Jedro

Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je plačala maksimalno nagrado, čeprav naj ne bi vedela, kolikšno površino bo končni kupec od nje odkupil. Vsekakor bi morala računati s tem, da končni kupec ne bo odkupil od nje maksimalne površine, zato bi si morala pridržati pravico, da uveljavlja razliko nazaj, in sicer toliko, kolikor ne bo mogla prodati končnemu kupcu.

Preklic naročila je bil posledica ugotovitve, da do sprejetja OPPN Občine Lukovica ne bo prišlo, na kar pa stranki po naravi stvari ne moreta vplivati.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 34.551,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 do plačila, - v izpodbijani 5. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 1.857,08 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila,

III. V presežku se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 4. točki izreka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.773,72 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno sodbo in sklepom oziroma odločbo): - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206042/2009 z dne 13. 1. 2010 (zaradi preglednosti) razveljavilo v celoti v še nerazveljavljenem delu (1. točka izreka), - toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 34.551,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 72.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 (3. točka izreka), - zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v višini 3.324,00 EUR (4. točka izreka), - tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 360,98 EUR (5. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper 1., 3. in 5. točko izreka odločbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka se je prav tako pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sicer glede 2., 4. in 5. točke izreka odločbe. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne vse stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške za pritožbo.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka pa je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri za odločitev ugotovilo relevantno dejansko stanje. Katera dejstva se štejejo za dokazana, je sodišče v skladu z 8. členom ZPP odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je pritožbene navedbe niso mogle omajati. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni niti si niso med seboj v nasprotju, zaradi česar sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Delno pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo še obrazloženo.

O pritožbi tožeče stranke

6. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 20. 8. 2004 (v nadaljevanju: Pogodba, priloga A2), nato pa še dne 20. 12. 2005 Aneks (priloga A3), dne 8. 5. 2006 Aneks II (priloga A4) in Aneks št. III dne 18. 3. 2008 (priloga A5). Po drugem odstavku 5. člena Pogodbe sta stranki dogovorili za pridobitev parcel v skupni izmeri 8000 do 12000 m2 ceno 12.000,00 EUR po parceli, ne glede na velikost pridobljene parcele, z namembnostjo za izgradnjo trgovskih objektov (prim. tudi 1. člen pogodbe). Z Aneksom III pa sta v 3. členu našteli parcele po parcelnih številkah v k.o. X in se dogovorili za nagrado v znesku 5.000,00 EUR za posamezni m2, kar ob površini 7848 m2 znaša 39.240,00 EUR brez DDV. Sporno med strankama je, ali je 3. člen Aneksa III pomenil dokončno nagrado ob pridobitvi prodajnih pogodb za naštete parcelne številke v k.o. X ali pa je glede na velikost pridobljenih nepremičnin tožeča stranka upravičena do dodatnega plačila za presežek pridobljene površine (nad 7.848 m2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je velikost nepremičnin po parcelnih številkah, ki so naštete v 3. členu Aneksa III v k.o. X, glede na zemljiškoknjižne izpiske večja oziroma da je seštevek m2 naštetih nepremičnin večji od 7848 m2. Zaradi nejasnosti 3. člena Aneksa III je zaslišalo oba zakonita zastopnika pravdnih strank in po oceni njunih izpovedb zaključilo, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni za vse odkupljene ali zamenjane parcele v k.o. X za znesek, kot ga številčno določa 3. člen Aneksa III, zato je tožbeni zahtevek za doplačilo za preostale m2 zavrnilo.

7. Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar s pritožbenimi razlogi ne more omajati prepričljive obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da zakoniti zastopnik A. v času sklepanja Aneksa III še ni mogel vedeti, da bodo pri pridobivanju parcel težave in da bodo potrebna dodatna dela in sklepanja menjalnih pogodb. Nagrada 39.240,00 EUR naj bi pripadala tožeči stranki, če bi dejansko pridobila samo 7848 m2, dejansko pa je morala pridobiti 10588 m2. Zato ji po njenem mnenju gre nagrada glede na dejansko površino pridobljenih nepremičnin. Vendar se pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi izvajanji ne strinja. Kot je glede na dokazno oceno izpovedb zakonitih zastopnikov obeh strank obrazložilo sodišče prve stopnje, je bila pravdnima stranka jasna kavza njunega posla, ki je bila v tem, da tožnik za toženca pridobi zemljišča, ki jih bo ta naprej prodal vnaprej znanemu kupcu zaradi opravljanja trgovinske dejavnosti. Za zemljišče, ki ga bo moč prodati končnemu kupcu, sta se pravdni stranki dogovorili za nagrado 5,00 EUR za m2 takšnega zemljišča, maksimalno pa 39.240,00 EUR (brez DDV). Tožniku torej ne gre nagrada za pridobitev vsakršnega zemljišča, pač pa zgolj za tista, ki so bila namenjena prodaji končnemu kupcu. Aneks III je predvideval maksimalni obseg zemljišč, ki so bila namenjena končnemu kupcu s kvadraturo 7848 m2, celotna vrednost nagrade pa ob navedenih predpostavkah lahko znaša največ 39.240,00 EUR brez DDV. Drugačna pritožbena izvajanja nimajo podlage v podatkih v spisu. Do drugačne odločitve ne more pripeljati niti dopis tožene stranke z dne 19. 2. 2009, saj čeprav opozarja na napako pri seštevku, nima pomena, kakršnega mu pripisuje tožeča stranka. Če bi bila pogodbena volja pravdnih strank res takšna, da se nagrada odmeri izključno glede na kvadraturo pridobljenih parcel in ne glede na kvadraturo, ki jo potrebuje končni kupec, pravdni stranki prav gotovo v aneks ne bi vključili maksimalne končne cene storitve, torej cene za pridobitev površine v višini 39.240,00 EUR.

8. Glede vtoževanega zneska po računu št. 10/2009 z dne 20. 11. 2009, ki se nanaša na parcele v k.o. X, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile pogodbe sklenjene pod odložnim pogojem, ki se ni izpolnil, zato tožeča stranka do preostanka plačila ni upravičena. Iz Aneksa je v 2. členu razvidno, da sta pravdni stranki izrecno dogovorili nagrado v primeru priprave in sklepanja pogodb za zemljišče v coni X s 30 % plačilom za sklenitev predpogodbe, 70 % pa po overitvi podpisa prodajalca na prodajni pogodbi. V Aneksu III pa sta stranki dogovorili izplačilo v 2. členu za zemljišča v k.o. X, ki predstavlja več kot 30 % nagrade - 73.000,00 EUR brez DDV, preostali del nagrade oziroma plačila v višini 47.000,00 EUR brez DDV pa se izplača izvajalcu, ko bo le-ta predložil naročniku izvirnike sklenjenih prodajnih pogodb. Ker iz mnenja Zavoda RS za varstvo narave, ki je bilo izdano konec julija 2008, izhaja, da ne bo sprejet Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) Občine Lukovica po pričakovanjih strank, je postalo jasno, da se pogoj ne bo uresničil. Ker gre za objektivni pogoj, na katerega ne more vplivati nobena stranka, tožeča stranka ne more biti upravičena do preostanka plačila. Glede na navedeno so brezpredmetne pritožbene navedbe, da se tožeča stranka ni zavezala za ureditev spremembe namembnosti že obstoječih stavbnih zemljišč. Že iz 1. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju je razvidno, da so predmet pogodbe zemljišča z namembnostjo za izgradnjo trgovinskih objektov, zato je brez pomena, če so pridobljena stavbna zemljišča, na katerih ni mogoče zgraditi trgovinskega objekta. Brez osnove so zato pritožbene navedbe, da je tožena stranka želela posel dokončati sama, zato da tožeči stranki ne bi bilo potrebno plačati dogovorjene nagrade. Sprememba OPPN Občine Lukovica predstavlja objektivni pogoj, na katerega stranki nista mogli vplivati, saj ni v njuni pristojnosti, zato so neprimerni dokazni predlogi tožeče stranke, s katerimi naj bi dokazala, da je za to kriva tožena stranka.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodba Upravnega sodišča RS opr.št. I U 134/2011 nedovoljena pritožbena novota, saj čeprav je postala pravnomočna 18. 6. 2012, kar izhaja iz štampiljke na odločbi, jo je tožena stranka šele naknadno pridobila s strani Občine Lukovica, ki je bila stranka v upravnem postopku. Čeprav je bil po Pogodbi rok za predložitev prodajnih pogodb 30. 6. 2009, je tožena stranka upravičeno preklicala naročilo že 23. 3. 2009, ko je postalo jasno, da predmetne nepremičnine ne bodo pridobile namembnosti za izgradnjo trgovskih objektov.

O pritožbi tožene stranke

10. Tožena stranka izpodbija odločitev glede pobotnega ugovora v višini 3.324,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je tožena stranka plačala, čeprav je že ob plačilu vedela, da ni dolžna, zato nima pravice zahtevati vračila tega zneska. Tožena stranka ni navajala, da bi že ob plačilu zahtevala vrnitev ali da je plačala v zmoti oziroma da je bila prisiljena plačati navedeni znesek. Vrnitev preplačila je zahtevala šele z zavrnitvijo računa št. 2/2009, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razliko med obračunanimi in dejansko pridobljenimi nepremičninami. Niti iz zavrnitve računa št. 2/2009 niti iz navedb tožene stranke niso razvidni pogoji, na podlagi katerih bi lahko zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je šele kasneje, ko je račune že plačala, ugotovila, da končni kupec H. potrebuje le 7294 m2 zemljišča. Tožena stranka je namreč pogodbo s svojim kupcem, družbo H., sklenila šele 17. 12. 2008, to je po tem, ko je tožeči stranki plačala nagrado v previsokem znesku. Zato naj ne bi držala ugotovitev sodišča, da je tožena stranka ob plačilu vedela, da plačuje nekaj, česar ni bila dolžna plačati. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj je plačala maksimalno nagrado, čeprav naj ne bi vedela, kolikšno površino bo končni kupec od nje odkupil. Vsekakor bi morala računati s tem, da končni kupec ne bo odkupil od nje maksimalne površine 7848 m2, za kolikor se je zavezala tožeči stranki plačati 39.240,00 EUR brez DDV, zato bi si morala pridržati pravico, da uveljavlja razliko nazaj, in sicer toliko, kolikor ne bo mogla prodati končnemu kupcu. V pogodbi ni bil dogovorjen nikakršen poračun, kar prav tako kaže na to, da tožena stranka preplačila ni nameravala uveljavljati, tudi če od končnega kupca dobi plačilo za manjšo površino (kar se je v resnici tudi zgodilo).

11. Tožena stranka pa utemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je tožeči stranki priznalo 6 mesečnih pavšalov zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe po 8. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Čeprav sta pravdni stranki sklenili pogodbo za določen čas do 31. 12. 2005 z možnostjo podaljšanja, sta nato sklenili več aneksov in še naprej poslovno sodelovali. Zato je sodišče na podlagi 50. člena OZ zaključilo, da je pogodba, prvotno sklenjena za določen čas, prešla v pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče se navedenemu stališču pridružuje. Na (ne)pravilnost tega stališča ne more vplivati niti sklicevanje tožene stranke na 26. člen Zakona o nepremičninskem posredovanju (Ur.l. RS, št. 42/2003 s spremembami, ZNPos), ki trajanje tovrstnih pogodb omejuje na največ 9 mesecev in hkrati določa, da je pogodbo možno kadarkoli odpovedati in to brez kakršnihkoli posledic za naročnika, zaradi česar naj bi bilo omenjeno pogodbeno določilo pogodbe z dne 20. 8. 2004 nično. Tožena stranka je namreč že sama v prvi pripravljalni vlogi navajala, tožeča stranka pa tega ni zanikala, da med strankama ni šlo za sodelovanje, za katero bi veljale določbe ZNPos, saj naj tožnik ne bi bil subjekt, ki je podvržen določbam ZNPos. Pritožbeno sodišče glede na podatke v spisu pritrjuje stališču same toženke v navedeni vlogi, da je šlo za običajno mandatno razmerje po določilih OZ. Drži pa pritožbena navedba, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila odpoved dana v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja niti v neprimernem času glede na potek aktivnosti in torej ni izpolnjen pogoj, pod katerim bi bila tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati odškodnino po četrtem odstavku 8. člena pogodbe. Tožeča stranka je trdila, da je do preklica naročila prišlo ob neprimernem času, ker je bil rok za predložitev pogodb 30. 6. 2009, tožena stranka pa je naročilo izrecno preklicala 23. 3. 2009. Kot je obrazloženo že zgoraj, je bil preklic naročila posledica ugotovitve, da do sprejetja OPPN Občine Lukovica ne bo prišlo, na kar pa stranki po naravi stvari ne moreta vplivati.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, upoštevaje dopis z dne 18. 2. 2009 (Priloga A7), da je pogodba odpovedana zaradi trenutno slabih gospodarskih razmer in ne po krivdi tožeče stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z navedeno ugotovitvijo dejanske narave. Ob ugotavljenem dejanskem stanju pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo pogodbeno materialno pravo, in sicer določbo 2. in 4. odstavka 8. člena Pogodbe. Po tej določbi bi šla tožeči stranki odškodnina v višini 6 mesečnih pavšalnih zneskov, dogovorjenih s to pogodbo le, če bi tožena stranka odpovedala pogodbo v nasprotju z dobro vero in poštenjem ter v neprimernem času glede na potek aktivnosti. Ker tožeča stranka tega ni dokazala, ni upravičena do pavšala za šestmesečni odpovedni rok.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo zneska 34.551,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 dalje do plačila (5. odstavek 358. člena ZPP). V posledici teh sprememb je bilo treba glede na načelo uspeha v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v 5. točki izreka izpodbijane sodbe, pri čemer v samo odmero stroškov pritožbeno sodišče ni poseglo. V presežku pa pritožba tožene stranke ni utemeljena, saj niso podani niti izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prav tako je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti tudi pritožbo tožeče stranke in potrditi materialnopravno pravilno sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnica glede izpodbijanega sklepa (1. točka izreka) posebnih pritožbenih razlogov ni navedla, sodišča pa jih samo tudi ni našlo.

14. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo. Z odgovori na pritožbo pa stranki nista doprinesli k odločitvi, zato sami nosita tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo stroške pritožbe v deležu, s katerim je s pritožbo uspela, v presežku pa ne. Stroške je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.