Jedro

V postopku za vrnitev zaplenjene stavbe v solastnini ni mogoče deliti solastnine v naravi in odločati o vzpostavitvi etažne lastnine, če v postopku niso udeleženi vsi solastniki stavbe.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločanje o pritožbenih stroških predlagateljev in prve nasprotne udeleženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razdružilo nepravdno zadevo Nz 574/2014, v kateri odloča o predlogu predlagateljev za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena ZIKS(1), ki je bilo zaplenjeno pokojnemu A. A. s kazensko sodbo tedanjega Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28.8.1945, ki je bila razveljavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani IK 248/95 z dne 18.8.1995. V tem postopku odloča o vračanju zaplenjenega premoženja v delu, ki se nanaša na vračilo zaplenjenega deleža do 2/3 na nepremičnini parc. št. 2752, k.o. X - v naravi stanovanjska stavba na naslovu ..., ..., in zemljišče. 2. Z izpodbijanem sklepom je odločilo o vrnitvi premoženja, ki ga je po nespornih stališčih vseh udeležencev postopka mogoče vrniti upravičencu v naravi. Odločilo je, da mu je prva nasprotna udeleženka dolžna vrniti v last v prvem odstavku točke 1. izreka navedene dele stavbe na naslovu ..., ..., ID znak ..., stavba št. 341, k.o. X (ob zaplembi del nepremičnine vložek št. 534, k.o. Y, zaplenjene do 2/3), in sicer: do 2/3 v izreku opisno označenih enajstih stanovanj ter k njim pripadajoče solastniške idealne deleže na skupnih delih te stavbe (točka 1. izreka). Nadalje je odločilo, da bo o vračilu preostalega dela zaplenjene nepremičnine – zaplenjenega deleža stavbe na naslovu ..., ... do 2/3 – odločilo v nadaljevanju postopka (točka 2. izreka), o stroških postopka pa s končnim sklepom (točka 3. izreka).

3. Zoper delni sklep vlagajo pritožbe oba predlagatelja, prva nasprotna udeleženka ter v uvodu navedeni udeleženci z interesom.

4. Predlagatelja izpodbijata sklep v točki 1. izreka v delu, kjer predlogu ni bilo ugodeno v celoti. Prvi nasprotni udeleženec in udeleženci z interesom izpodbijajo sklep v celoti. Vsi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(2) v zvezi s 37. členom ZNP(3) in 145. členom ZIKS. Predlagajo ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prva nasprotna udeleženka podredno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim naj sodišče odloči o celotnem zahtevku. Predlagatelja in prvi nasprotni udeleženec zahtevajo povračilo pritožbenih stroškov. Pritožbene navedbe posameznih pritožnikov bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

5. Na pritožbo predlagateljev in prve nasprotne udeleženke so odgovorili udeleženci z interesom, ki so tudi sami pritožniki. Predlagajo zavrnitev pritožb. 6. Na pritožbo udeležencev z interesom je odgovorila predlagateljica. Predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi udeležencev z interesom

8. Pritožniki navajajo, da bi bil izpodbijani sklep pravilen in zakonit, če zahtevek ne bi zastaral. Ne strinjajo se z nasprotno presojo sodišča prve stopnje. Izpodbijajo tudi njegovo presojo o aktivni legitimaciji prve predlagateljice (oziroma njene pravne prednice dr. B. B.). Vztrajajo pri svojih že podanih in doslej že zavrnjenih pravnih stališčih glede obeh spornih vprašanj. Pravnega naziranja Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 28/2014 ne razumejo tako, kot ga razume in v izpodbijanem sklepu povzema sodišče prve stopnje. Pritožba mu očita, da je nezakonito štelo, da je o temelju zahtevka že pravnomočno odločeno z drugimi delnimi sklepi v tej zadevi. Vmesni sklep še ni bil izdan.

9. V zvezi z aktivno legitimacijo predlagateljice pritožniki ponavljajo svoja že podana stališča, da je vprašanje verjetno izkazanega pravnega nasledstva dejansko vprašanje in stvar dokazne ocene. Zato Vrhovno sodišče RS v predhodnem revizijskem postopku na to ni moglo odgovoriti. Sodišče prve stopnje bi moralo po vsebini preizkusiti, ali je predlagateljica verjetno izkazala svoje pravno nasledstvo po upravičencu. Vztrajajo, da ni izpolnila ne trditvenega ne dokaznega bremena o tem. Z zadostno stopnjo verjetnosti bi morala izkazati dedno pravico znotraj dednega reda. Ne zadošča, da verjetno izkaže, da spada v krog sorodnikov, ki so potencialni zakoniti dediči upravičenca. Taka je ustaljena sodna praksa, ki jo navajajo. Primeri iz sodne prakse, ki jih je citiralo Vrhovno sodišče v predhodni revizijski odločbi, ne obravnavajo tega odločilnega vprašanja. Nanašajo se na vprašanje tehnike vračanja (ali se z odločbo premoženje v izreku vrne pokojnemu obsojencu ali dedičem oziroma ali morajo v postopku sodelovati vsi verjetni dediči ali ne). Spreminjaje ustaljene sodne prakse le v enem primeru brez ustrezne podkrepitve je v nasprotju z zahtevo do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in 6. členu EKČP. Predlagateljica ni podala sklepčnih trditev o verjetnem pravnem nasledstvu (da ni bilo dedičev prvega dednega reda) niti ga ni verjetno izkazala. Nikoli ni bila upravičena oseba za vložitev zahtevka po prvem odstavku 145. člena ZIKS. Ker ni dedič pokojnega obsojenca, ni materialno aktivno legitimirana po prvem odstavku 145. člena ZIKS. Ker tudi ni verjetno izkazala svojega pravnega nasledstva (analogna uporaba tretjega odstavka 60. člena v zvezi s 15. členom ZDen (4)), ni bila procesno legitimirana po drugem odstavku 61. člena ZDen, na kar smiselno napotuje Vrhovno sodišče. Njen predlog je bil od samega začetka neodpravljivo nepopoln. Sodišče bi ga moralo zavreči. Napačno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, zmotno je uporabljeno materialno pravo 14. in 15. člena ZD(5), drugega odstavka 61. člena ZD, tretjega odstavka 60. člena ZDen ter 21. člena ZNP.

10. Napačno je odločeno tudi o sosporništvu predlagateljev in zastaranju predlagateljevega zahtevka. Med predlagateljema ni materialnopravne vezi. Zato nista enotna sospornika. Zgolj opiranje na isto dejansko in pravno podlago oziroma isti historični dogodek ne pomeni enotnega sosporništva. Tudi v denacionalizacijskem postopku velja, da zahteva osebe, ki ni pravni naslednik razlaščenca, ne varuje roka dejanskega pravnega naslednika. Tudi v tem delu se sklicujejo na sodno prakso, ki jo navajajo. Zahtevek nelegitimirane osebe ne pretrga zastaranja zahtevka v korist legitimirane osebe. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, materialnopravno zmotno in neobrazloženo odstopa od sodne prakse. Podana je kršitev pravic po 22. členu Ustave in 6. členu EKČP. 11. Pritožniki predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da primarno zavrže predlog, podredno ga zavrne. Podredno se zavzemajo za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

12. V odgovoru na pritožbo predlagateljica navaja, da ni razvidno, kdo so pritožniki, ali imajo izkazan pravni interes za udeležbo v postopku in ali so podpisali pooblastilo odvetniku. Zato meni, da bi bilo treba njihovo pritožbo zavreči. Če jo bo višje sodišče vsebinsko presojalo, naj jo zavrne. O izpodbijanih razlogih je Vrhovno sodišče RS že odločilo s sklepom II Ips 28/2014, gre za res iudicata. Drugih razlogov pritožniki ne navajajo.

13. V odgovor predlagateljici pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba poimensko navaja udeležence, ki jo vlagajo. Pooblastilo za njihovo zastopanje po odvetniku Debevcu so v spisu v prilogah B29, B27, B43 in B44. Kot najemnikom stanovanj v zaplenjeni stanovanjski stavbi, ki so sedaj v lasti druge nasprotne udeleženke, in vlagateljem zahtevkov za odškodnino zaradi zatrjevane povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj (šesti odstavek 25. člena ZDen) jim je bila dovoljena udeležba s sklepom na redni številki 63 spisa. Naziranje predlagateljice o nedovoljenosti pritožbe je torej zmotno.

14. Ker pritožniki vztrajajo pri istih ugovorih, kot jih je pritožbeno sodišče že zavrnilo v prvem razveljavitvenem sklepu (I Cp 3024/2015 z dne 13.1. 2016), bo tudi pritožbeno sodišče zgolj povzelo svoja že izražena stališča v zvezi s sporno odločitvijo o aktivni legitimaciji predlagateljice in pravočasnosti zahtevka predlagatelja.

15. Sodišče prve stopnje je ponovno ugotovilo, da je predlagateljica nečakinja pokojnega upravičenca in da je svoje sorodstveno razmerje z njim dokazala z listinami (razlogi na str. 2 sklepa). Ta dejstva je navajala že ob vložitvi predloga. Tedaj je zatrjevala in z razpoložljivo listinsko dokumentacijo dokazovala, da je edina dedinja upravičenca, po katerem ni oporoke in drugih dedičev. Za predlagatelja, ki je vnuk upravičenca in s tem dedič prvega dednega reda, se je izvedelo šele med postopkom. Ob prijavi udeležbe se je v celoti pridružil predlogu predlagateljice. Enotno sta predlagala vrnitev premoženja upravičencu v njegovo zapuščino. Vsa ta ugotovljena pravno relevantna dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje o aktivni legitimaciji predlagateljice in pravočasnosti predloga predlagatelja (razlogi na strani 3 – 4 sklepa), so bila že upoštevana v revizijski odločbi VS RS II Ips 28/2014 z dne 15.9.2014. V njej je kot zmotno zavrnjeno naziranje nižjih sodišč v sklepu Nz 782/1993 z dne 20.2.2013 v zvezi s sklepom VSL I Cp 1437/2013 z dne 18.9.2013, ko je bil predlog predlagateljice sprva zavrnjen zaradi nepodane aktivne legitimacije, predlog predlagatelja pa zaradi zastaranja. Vztrajanje pritožnikov pri stališču, da predlagateljica kot dedinja drugega dednega reda po pokojnem upravičencu ni aktivno legitimirana za postavljeni vrnitveni zahtevek po 145. členu ZIKS(6), ker je med postopkom prijavil udeležbo dedič bližnjega dednega reda (vnuk), ter da je njegov zahtevek prepozen, je zato sodišče prve stopnje ponovno in pravilno zavrnilo upoštevaje navedeno revizijsko odločbo tudi v izpodbijanem delnem sklepu. Razlogi so zadostni, da omogočajo vsebinski preizkus. Sklicevanje na odločitve v drugih, že pravnomočnih delnih sklepih v isti zadevi, pa je le dodatni razlog, ki potrjuje, da tudi za ostale udeležence postopka navedena pravna vprašanja niso več sporna.

16. Pritožbeni očitek o neobrazloženem odstopu od ustaljene sodne prakse ni utemeljen. Revizijsko sodišče je namreč pojasnilo, da v sodni praksi ni ustaljeno sodišče, da je temelj zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja v primerljivih položajih odvisen od izkaza neposrednega dednega upravičenja. Res je zavzeto v judikatih, na katere se opirajo pritožniki. Revizijsko sodišče je opozorilo na nasprotna stališča v odločbah, navedenih v točki 12 sklepa II Ips 28/2014 pod opombo št. 5. Pravno stališče, da se premoženje po ZIKS vrne tistemu, ki mu je bilo neutemeljeno zaplenjeno, oziroma se po njegovi smrti vrne v njegovo zapuščino, vprašanje dedovanja pa ni stvar vrnitvenega postopka po ZIKS, ima oporo v načelnem pravnem mnenju Občne seje VSS z dne 12.6.1994 o uporabi 221. člena ZD in kasnejših odločbah Vrhovnega sodišča RS, navedenih v točki 7 sklepa II Ips 28/2014. Glede na konkretne okoliščine primera ga je po stališču revizijskega sodišča treba uporabiti tudi v tej zadevi. Predlagatelja enotno predlagata vrnitev premoženja obsojencu in ne izključevalno vsakemu od njiju, predlagateljica pa je ob vložitvi predloga sklepčno trdila in dokazovala (nasprotni pritožbeni očitki so neutemeljeni), da je v krogu zakonitih dednih upravičencev (prvi odstavek 10. člena ZD). Po stališču revizijskega sodišča dokazano sorodstveno razmerje z upravičencem (ob upoštevanju izenačitve pravnega položaja upravičencev po ZIKS in po ZDen) v konkretnem primeru zadošča za verjetno izkazano pravno nasledstvo. Postopek vračila zaplenjenega premoženja je bil začet na podlagi pravočasnega predloga aktivno legitimirane osebe (60. člen in drugi odstavek 61. člena ZDen). Obstoj dediča bližnjega dednega reda, ki se je kasneje pridružil predlogu predlagateljice, ne izključuje njene legitimacije. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljene konkretne dejanske okoliščine primera, ki so že prestale revizijsko presojo, ni razlogov, da ne bi pritrdilo povzetim pravnim stališčem revizijskega sodišča. Drugačno naziranje pritožnikov je zmotno. Očitki o napačni uporabi materialnega prava ter kršitvah ustavnih in konvencijskih pravic so neutemeljeni.

17. Enako velja za pritožbeno izpodbijane odločitve o pravočasnosti predlagateljevega predloga. Specifičnost zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS je zaradi narave teh zahtevkov in obsega udeležencev narekovala odločanje v nepravdnem postopku(7). V njem sodišče odloča o spornem razmerju oziroma stanju: vrnitvi zaplenjenega premoženja neopravičeno obsojenemu upravičencu oziroma v njegovo zapuščino. Predlog je pravočasno vložila aktivno legitimirana predlagateljica. Čeprav se ji je predlagatelj pridružil kasneje, ima že od uvedbe postopka status materialnega udeleženca. Odločba o vrnitvi premoženja se nujno nanaša tudi nanj kot dediča upravičenca. Drugačno naziranje nižjih sodišč o sosporništvu predlagateljev in zastaranju zahtevka predlagatelja, pri katerem vztrajajo pritožniki, je bilo kot zmotno zavrnjeno v revizijskem preizkusu(8). Zato ga je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno zavrnilo (razlogi na str. 4 izpodbijanega sklepa). Razlogov za drugačno odločitev tudi pritožbeno sodišče ne najde. Pritožbo je torej zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ter kršitvami ustavnih ter konvencijskih pravic.

K pritožbam obeh predlagateljev in prve nasprotne udeleženke

18. Vsi navedeni udeleženci izpodbijajo sprejeto odločitev o vračilu premoženja.

19. Predlagatelja vsak v svoji pritožbi očitata sodišču nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in napačno ter nerazumljivo odločitev o vračilu premoženja. Oba podrobno opisujeta zgodovinski pregled zemljiškoknjižnega stanja. Opozarjata, da je bilo kljub zemljiškoknjižnemu stanju (vknjižena solastninska pravica v korist A. A. do 2/3 in v korist C. C. do 1/3) jasno, kaj v naravi predstavljata njuna solastninska deleža. A. A. je do zaplembe razpolagal s točno določenimi stanovanji (oddajal jih je v najem). C. C. je do nacionalizacije prodal pet stanovanj. V prodajnih pogodbah so bila opisana in opredeljena z ustreznim idealnim deležem v razmerju do celotne hiše (skupaj delež do 5/18). C. C. je ostal solastnik do 1/18. Ta tretjina ni bila zaplenjena A. A. Preostala stanovanja s pripadajočimi skupnimi prostori, deli, napravami, ki so predstavljala 13/18 celotne stavbe, so bila do 1/18 vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu (C. C.). Gre za dvanajst v pritožbi opisno opredeljenih stanovanj. Po tožbenih navedbah predlagateljice v naravi predstavljajo 2/3 (12/18) zaplenjene nepremičnine razlaščencu, katerega solastnica je druga nasprotna udeleženka in iz denacionalizacije vrnjenega premoženja upravičencu predlagateljice (do 1/18). To dejstvo je bilo v postopku opr. št. N 415/2009 zaradi vzpostavitve etažne lastnine s strani prve nasprotne udeleženke že izrecno priznano. Kljub zemljiškoknjižni vknjižbi nepremičnine je bila stavba v naravi razdeljena. Stanovanja so se prodajala, dedovala, bila so torej v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, izrek pa je sam s seboj v nasprotju. Ostaja delež, za katerega ni odločeno in ga sodišče ni definiralo. Jasno je, da je manjši od 2/3 nepremičnine. Ni upoštevalo, da je predmet vrnitve tudi stanovanje na podstrešju v izmeri 47,4 m2. Namesto, da bi odločilo, da je predmet vračila 2/3 stanovanj, ki predstavljajo 13/18 celote, oziroma, če stanovanja v lasti M. in D. D. predstavljajo 39/54 celotne stavbe, pri čemer so 3/54 v lasti D. D., bi bilo razlaščencu namesto 36/54, kar ustreza zaplenjenim 2/3 celotne nepremičnine, vrnjeno le 26/54. Solastnik 10/54 ostaja nedefiniran.

20. Tudi predlagatelj opozarja na jasno fizično delitev stanovanj v preteklosti. V izpodbijani odločbi ni jasno, zakaj sodišče zdaj vrača predlagatelju le 2/3 od 2/3 (tako razume napadeni sklep) in na podlagi česa 1/3 od 2/3 ostaja prvi nasprotni udeleženki. Sklicuje se na seznam Geodetske uprave RS, iz katerega je razvidno, katera stanovanja so vknjižena na prvo nasprotno udeleženko in katera že imajo fizične lastnike. Tudi v preteklosti med strankami ni bilo nikoli sporno, katera stanovanja so bila v lasti C. C. in katera v lasti A. A. Sodišče bi torej moralo ugotoviti ta dejstva. Sprejeta odločitev je nelogična.

21. Prva nasprotna udeleženka v pritožbi očita sodišču napačno uporabo materialnega prava, ker ob odločitvi o vrnitvi premoženja v last mrtvi osebi ni hkrati odločilo o začasnem skrbniku premoženja (tretji odstavek 67. člena ZDen v zvezi z 131. členom ZD). V tem delu je sklep obremenjen tudi z absolutno kršitvijo pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Graja vrnitev solastniškega deleža konkretnih posameznih delov stavbe. Denacionalizacija stavbe je bila izvedena z vračanjem idealnih deležev in ne z vračanjem konkretno določenih prostorov. Predlagatelja nimata podlage za zahtevek za vračilo konkretnih stanovanj. Sodišče je nepravilno in nezakonito odločilo prav na ta način. Stavba je v solastnini. Pred dokončno vzpostavitvijo etažne lastnine, ki teče v postopku pod N 415/2009 istega sodišča, v tem postopku ni mogoče deliti solastnine v naravi, ker v njem niso udeleženi vsi solastniki. Sodišče bi moralo postopek prekiniti do pravnomočnosti navedenega nepravdnega postopka. Ker tega ni storilo, je ob neraziskanem dejanskem stanju napačno odločilo o deležu vračanja sporne nepremičnine. Predlagatelja sta zahtevala vračilo 51/54, sodišče je odločilo o vračilu 2/3 (do 36/54). Ni odločilo o preostanku (15/54) nerazdeljenega posameznega dela 900 v stavbi št. 341 k.o. X. Nasprotna udeleženka je vztrajala pri postavitvi izvedenca geodetske stroke za ugotovitev, kaj predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega dela 900 v stavbi št. 341 k.o. X. Sodišče ga ni izvedlo niti zavrnilo. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker ni ugotavljalo, kaj predstavlja preostanek deleža 15/54, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Upravičencu se vrača, kar mu je bilo neupravičeno odvzeto. Sodišče bi moralo opraviti pravilen izračun deleža glede na današnje dejansko stanje, ugotoviti, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega posameznega dela 900 v stavbi št. 341 k.o. in kaj predstavlja splošne skupne dele navedene stavbe, ki jih ni mogoče vračati v naravi v last. Vsega tega ni storilo. Sklepa se ne da preizkusiti, je protispisen in neobrazložen. Zato ga je treba razveljaviti. Podrejeno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim naj se odloči o preostanku (o deležu 15/54 nerazdeljenega posameznega dela 900 v stavbi št. 341 k.o. X).

22. V odgovoru na pritožbo udeleženci z interesom navajajo, da bi bil sklep pravilen in zakonit, če bi bil podan temelj oziroma če ta ne bi zastaral, zaradi česar ga sami izpodbijajo. Pritožbene trditve o obstoju etažne lastnine ob zaplembi (leta 1945) so nedovoljene pritožbene novote. Tako pritožbeno zatrjevanje je tudi nesklepčno. Po materialnem stvarnem pravu, veljavnem ob zaplembi (ODZ), razdelitev enovite stavbe v naravi na etažno lastnino ni bila mogoča. Etažno lastnino kot izjemo od načela superficies solo cedit je omogočil šele Zakon o nacioanalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZGZ(9)). Obsojencu je bil zaplenjen solastniški idealni delež do 2/3 na celotni stavbi in ne izključna pravica na posameznih delih stavbe. C. C. je po zaplembi deleža večinskemu solastniku razpolagal s svojim solastniškim deležem, in sicer izključno z idealnimi alikvotnimi deleži, ne pa s posameznimi stanovanji. Z nastopom nacionalizacije po ZNNZGZ v letu 1958 so bili razlaščeni vsi zasebni lastniki obravnavane stavbe. V obravnavanem primeru je etažna lastnina nastala šele z nacionalizacijo in izločitvami stanovanj v izključno last posameznim lastnikom, ki so približno ustrezala vrednostim njihovih prejšnjih idealnih deležev na stavbi. Zato danes na stavbi obstaja tako imenovana nedokončana dejanska etažna lastnina. V takih okoliščinah je razlaščencu mogoče vrniti le solastniške deleže na posameznih delih stavbe, za katere ni ovir za vračilo, in sicer le višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljanjem na celotni nepremičnini. Poračunavanje v površinah ali vrednostih zaradi kasnejših izvzemov iz nacionalizacije ni mogoče. Sprejeta odločitev o vračilu solastninskih deležev do 2/3 na stanovanjih, ki danes še niso v zasebni lasti, je pravilna. Neutemeljeni so predlogi prve nasprotne udeleženke za izdajo dopolnilnega sklepa, za postavitev izvedenca in za prekinitev postopka. Razlogi o ekonomičnosti in smotrnosti utemeljujejo izdajo izpodbijanega sklepa oziroma naknadno odločanje o preostalih zahtevkih. Predlagajo zavrnitev pritožb. 23. Pritožbe niso utemeljene.

24. Pri odločanju o vračanju podržavljenih nepremičnin (delež do 2/3 na nepremičnini tedanje vložne št. 534 k.o. Y, stavba na naslovu ..., ..., s pripadajočim dvoriščem in predvrtičem) je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 145.a člena ZIKS, ki določa, da se glede oblik in obsega vračanja ter omejitev v zvezi z vračanjem smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja ZDen (členi 16 do 50 ZDen). Določba 67. člena ZDen 24. o vsebini odločbe o denacionalizaciji (imenovanje začasnega skrbnika vrnjenega premoženja), na katero se sklicuje prva nasprotna udeleženka kot pritožnica, ne spada med določila ZDen, ki se v tem postopku smiselno uporabljajo. Tudi dediči po pokojnem upravičencu so znani (predlagatelj je dedič prvega dednega reda, predlagateljica sodi v krog dedičev drugega dednega reda). Čeprav sodišče ob delni vrnitvi premoženja pokojnemu upravičencu (še) ni imenovalo začasnega skrbnika, torej ni kršilo navedenih materialnopravnih določb oziroma ga bo bodisi samo bodisi zapuščinsko sodišče lahko imenovalo naknadno, če bo to potrebno. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

25. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil upravičencu zaplenjen solastninski idealni delež do 2/3 na celotni obravnavani stavbi, - da je v času odločanja na navedeni stavbi vzpostavljena nedokončana etažna lastnina: na petih iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih (opisanih v razlogih na strani 5 sklepa) je že vknjižena lastninska pravica v korist posameznih etažnih lastnikov, vsi deli stavbe, razen iz nacionalizacij izvzetih stanovanj pa so danes vpisani v zemljiški knjigi kot posamezni del z začasno identifikacijsko številko 900, pri katerem je vpisana solastninska pravica prve predlagateljice do 3/54 in pravne prednice prve nasprotne udeleženke do 51/54, - da med udeleženci ni sporno, da predmet vračila v naravi ne more biti trisobno stanovanje v prvem nadstropju v izmeri 101,70 m2 zaradi zakonske ovire za vračilo v naravi – ker je v lasti fizične osebe, čeprav v zemljiški knjigi še ni vpisano kot posamezni del stavbe, - da med udeleženci obstaja spor o vračilu stanovanja v osmi etaži v izmeri 47,50 m2 (ali je hišniško stanovanje oziroma skupni del stavbe), - da so preostala stanovanja v stavbi, ki niso v ugotovljeni dejanski etažni lastnini, oddana v najem, - da je v teku nepravdni postopek N 415/2009 za dokončno vzpostavitev etažne lastnine, ki je prekinjen do pravnomočnega zaključka postopka vrnitve zaplenjenega premoženja (32. člen ZVEtL(10)).

26. Pritožbeno sodišče pritrjuje tako ugotovljenemu dejanskemu stanju, ker ima oporo v pravilno in popolno ocenjenih listinah v spisu. V njih ni opore za ugotovitev, da je bila ob zaplembi na stavbi že vzpostavljena etažna lastnina, kar navajata predlagatelja. Pravilno presojo sodišča prve stopnje nenazadnje potrjujejo pritožbene navedbe vseh pritožnikov, zlasti tudi obeh predlagateljev, ki natančno povzemata historično zemljiškoknjižno stanje in pojasnjujeta, kako je v času od zaplembe (1945) do nacionalizacije (1958) drugemu solastniku C. C. potekal pravni promet z ob zaplembi njemu pripadajočim solastninskim deležem na stavbi. S tem v celoti pritrjujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje in pravilni presoji, da je bila stavba ob zaplembi v solastnini. Potrjene so tudi navedbe soudeležencev iz odgovora na pritožbo, da je etažno lastnino omogočila šele nacionalizacija deleža, ki je ob zaplembi pripadal C. C., z izvzemom posameznih – po solastninskih deležih na celotni stavbi prodanih stanovanj, kar je tudi razlog za obstoj današnje ugotovljene in v zemljiški knjigi vpisane nedokončane etažne lastnine.

27. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sprejeta odločitev pravilna. Obrazložena je jasno, po pravilni oceni predloženih listin, tako da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni. Upravičencu je mogoče vrniti le tisto oziroma toliko premoženja, kot mu je bilo neupravičeno odvzeto. V položaju, ko mu je bil podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je v času vračunanja v dejanski etažni lastnini, je po ustaljeni sodni praksi upravičencu mogoče vrniti le solastninski delež na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljanjem upravičenec na celotni nepremičnini(11). Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in nesporno dejstvo, da na enajstih ugotovljenih in v izreku sklepa opisno opredeljenih stanovanjih v dejanski etažni lastnini ni ovir za vračilo v naravi, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedenim materialnopravnim izhodiščem. Pravilno je odločilo, da se pokojnemu upravičencu v last vrne solastninski delež do 2/3 na opisanih stanovanjih, skupaj z njim pripadajočimi solastninskimi idealnimi deleži na skupnih delih te stavbe. Iz obrazložitve sklepa dovolj jasno izhaja, da še ni odločeno o vračilu tistega dela premoženja, ki se nanaša na stanovanje v osmi etaži (zatrjevano hišniško stanovanje), ker bo zaradi spora med udeleženci o tem, ali obstajajo ovire za vračilo v naravi, sodišče o tem odločalo naknadno (razlogi na str. 6 sklepa).

28. Pritožbene navedbe pritožnikov, da je bilo vrnjeno manj, kot je bilo odvzeto, da bi moralo biti odločeno o vračilu (in katerih) stanovanj v celoti ter o napačnem izračunu deležev, je zmotno. Na enak način je bilo odločeno že v postopku o denacionalizaciji v zvezi z vračilom podržavljenega idealnega deleža C. C. (primerjaj odločbe upravnega organa v priloga C2 in C3). V odgovor na zatrjevano napačno računsko izhodišče z deleži na ugotovljenih posameznih delih stavbe (2/3 namesto 51/54) je treba opozoriti na solastninske deleže, ugotovljene v postopku denacionalizacije, ki jih v pritožbi opisuje predlagateljica (in sicer 2/3 – 12/18, kot sta bili zaplenjeni upravičencu A. A.; 1/18, kot je bila z denacionalizacijo vrnjena C. C. oziroma predlagateljici kot njegovi pravni naslednici; in 5/18, kot je od celotne zgradbe pred nacionalizacijo prodal C. C. kupcem stanovanj, v prodajnih pogodbah opisno navedenih in izraženih v solastninskih deležih na celotni stavbi). Pravilna je torej sprejeta odločitev o vračilu le 2/3 deleža na celotni zgradbi, saj je le slednji delež ob zaplembi pripadal pokojnemu udeležencu, preostali solastninski delež do 1/3 pa ne. Navedeni solastninski deleži so tudi osnova za ugotovljeno današnje zemljiškoknjižno stanje. Nasprotne trditve pritožnikov, vključno z zavzemanjem prve nasprotne udeleženke za izdajo dopolnilnega sklepa, je treba kot zmotne zavrniti.

29. Delitev solastnine, za katero se smiselno zavzemajo vsi pritožniki (z ugotavljanjem katera stanovanja so bila dejansko zaplenjena A. A. in s katerimi je razpolagal C. C.), ni predmet tega postopka, pač pa posebnega postopka po ZVEtL. V postopku za vrnitev zaplenjene stavbe v solastnini ni mogoče deliti solastnine v naravi in odločati o vzpostavitvi etažne lastnine, če v postopku niso udeleženi vsi solastniki stavbe, kot je primer v obravnavani zadevi. Nepravdni postopek za vzpostavitev etažne lastnine je v teku oz. je prekinjen v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZVEtL zaradi tega postopka. Pritožbeno zavzemanje prve nasprotne udeleženke za prekinitev tega postopka in za ugotavljanje dejanskega stanja o posameznih stanovanjih in skupnih delih stavbe v tem postopku z izvedencem geodetske stroke je torej neutemeljeno. Ob sicer nespornih stališčih strank, katera stanovanja so v dejanski etažni lastnini fizičnih oseb in katera ne, je dokazovanje z izvedencem nepotrebno. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni.

30. Pritožbeni razlogi pritožnikov torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva v zvezi z delnim vračilom premoženja pokojnemu upravičencu in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti drugih procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je tudi njihove pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145. členom ZIKS).

31. Odločitev o zaznamovanih stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. RS, št. 17/1978 s spremembami.

Op. št. (2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami.

Op. št. (5): Zakon o dedovanju, Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (6): 145. člen ZIKS določa: „Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem.“ Op. št. (7): Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS 21. in 22.12.1993. Op. št. (8): II Ips 28/2014, točka 15. Op. št. (9): Ur. l. FLRJ, št. 52/85. Op. št. (10): Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Ur. l. RS, št. 45/2008 s spremembami.

Op. št. (11): Primerjaj sodne odločbe: I Kp 1616/2005 z dne 6.3.2008 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Up 1633/2008 z dne 9.7.2009; X Ips 349/2007 z dne 13.2.2008, X Ips 152/2010 z dne 22.12.2011.