tožnici celo svetovala, naj za njihovo izdajo prosi drugo banko (elektronsko sporočilo z dne 19. 9. 2024). Tožnica glede dejanske oteženosti poslovanja izpostavlja, da se navedeno zaprosilo za dve kartici nanaša na kartici z mesečnim limitom v višini 5.000,00 EUR (vloga za izdajo poslovne kartice z dne 10. 9. 2024), kar za poslovanje predstavlja zanemarljiv znesek, zaradi česar je tožnica v skrbeh glede težav, ki bi jih lahko imela v primeru nadaljnjega postopanja toženke. Dejanski razlog za zavrnitev izdaje novih plačilnih kartic s strani družbe A. je razviden iz elektronskega sporočila z dne 13. 9. 2024, v katerem je družba A. pojasnila, da je zaradi preiskave toženke uvedla omejitev zadolžitve in ponovno zaprosila za tekoče informacije. Tudi na to sporočilo je tožnica odgovorila, vendar dveh plačilnih kartic ni prejela. Pri tožnici zaposlena C. C. bo lahko izpovedala, da je tožnica nameravala pri svoji primarni banki, družbi A., najeti kredit v približni višini 150.000,00 EUR za konkreten posel, vendar je to misel opustila, saj glede na navedeno ne pričakuje, da bi ji banka kredit odobrila. Zato se je bila prisiljena obrniti na družbo B., kjer pa je tožnica naletela na podobne ovire, kar je razvidno iz sporočila te družbe tožnici z dne 26. 9. 2024. Iz navedenega izhaja, da je tožnici škoda zaradi nezakonite preiskave z dne 11. 4. 2024 in objave novice že nastala, saj ne more pridobiti niti dveh dodatnih kreditnih kartic in obstaja realno tveganje, da ne bo mogla pridobiti dodatnih virov financiranja.

Tožnica dalje navaja, da se bo škoda brez izdaje začasne odredbe le še povečala. Obstoji namreč možnost, da bo toženka protipravno pridobljene podatke uporabila za obrazložitev sklepa o uvedbi preiskave; v skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZPOmK-2 pa ima toženka pravico objaviti na svoji spletni strani izvleček sklepa o uvedbi preiskave. Glede na to, da je že objava informacije o nenapovedanem pregledu toženke brez vsebinskih podrobnosti povzročila, da je ena banka tožnici zavrnila izdajo dveh ne pretirano tveganih inštrumentov - plačilnih kartic, druga banka pa odločanje o kakršnikoli vlogi o odobritvi kredita pogojuje s podrobnimi informacijami o poslovanju tožnice, je utemeljeno pričakovati, da bi tožnici v primeru objave izvlečka sklepa o uvedbi preiskave, v katerem bi toženka lahko zapisala nadaljnje informacije glede postopka, četudi povsem neutemeljene, brez sodne presoje pravilnosti, nastala znatna škoda, brez izdaje začasne odredbe pa tožnici praktično nobena banka ne bo odobrila kredita.

Tožnici bi torej z nadaljevanjem postopka še pred izdajo pravnomočne odločitve sodišča o tožbi v subsidiarnem sporu, s katero bo odločeno o neustavnostih, nezakonitostih ter izločitvi dokazov, lahko nastala nepopravljiva škoda, ki je ne bi mogla v celoti odpraviti niti morebitna naknadna odločitev o izločitvi dokumentov v tem upravnem sporu. Škodo lahko v konkretnem primeru odvrne zgolj izdaja predlagane začasne odredbe.

Tožnica pri tem dodaja, da z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo poseženo v pravice nasprotne stranke, torej toženke, prav tako pa bo le z izdajo začasne odredbe zadoščeno javnemu interesu. Toženka mora namreč postopati in zasledovati javni interes, ki pa mu v primeru nezakonitega in protiustavnega vodenja postopka ne more biti zadoščeno. V interesu javnosti je, da se postopki vodijo zakonito, prav tako pa je v interesu javnosti ustrezno vodenje postopkov za varstvo konkurence. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do okužbe znotraj toženke, v posledici česar slednja morebitnega naknadnega postopka niti ne bi mogla voditi. V vsakem primeru pri tem z izdajo začasne odredbe ne bo poseženo v pravice toženke, saj ji začasno zadržanje postopka z namenom dokončne razrešitve zadeve kvečjemu koristi. Tožnica dodatno izpostavlja, da izdaja začasne odredbe nikakor ne bo onemogočila možnosti nadaljnjega, vendar zakonitega postopanja toženke po izdaji sodne odločbe v upravnem sporu. Posledično z izdajo začasne odredbe ne bo poseženo v pravice toženke oziroma pravice javnosti. Nadaljnje vodenje postopka zoper tožnico in uporaba dokumentacije in podatkov, pridobljenih tekom preiskave ter zlasti dokumentov in podatkov, izvoženih tekom izpodbijanega dejanja, ne morejo pretehtati nad ustavnimi pravicami tožnice po 22., 33., 35., 36. in 74. členu Ustave. Tožnica predlaga izvedbo naslednjih dokazov: vpogled v odredbi o preiskavi, zapisnik o preiskavi z dne 11. 4. 2024, zahtevo za izločitev z dne 29. 7. 2024, zapisnika o pregledu dokumentov z dne 11. 9. 2024 in 17. 9. 2024, elektronsko sporočilo družbe A. z dne 22. 4. 2024 ter odgovor tožnice z dne 23. 4. 2024, članek 24ur.com z dne 18. 4. 2024, novico toženke z dne 17. 4. 2024, elektronska sporočila med družbo A. in tožnico z dne 13. 9. 2024 in 16. 9. 2024 ter 10. 9. 2024, 18. 9. 2024 in 19. 9. 2024, elektronsko sporočilo družbe B. z dne 26. 9. 2024, zaslišanje priče C. C. in vpogled v vlogo za izdajo poslovne kartice z dne 10. 9. 2024.

Tožnica sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero toženki prepove uporabo podatkov in dokumentacije, pridobljene tekom preiskave tožnice z dne 11. 4. 2024 ter vse dokumentacije in podatkov, pridobljenih in/ali ustvarjenih na podlagi podatkov in dokumentacije, pridobljene tekom preiskave tožnice z dne 11. 4. 2024, ter prepove izdajo kakršnihkoli odločitev zoper tožnico, ki bi temeljile na tej dokumentaciji, do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe.

3.Toženka (v nadaljevanju tudi agencija) v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe uvodno navaja, da je tožba prepozna. V primeru subsidiarnega upravnega spora je relevanten čas storitve dejanja. Po stališču sodne prakse je rok za vložitev tožbe 30 dni objektiven in ni pomembno, kdaj je bil tožnik z dejanjem seznanjen (tako sklep Upravnega sodišča I U 1212/2021 z dne 12. 12. 2023). Tožba je prepozna, saj se očitki v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe nanašajo na domnevno nezakonita dejanja preiskave, ki pa je potekala 11. 4. 2024. Tožnica v tožbi sicer oporeka dejanje pregleda dokumentacije, hkrati pa zatrjuje, da je vzrok nezakonitosti preiskava in da bo toženka pregledala in uporabila v domnevno nezakoniti preiskavi pridobljene dokumente. Jedro navedb tožnice se tako nanaša na preiskavo in ne na domnevne kršitve pri pregledu dokumentacije.

4.V zvezi s pravnim interesom tožnice za vložitev tožbe toženka dalje navaja, da ima tožnica na voljo drugo učinkovito pravno sredstvo. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, se kršitve človekovih pravic ali zakonodaje v postopkih, ki jih vodi Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, uveljavlja v teh postopkih in ne s subsidiarnimi pravnimi sredstvi. Pri tem se toženka sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 64/2017 in I Up 31/2017. Stališče tožnice, da je tako sodno varstvo neučinkovito, je glede na ustaljeno sodno prakso neargumentirano. Prav tako bo imela tožnica v primeru, če bo v predmetni zadevi izdan sklep o uvedbi postopka ali pa če se bo postopek pred toženko zaključil pred izdajo sklepa o uvedbi postopka iz 48. člena ZPOmK-2, na voljo druga pravna sredstva, s katerimi bo lahko dosegla vtoževano. Toženka pa je tožnici tudi že pojasnila, da šteje njene zahteve v zvezi z izločitvijo dokazov za neutemeljene in bo to po postopku in z akti, ki jih predvideva ZPOmK-2, tudi utemeljila. Toženka dalje navaja, da sprejema odločitve v postopku ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava z odločbami in sklepi. Zoper odločbe in sklepe je predvideno sodno varstvo v upravnem sporu (98. člen ZPOmK-2 v povezavi z drugim odstavkom 97. člena tega zakona). Pri tem se toženka sklicuje še na odločitev Upravnega sodišča I U 36/2018 z dne 19. 3. 2019 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 34/2024 z dne 20. 4. 2024. Poleg tega tako ZUP kot ZPOmK-2 določata roke za dokončanje postopkov, kar pomeni, da ima tudi v tem primeru tožnica na voljo ustrezna pravna sredstva.

Toženka dalje navaja, da uveljavljanje hipotetičnih posegov v svoje pravice ne predstavlja izboljšanja pravnega položaja stranke. Pri tem se sklicuje na sklep Upravnega sodišča II U 33/2022 z dne 22. 3. 2023. Tožnica namreč v določenih delih tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe uveljavlja hipotetične posege. Toženka se pri tem sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča I Up 51/2024 z dne 22. 4. 2024.

V zvezi z zatrjevanim nastankom težko popravljive škode s strani tožnice pa toženka navaja, da standarda težko popravljive škode tožnica ni izkazala. Poudarja, da je presojo, da se lahko opravi poseg v območje zasebnosti podjetja, opravil že zakonodajalec, ki je določil pravno podlago za preiskavo. Postavil je relativno visok dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Če so ti razlogi podani, kar ugotovi v vsakem konkretnem primeru pristojno sodišče z izdajo odredbe za preiskavo, mora podjetje dopustiti, da pooblaščene osebe pri toženki pregledajo in tudi odvzamejo poslovno dokumentacijo, povezano z očitanimi ravnanji. Poudarja, da je pred preiskavo pridobila odredbo pristojnega sodišča. Dodatno pojasnjuje, da je dejanje preiskave po drugi alineji prvega odstavka 55. člena ZPOmK-2 z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi sodna oblast izda odredbo, s katero odredi izvedbo preiskave, v drugi fazi pa toženka (izvršilna oblast) skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje, kar pomeni, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli ravno z namenom, da se odpravi nevarnost kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter samovoljnih posegov države v preiskovančeve pravice. V zvezi s sklicevanjem tožnice na škodo, ki naj bi ji nastala v zvezi s sodelovanjem pri poslovnih bankah, pa toženka navaja, da je v tem delu trditvena podlaga tožbe nejasna. Navaja, da ni treba nakazati samo dejstva nastanka škode, ampak tudi, da bo ta škoda težko popravljiva. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018. O nastanku materialne škode v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, saj ta ni izkazana, toliko manj pa o nastanku škode, ki bi bila za tožnico težko popravljiva. Toženka dalje navaja, da so navedbe tožnice nejasne, tudi kar se tiče vzroka nastanka škode. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, sklep v zadevi I Up 109/2022, ki pa v predmetni zadevi ni uporabljiva. Navedeni primer se nanaša na odložitveno začasno odredbo, v konkretnem primeru pa tožnica predlaga ureditveno začasno odredbe, kjer izvršljiv akt ne obstaja in upravni postopek še poteka. Ravnanje sodišča v tem primeru pa bi pomenilo poseg v pristojnosti upravnega organa in s tem v načelo delitve oblasti. Slednje je sicer v skladu s 66. členom ZUS-1 omejeno dopustno, a sodišče v konkretnem primeru očitno ni tako ravnalo. Toženka se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 198/2017. V omenjeni sodni praksi je sodišče obravnavalo primer, kjer je bil subjekt eksistenčno ogrožen zaradi izpodbijanega dejanja, subjektu je grozil stečaj, kar jasno ni primerljiva situacija obravnavanemu primeru.

Toženka dalje navaja, da bi ugoditev predlogu tožnice in s tem ukrepom, ki jih uveljavlja, lahko ogrozila javno korist, saj bi se dalo preiskovanim podjetjem možnost, da, s sklicevanjem na pavšalne in nedokazane trditve, npr. glede nastanka škode, popolnoma onemogočijo učinkovito delovanje preiskave kot preiskovalnega ukrepa Javne agencije za varstvo konkurence. Toženka dodaja, da težko popravljive škode ni mogoče domnevati, niti ne zadošča golo tožbeno zatrjevane ogroženosti, temveč je treba s stopnjo verjetnosti trditve o težko popravljivi škodi v tej smeri izkazati, kar je v sodni praksi sprejeto stališče, npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018.

V nadaljevanju toženka prepreka navedbe tožnice glede nezakonitosti in protiustavnosti izvedene preiskave in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da navedbe tožnice o neprisotnosti prič med preiskavo niso točne in navedeno argumentira. Predlaga zaslišanje prič, ki bi izpovedale o vseh relevantnih okoliščinah prisotnosti prič v času preiskave. Prereka tudi očitek o neprisotnosti predstavnikov podjetja tožnice pri preiskavi in navedeno argumentira. Odgovori tudi na očitek glede neustreznega pooblastila pooblaščene osebe toženke. Prereka tudi navedbe tožnice v zvezi z očitkom neselektivnega in neusmerjenega zbiranja dokumentacije ter očitkom kršenja pravil o jeziku.

Sklepno sodišču predlaga, naj predlog za zavarovanje dokazov kot prepozen in nedopusten zavrže.

K I. točki izreka:

4.Tožba ni dovoljena.

5.Tožnica vlaga tožbo po 4. členu ZUS-1 zaradi posega toženke v njene pravice iz 22., 33., 35., 36., 37. in 74. člena Ustave z dejanji pregleda dokumentacije, pridobljene v teku preiskave v okviru postopka, ki ga vodi zoper tožnico zaradi obstoja utemeljenega razloga za sum, da naj bi tožnica skupaj z več gospodarskimi družbami kršila 5. člen ZPOmK-2 ter 101. člena PDEU.

6.ZUS-1 v 4. členu skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo; če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

7.Glede na to je pri presoji tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dejanjem treba poleg splošnih procesnih predpostavk (36. člen ZUS-1) upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1), in sicer, ali gre pri izpodbijanem dejanju za dejanje javne oblasti, s katerim je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, pa tožniku ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo.

8.Določba 4. člena ZUS-1 je torej zakonska realizacija drugega odstavka 157. člena Ustave in pomeni tako imenovano subsidiarno sodno varstvo. Z njo se zagotavlja sodno varstvo zoper oblastvene posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, zoper katere ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Neobstoj drugega sodnega varstva je zato negativna procesna predpostavka in pomeni, da je subsidiarni upravni spor dopusten le, če tožniku ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti ravnanja oblastvenega organa, s katerim je poseženo v njegove človekove pravice.

9.Sodišče je zato v okviru predhodnega preizkusa tožbe dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu; če obstaja, katero sodno varstvo je to; in ali je tako (primarno) sodno varstvo učinkovito. Da se drugo (primarno) sodno varstvo šteje za učinkovito, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

10.Tožnica v tožbi kot posamična oblastna dejanja, s katerimi je poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, pa ob tem ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, navaja pregled dokumentacije in vpogled v njeno dokumentacijo, ki jo je toženka pridobila v teku preiskave, opravljene na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 11375/2024 z dne 21. 2. 2024 in 13. 3. 2024, v okviru postopka, ki ga vodi zoper tožnico zaradi obstoja utemeljenega razloga za sum, da naj bi tožnica skupaj z več gospodarskimi družbami kršila 5. člen ZPOmK-2 ter 101. člena PDEU. Po že navedenem tožnica izpodbija, kot da se z njimi nedopustno posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, oblastna dejanja pregleda dokumentacije in vpogleda v dokumentacijo, ker so bila nadaljevanje po njenih trditvah nezakonito izvedenih preiskovalnih dejanj (55. člen ZPOmK-2) v okviru postopka ugotavljanja kršitve 5. člena ZPOmK-2 (prepoved omejevalnih sporazumov) in 101. člena PDEU.

Glede pozitivno pravne ureditve sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi s postopkom oziroma v postopku ugotavljanja kršitev prepovedi omejevalnih ravnanj

11.Kot izhaja tudi iz tožbenih navedb, se pri omejevalnih ravnanjih po ZPOmK-2 lahko uvede preiskava še preden toženka izda sklep o uvedbi postopka. Preiskavo odredi sodišče na predlog agencije, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je podana kršitev tega zakona ali 101. oziroma 102. člena ZPOmK-2 (prvi in tretji odstavek 54. člena ZPOmK-2). Agencija odredbo za preiskavo vroči osebno podjetju, pri katerem naj se izvede preiskava, na začetku opravljanja preiskave (drugi odstavek 54. člen ZPOmK-2). Odredba mora vsebovati: - opredelitev prostorov, zemljišč in prevoznih sredstev ter poslovnih knjig in druge dokumentacije, ki jih je treba pregledati, kot so pogodbe, listine, poslovna korespondenca, poslovna evidenca in drugi podatki, ki so v zvezi s poslovanjem podjetja ne glede na vrsto nosilca, na katerem so zapisani ali shranjeni, vključno z elektronsko napravo in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov, kot so telefon, telefaks, računalnik, optični mediji, spominske kartice, drugi nosilci elektronskih podatkov, ter podatki na elektronskih napravah, ki jih podjetje hrani pri ponudniku storitev informacijske tehnologije, kot je storitev najema strežnika in storitve v oblaku, ki so dostopni podjetju, ki je predmet preiskave (v nadaljnjem besedilu: elektronska naprava), - utemeljitev razlogov za preiskavo, - dokaze ali vsebine podatkov, ki se iščejo, - navedbo okoliščin za uporabo preiskave in način njene izvedbe, - rok za izvedbo preiskave v prostorih podjetja.

12.Po navedenem ZPOmK-2 v zvezi z izvedbo preiskave ne predvideva izdaje odločbe ali sklepa; agencija o preiskavi izda zapisnik (59. člen)2. V zvezi z uvedbo preiskave pa zakon, kot navedeno, predvideva odredbo za preiskavo, ki jo izda pristojno sodišče. Zoper odredbo sodišča posebnega sodnega varstva ni3. Sodišče pri izdaji odredbe o preiskavi ravna kot nosilec sodne veje oblasti v okviru izvrševanja ene od svojih ustavnih pristojnosti, to je nadzora nad izvršilno vejo oblasti.4 Po stališču Vrhovnega sodišča zoper odredbo o preiskavi ni dovoljen niti subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1.5 Vrhovno sodišče navaja, da je odredba o preiskavi po svoji naravi akt presenečenja ter da bi bilo v nasprotju z namenom ureditve preiskave, če bi bilo podjetje, zoper katero obstaja sum, da bi vplivalo na dokazno gradivo, ki ga je treba zavarovati, o njej vnaprej obveščeno. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča, da ni nujna posebna in neposredna pritožba, temveč zadostuje drugo učinkovito pravno sredstvo, tako pravno sredstvo pa po stališču Vrhovnega sodišča zakon zagotavlja v nadaljnjih fazah postopka - zoper odločbe agencije (61. člen v uvezi s 97. členom, prvim odstavkom 98. člena ZPOmK-2). Za učinkovito izvedbo preiskave je omejitev pravice do pravnega sredstva z odložnim učinkom v predhodni fazi nujna.

13.Prav tako že iz tožbe pravilno izhaja, da je prva formalna odločitev v postopku odločanja o obstoju kršitve po 5. členu ZPOmK-2 sklep o uvedbi postopka (49. člen ZPOmK-2). Po izrecni določbi drugega odstavka 49. člena ZPOmK-2 (pa) sodnega varstva zoper sklep ni.

14.V nadaljevanju tožba tudi pravilno povzema, da je sodno varstvo zagotovljeno (šele) zoper odločbo agencije o ugotovitvi kršitve 5. člena ZPOmK-2 (61. člen v zvezi s 97. členom, prvim odstavkom 98. člena ZPOmK-2).

15.Tožnica (pa) trdi, da je tako sodno varstvo neučinkovito, kajti odločba o ugotovitvi kršitve je že utemeljena na dokumentih, na katerih ne bi smela temeljiti, saj ne bi smeli biti uporabljeni, kajti pridobljeni so bili nezakonito in v nasprotju z Ustavo. Taki dokazi bi sicer lahko bili izločeni na podlagi zahteve za izločitev; vendar v konkretnem primeru toženka formalnega sklepa o njeni zahtevi ne izda, in tožnica tako pravnega varstva na tej podlagi nima. Glede na navedeno vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj drugega pravnega sredstva zoper vodenje postopka na podlagi protiustavnih dokazov nima, zaradi česar ji že nastajajo in grozijo še nadaljnje hude in nepopravljive posledice. Sodišču predlaga, naj ugotovi: - da je s pregledom dokumentacije tožnice 11. 9. 2024 in 17. 9. 2024 poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, - naj toženki prepove uporabo podatkov in dokumentacije, pridobljene v preiskavi ter na tej podlagi, v vseh postopkih zoper tožnico, ter - naj to dokumentacijo izloči iz vseh spisov ter jo nepovratno uniči.

16.Vendar pa se sodišče ne strinja, in tako odgovarja tudi toženka na predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožnica v tem primeru upravičena do uveljavljanja sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Izpodbija namreč ravnanja upravnega organa (agencije) v formaliziranem upravnem postopku, ki se konča z izdajo odločbe, zoper katero je, če posega v njen pravni položaj, dopustno sodno varstvo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 pa ni namenjen temu, da bi sodišče še pred izdajo upravnega akta presojalo, ali upravni postopek poteka zakonito in v skladu z Ustavo. Tudi ekskluzije (nedovoljenih) dokazov ZPOmK-2 ne ureja izven uvedenega postopka pri omejevalnih ravnanjih (45. člen ZPOmK-2).

17.Po že navedenem namreč lahko tožnica na podlagi 97. člena in prvega odstavka 98. člena ZPOmK-2 zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena ZPOmK-2 (61. člen ZPOmK-2) kot dokončen upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 vloži izpodbojno tožbo. V tako imenovanem rednem upravnem sporu zaradi zakonitosti upravnega akta pa je mogoče uveljavljati tudi ugovore glede kršitev ustavnih pravic v postopku izdaje upravnega akta. ZPOmK-2 tudi ne omejuje tožnika v pogledu razlogov za tožbo, ki jih določa ZUS-1 (27. člen), pooblastil sodišča za odločanje itd.. Meje preizkusa odločbe agencije po uradni dolžnosti pa določa ZPOmK-2 celo širše, kot ZUS-1; po 99. členu ZPOmK-2 sodišče po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor; po določbah ZUS-1 pa sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). V sporu na podlagi vložene izpodbojne tožbe ima sodišče poleg kasatornih pooblastil (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1) tudi pooblastilo odločiti v sporu polne jurisdikcije o spremembi upravnega akta, če so za to izpolnjeni pogoji 65. člena ZUS-1; tudi omejitve v tem pogledu v ZPOmK-2 ni. V okviru spora polne jurisdikcije sodišče lahko postopek tudi ustavi; tudi take omejitve ZPOmK-2 za postopek upravnega spora ne določa. Poleg tega je zaradi nesuspenzivnosti tožbe v upravnem sporu na podlagi določb 32. člena ZUS-1 mogoče tudi predlagati izdajo začasne odredbe, če bi izvršitev oziroma pravno učinkovanje izpodbijanega akta tožniku povzročilo težko popravljivo škodo; enako glede na določbe ZPOmK-2 velja za postopek na podlagi vložene tožbe zoper odločbo agencije.

18.Po navedenem lahko tožnica ugovore o nezakonitosti in protiustavnosti izvedene preiskave (zaradi nenavzočnosti prič pri preiskovalnih dejanjih, nenavzočnosti preiskovancev, zaradi izvedbe preiskovalnih dejanj brez ustreznega pooblastila, zaradi neselektivnega in neusmerjenega zbiranja dokumentacije, zaradi kršitve pravil o jeziku v času preiskave) uveljavlja s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero je ugotovljena kršitev 5. člena ZPOmK-2 (odločba iz 61. člena ZPOmK-2), in uveljavlja pri tem morebitne kršitve določb o preiskavi (55., 56., 59. člen ZPOmK-2), o zagotovitvi kontradiktornosti postopka (42., 44., 46. člena ZPOmK-2), o dopustnosti dokazov (45. člen ZPOmK-2) ter glede vseh ostalih procesnih jamstev stranke, in, kot že navedeno, ugovore glede kršitve ustavnih pravic.

19.Sodišče še dodaja, da tudi ne gre za nerazumno dolg rok, v katerem bo tožnica mogla uveljavljati sodno varstvo, če ji bo izdana odločba iz prvega odstavka 61. člena ZPOmK-2, saj zakon določa, da mora agencija odločbo izdati v dveh letih od izdaje sklepa o uvedbi postopka (četrti odstavek 61. člena ZPOmK-2).

20.Sodišče pa ponavlja, da ni treba, da se drugo (primarno) sodno varstvo šteje za učinkovito, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.6 Kar tudi pomeni, da tožnica morebitno utrpljeno škodo zaradi nezakonitega ravnanja toženke, ki v okviru primarnega sodnega varstva ne bi bila sanirana, lahko uveljavlja s tožbo po 26. člen Ustave.

21.Ker tožnica v tožbi navaja, da je do posegov v njene pravice iz 22., 33., 35., 36., 37. in 74. člena Ustave prišlo z dejanji pregleda dokumentacije, pridobljene v teku preiskave (v okviru postopka ugotavljanja kršitev pravil konkurenčnega prava), sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da je vnaprejšnja sodna dovolitev preiskave jamstvo pred samovoljnim poseganjem države v delovanje posameznih subjektov; vsaj do konca izvedbe preiskave pa mora biti sodišče, ki izda odredbo o preiskavi, tudi garant pravilnosti in zakonitosti njene izvedbe ter pravic strank in tretjih oseb med njeno izvedbo7. Ureditev sodne dovolitve preiskave (tretji odstavek 54. člena ZPOmK-2) je rezultat postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb ZPOmK-1 o preiskavi, in stališča Ustavnega sodišča, da mora za omejevanje preiskave kot invazivnega posega v pravice preiskovanega podjetja do prostorske in komunikacijske zasebnosti veljati ustavna zahteva po vnaprejšnji sodni odločbi iz drugega odstavka 36. člena Ustave8. Uveden je torej (tudi) predhodni sodni nadzor.

Še o stališču Splošnega sodišča glede učinkovitega pravnega sredstva nad potekom preiskave

22.V zadevi T-249/17 (sodba z dne 5. 10. 2020) je Splošno sodišče reševalo tožbo dveh gospodarskih družb, zoper kateri je Komisija odredila preiskavo zaradi njunega morebitnega sodelovanja pri usklajenih ravnanjih, ki so v nasprotju s 101. členom PDEU. S tožbo sta tožnici (med drugim) zatrjevali, da člen 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. 12. 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe9, ki določa pooblastila Komisije za pregled (uradniki, ki jih je Komisija pooblastila, vstopijo v prostore podjetij, pregledajo poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo, odvzamejo izvlečke iz poslovnih knjig, itd.), pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker je sodni nadzor nad potekom pregledov mogoče opraviti le v okviru ničnostne tožbe, vložene zoper končni sklep o naložitvi sankcije, ki ga Komisija sprejme na podlagi 101. člena PDEU. Tožnici sta menili, da sistem pravnih sredstev, ki so na voljo zoper okoliščine poteka pregledov, odrejenih na podlagi člena 20 Uredbe št. 1/2003, ne zagotavlja "ustrezne odprave nepravilnosti" podjetjem, ki so predmet teh pregledov.

23.Sodišče je pri svoji presoji upoštevalo štiri pogoje, ki izhajajo iz sodne prakse ESČP: - pogoj učinkovitega nadzora (obstajati mora učinkovit sodni nadzor zakonitosti zadevne odločbe ali ukrepov, pri čemer mora ta nadzor zajeti dejanske in pravne okoliščine), - pogoj učinkovitosti (pravno sredstvo oziroma sredstva, ki so na voljo, morajo v primeru ugotovljene nezakonitosti bodisi preprečiti nastop dejanja, bodisi, če bi do nezakonitega dejanja že prišlo, zadevni osebi zagotoviti ustrezno odpravo nepravilnosti), - pogoj gotovosti (dostop do zadevnega pravnega sredstva mora biti gotov), in - pogoj razumnega roka (sodni nadzor mora nastopiti v razumnem roku).

24.Sodišče je napravilo celovito analizo sistema pravnih sredstev, ki omogočajo izpodbijanje poteka pregleda na področju konkurenčnega prava. Upoštevalo je pet pravnih sredstev, pri tem pa poudarilo, da ni pomembno, da vsako od teh pravnih sredstev, posamično gledano, ne izpolnjuje vseh štirih pogojev.

25.Sodišče je, ob obširni argumentaciji, nato zaključilo, da je ugovor, da člen 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, neutemeljen.

26.Na podoben način, z analizo, je tudi to sodišče presojalo vprašanje, ali je sodno varstvo zoper odločbo o ugotovitvi kršitve učinkovito sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1.

27.Sodna praksa Splošnega sodišča je uporabljena kot prepričevalni argument zaradi v bistvenem enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve varstva konkurence, glede na izključno pristojnost Unije na področju določanja pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga.10

Zaključno

28.Navedeno tako pomeni, da ima tožnica zoper izpodbijana dejanja v postopku za ugotovitev kršitve 5. člena ZPOmK-2 zagotovljeno drugo sodno varstvo in da je to učinkovito. Tožba v tej zadevi zato ni dopustna.

29.Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu11.

K II. točki izreka:

30.Po drugem oziroma tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog, ob izpolnitvi tam navedenih pogojev, izda začasno odredbo. Po enotni in ustaljeni upravno sodni praksi mora biti za izdajo začasne odredbe tožba dopustna.

31.To pomeni, da če vložena tožba ni sposobna za meritorno obravnavo in se zato zavrže, se zavrže tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

32.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaja stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako Sklep Ustavnega sodišča Up-439/09 z dne 24. 3. 2010, tč. 9, tudi npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 38/2022 z dne 19. 1. 2022, tč. 6 obrazložitve

2Preden se zapisnik sklene, imajo udeleženci, ki so prisotni pri preiskavi, pravico prebrati ali poslušati branje zapisnika in dati svoje pripombe (tretji odstavek)

3Sodno varstvo v upravnem sporu zoper odredbo sodišča je izključeno v 3. členu ZUS-1.

4Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 64/2017 z dne 19. 4. 2017, tč. 9

5Vrhovno sodišče navaja, da je odredba o preiskavi po svoji naravi akt presenečenja ter da bi bilo v nasprotju z namenom ureditve preiskave, če bi bilo podjetje, zoper katero obstaja sum, da bi vplivalo na dokazno gradivo, ki ga je treba zavarovati, o njej vnaprej obveščeno. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča, da ni nujna posebna in neposredna pritožba, temveč zadostuje drugo učinkovito pravno sredstvo, tako pravno sredstvo pa po stališču Vrhovnega sodišča zakon zagotavlja v nadaljnjih fazah postopka - zoper odločbe agencije (61. člen v uvezi s 97. členom, prvim odstavkom 98. člena ZPOmK-2). Za učinkovito izvedbo preiskave je omejitev pravice do pravnega sredstva z odložnim učinkom v predhodni fazi nujna.

Prav tam, tč. 11

6Tako Sklep Ustavnega sodišča Up-439/09 z dne 24. 3. 2010, tč. 9, tudi npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 38/2022 z dne 19. 1. 2022, tč. 6 obrazložitve

7Tako sklepa Vrhovnega sodišča I Up 31/2017 z dne 16, 3. 2017 (tč. 9 obrazložitve) in I Up 64/2017 z dne 19. 4. 2017 (tč. 8. obrazložitve).

8Odločba Ustavnega sodišča U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013, tč. 38

9Z 2. členom ZPOmK-2 je določena pristojnost za njeno izvajanje.

10PDEU, člen 3, 1.b

11Na razloge za dopustnost tožbe iz 36. člena ZUS-1 v postopku predhodnega preizkusa tožbe (in ves čas postopka) pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (2022) - ZPOmK-2 - člen 54, 54/1, 54/3

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4, 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.