Jedro

Ker je bila gradnja na nerazlaščenih zemljiščih v celoti izvedena, kar pomeni, da je bil namen, ki je bil podlaga za razlastitev uresničen, vračilo razlaščenih zemljišč ni možno, ne glede na neuporabo določenega dela zemljišč za gradnjo.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne. 3. Tožnika sta dolžna povrniti stranki z interesom A.A.A. d.d. stroške postopka v višini 275,4 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. ... z dne 13. 12. 2005, je toženka v prvi alinei ugodila pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka in odpravila 2. točko izreka odločbe Upravne enote A., št. ... z dne 30. 9. 2005, in zadevo v tem delu vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, v drugi alinei pritožbo zavrnila in potrdila prvo točko izreka odločbe organa prve stopnje, ter v tretji alinei ugotovila, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V obrazložitvi je toženka navedla, da sta A.A. in B.B. pri prvostopnem organu vložila zahtevo za vrnitev parc. št. 2083/5 in 2083/6, k.o. B. V zahtevi sta navedla, da sta bili ti zemljišči razlaščeni z odločbo Skupščine občine A., Oddelka za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve, št. ... z dne 6. 2. 1975, in nista bili uporabljeni za namen, za katerega sta bili razlaščeni, zato je glede na določbo 111. člena Zakona o urejanju prostora možna njuna vrnitev. Zadeva je že bila enkrat predmet obravnave pred pritožbenim organom in je toženka z odločbo, št. ... z dne 18. 1. 2005, odpravila v zadevi izdano prvostopno odločbo in zadevo vrnila organu v ponovni postopek in odločanje. Iz napotil toženke izhaja, da je treba v postopku ugotoviti, ali obstajajo razlogi, kot jih določa določba 2. odstavka 22. člena takrat veljavnega Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe. V ponovljenem postopku je prvostopni organ opravil med drugim tudi zaslišanje prič in ogled na kraju samem. Po ugotovitvi, da je bilo s predmetno razlastitveno odločbo razlaščenih 24 nepremičnin 14 lastnikov, ter da so bile nepremičnine namenjene za graditev komunalno servisne cone in ležijo ena zraven druge, je organ zaključil, da je šlo za kompleksno razlastitev. Zato pogoji za vračilo niso izpolnjeni, ker je bila gradnja izvedena v celoti, pri tem pa ni pomembno, da delček nepremičnine s parc. št. 2053, k.o. B., ki je predmet tega postopka, ni bil uporabljen za gradnjo. Zakon namreč take okoliščine ne šteje kot razlog za odpravo odločbe o razlastitvi in za vrnitev nepremičnine. Poleg tega v ZN ni bilo predvideno, niti ne bi bilo primerno, da bi bil takšen objekt postavljen tik na mejo s sosednjo parcelo, ampak mora biti od nje odmaknjen najmanj zaradi zagotovitve požarno-varstvenega pasu in varstva pred hrupom. Navedbe, da zemljišči nista bili uporabljeni za razlastitveni namen in da del zemljišča ni bil ograjen in je v uporabi prejšnjih lastnikov, zato niso utemeljene. Utemeljene pa so navedbe, ki se nanašajo na odločitev o stroških, saj manjka specifikacija o stroških. Prvostopni organ ni obrazložil, katere stroške je priznal in katerih ne. Določiti pa bi moral tudi, po kakšnih deležih sta vlagatelja zahteve dolžna povrniti stroške nasprotnim strankam. Toženka je zato glede na navedeno odločila, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnika sta v tožbi navedla, da je bila odločba o razlastitvi z dne 6. 2. 1975 izdana za potrebe komunalno-servisne cone C., kar pomeni, da se je nanašala na konkreten namen in ni šlo za kompleksno razlastitev. Za potrebo komunalno-servisne cone na C. pa zemljišči nista bili uporabljeni v celoti. Nepremičnina je v lasti A.A.A. do 87/100-ink in B.B.B. do 13/100-ink. Razlaščeni parceli sedaj tvorita par. št. 2053. V postopku lastninskega preoblikovanja podjetja A.A.A. je bilo glede spornega zemljišča ugotovljeno, da del sedanje parc. št. 2053 sedaj predstavlja v naravi zemljišče izven funkcionalnih površin, sicer pa so na tej parceli poslovni prostori B.B.B. in A.A.A.. Zemljišče, ki je bilo dejansko uporabljeno, je ograjeno z visoko žičnato ograjo. Dela razlaščenih parcel - pri tožniku A.A. 150 m2 in pri tožniku B.B. 100 m2 - nista bila nikoli uporabljena za navedene potrebe, površine pa kažejo, da ne gre za delček nepremičnine, ki naj ne bi bil uporabljen za gradnjo. Pri ustni obravnavi 7. 7. 2005 pa je bilo ugotovljeno in potrjeno s pričami, da tisto zemljišče, ki leži izven ograje, ni bilo nikoli v posesti A.A.A. in B.B.B. Priče so tudi potrdile, da si podjetji tega zemljišča nista nikoli lastili. S tistega dela razlaščenih zemljišč, kjer stojita objekta A.A.A. in B.B.B., pa tudi ni možen dostop na preostali del razlaščenih zemljišč, ki je še vedno v posesti obeh tožnikov. Navedbe v odločbi, kaj se zagotavlja s to prosto površino, tudi niso utemeljene, ker razlastitev ni bila izvedena zaradi teh razlogov (zagotovitve požarno-varnostnega pasu, odmaknjenost zaradi hrupa,..). Pomembno pa je tudi, da sporni del leži tik ob hišah tožnikov in namen razlastitve očitno ni bil razlastiti zemljišče neposredno do hiš obeh tožnikov. Sedanje stanje dejansko v naravi predstavlja vrtova neposredno ob hišah tožnikov. Pravna podlaga za vračilo pa po mnenju tožnikov ni samo v določbi 2. odstavka 22. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, ampak tudi v določbi 111. člena v zvezi s določbama 1. odstavka 102. člena in 96. člena Zakona o urejanju prostora, ki se lahko uporablja analogno v konkretnem primeru. Tako pravično odločitev pa narekuje tudi načelo pravne države in načelo enakosti pred zakonom. Tožnika sta zato predlagala, da sodišče zasliši tam navedene priče, tožnika in toženko ter odpravi odločbo toženke v delu, v katerem je toženka zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopno odločbo in vrne zadevo prvostopnemu organu v nov postopek. Predlagala sta tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS je z dopisom, št. ... z dne 13. 2. 2006, kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Stranka z interesom B.B.B. je v odgovoru na tožbo navedla, da se je parc. št. 2053 razdelila na dve parceli, na podlagi sporazuma o razdružitvi premoženja pa je B.B.B. pripadla lastninska pravica na parc. št. 2053/2 do celote. Nepremičnini, ki sta bili predmet razlastitve, sta pred razlastitvijo ležali na lokaciji današnje nepremičnine s parc. št. 2053/1, ki je po razdružitvi v lasti A.A.A., tako, da odprava odločbe ne bi smela biti v njeno škodo. V ostalem pa se je stranka z interesom sklicevala na dosedanje navedbe v postopku in še dodala, da retroaktivna uporaba predpisov ni dopustna ter predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A.A.A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je vseskozi imela celotno parcelo v uporabi, ki je določena kot gradbena parcela z različnimi funkcijami, odmiki objekta in lokacijo ograje, pri čemer je upoštevan tudi odmik od sosednjih parcel. Sporne parcele so se pripojile k sedanji parc. št. 2053, na njej pa je bil zgrajen objekt, parcela pa je ograjena v čimbolj ravni liniji, zato se ponekod 2 m, ponekod pa 3 m oddaljuje od zunanje posestne meje. Tožnika tega dela nista nikoli imela v posesti, če pa sta, pa sta to počela protipravno. Takšno ravnanje ne more izkazovati varovane posesti, itak pa ne more biti pravna podlaga za nekakšno vrnitev te parcele. Telekom je tudi takoj pristopil k gradnji objektov na razlaščenih zemljiščih. Iz tožbe pa tudi ni razvidno, na podlagi kakšnega pravnega temelja tožnika zahtevata vrnitev, saj temelj ne more biti posest, če je posest nedobroverna. A.A.A. pa je tudi vseskozi izvajal posest na tej nepremičnini, med drugim je obnovil mejo ponovno leta 1997, takrat pa je bilo jasno, kje so meje parcel in tožnika tedaj obnovi meje nista nasprotovala. Predlagala je zaslišanje tam navedenih prič, nato pa zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožnika sta v pripravljalnem spisu še navedla, da je iz zapisnika o ogledu na kraju samem z dne 7. 7. 2005 razvidno, da je bilo zemljišče, ki ga zahtevata nazaj, vedno v njuni posesti in sta v naravi vrt in sadovnjak, zemljišče, ki je bilo uporabljeno za namene razlastitve, pa je ograjeno. Ograja, ki je visoka dva metra, onemogoča dostop na sporno zemljišče obeh tožnikov. Trditev, da je A.A.A. vzdrževal tudi zunanji pas izven ograje, je čista neresnica, varnostniki pa hodijo po zemljišču znotraj ograje. Tako stanje je razvidno tudi iz 4. strani odločbe prvostopnega organa z dne 30. 9. 2005. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve tožnikov za vračilo razlaščenih zemljišč.

Sodišče po vpogledu v izpodbijano odločbo in posredovane upravne spise ugotavlja, da sta bili pravnima prednikoma tožnika C.C. oziroma tožniku A.A. razlaščeni zemljišči s parc. št. 2083/6 v izmeri 672 m2 in s parc. št. 2083/5 v izmeri 853 m2 z odločbo Skupščine občine A., Oddelka za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve, št. ... z dne 6. 2. 1975. Citirana odločba je bila izdana na podlagi določb 2., 17. in 18. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72), ki je takrat urejal pravno podlago za razlastitev. Iz te odločbe je tako med drugim razvidno, da so bila zemljišča - poleg že navedenih zemljišč so bila s to odločbo razlaščena tudi zemljišča drugih lastnikov - razlaščena zaradi graditve Komunalne servisne cone na C., po predhodni ugotovitvi splošnega interesa za gradnjo te cone z Odlokom o sprejetju zazidalnega načrta komunalne servisne cone na C., objavljenem v Skupščinskem Dolenjskem listu št. 17/4 in št. 23/74, odločeno pa je tudi bilo, da se bo odškodnina za razlaščeno zemljišče določila v posebnem odškodninskem postopku. Tožnika sta v tem postopku zahtevala vračilo teh zemljišč iz razloga, ker ju sedanja lastnika - v tem postopku stranki z interesom A.A.A. d.d. in B.B.B. - ne uporabljata, v nadaljevanju postopka pa sta svojo zahtevo spremenila tako, da sta zahtevala vračilo le dela obravnavanih zemljišč (del izven ograje, s katero so ograjeni objekti na bivših zemljiščih, ki meji na zemljišči tožnikov) glede na dejstva, ugotovljena tekom postopka. Upravni organ je njuno zahtevo zavrnil, ker za vračilo niso podani pogoji po določbi 2. odstavka 22. člena zgoraj navedenega zakona o razlastitvi, saj je šlo po mnenju upravnega organa za kompleksno razlastitev, gradnja je bila izvedena v celoti v skladu z zazidalnim načrtom, neuporaba dela razlaščenega zemljišča pa tudi ni razlog za odpravo odločbe o razlastitvi in vračilo zemljišča. Sodišče se s takšno odločitvijo upravnega organa, t. j. z zavrnitvijo zahteve tožnikov, strinja. Res je sicer, da bi moral upravni organ njuno zahtevo presoditi po določbah sedaj veljavnega Zakona o urejanju prostora (v nadaljnjem besedilu: ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 - popravki, 58/03) glede na določbo 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP), vendar pa to ne vpliva na pravilnost same odločitve organa, saj so pogoji za vračilo zemljišč po sedaj veljavnem ZUreP-1 in takrat veljavnem Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe identični oziroma primerljivi. Po določbi 111. člena ZUreP-1 lahko namreč razlaščenec, če razlastitveni upravičenec v roku iz prvega odstavka 102. člena tega zakona ne zagotovi začetka gradnje objekta ali objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, zahteva vrnitev nepremičnine pri upravnem organu iz 96. člena tega zakona. Kot že navedeno in kar med strankami ni sporno, je bila gradnja na razlaščenih zemljiščih v celoti izvedena, kar pomeni, da je bil namen, ki je bil podlaga za razlastitev, uresničen. Pri tem ni pravno pomembno glede na citirano določbo ZUreP-1, da del razlaščenih zemljišč ni bil in tudi sedaj ni v neposredni uporabi sedanjih lastnikov (na način kot uporabo razumeta tožnika), kakor tudi, da ta del ni bil nikoli uporabljen za gradnjo, saj lahko investitor objekt zgradi le pod določenimi pogoji, ki jih predpisuje v času gradnje veljavni planski akt, med katere pa nedvomno sodijo med drugim tudi odmik od parcelne meje zaradi določenih imisij, zagotovitev požarno-varnostnega pasu, in je s takšnim delom zemljišča zagotovljena izpolnitev teh pogojev, kar pa ne pomeni njegove neuporabe. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da se obravnavana dela zemljišč nahajata neposredno ob hišah tožnikov in, da iz dela zemljišča, kjer se nahajajo objekti sedanjih lastnikov do spornega dela zemljišča dostop ni možen (na ustni obravnavi na kraju samem 7. 7. 2005 je bilo sicer ugotovljeno, da je dostop možen okrog ograje), saj to tudi ni razlog za njuno vračilo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (1. točka izreka).

Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov za zaslišanje navedenih prič in strank, ker izvedba teh dokazov glede na podatke spisa in materialnopravne predpise, ki veljajo za obravnavani primer, v ničemer ne bi vplivala na odločitev o stvari (določba 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka zavrnilo po načelu uspeha na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZPP) v zvezi z določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US, 45/06 - odl. US).

K 3. točki izreka: Sodišče pa je zahtevku stranke z interesom A.A.A. d.d. za povrnitev stroškov postopka ugodilo ravno tako po načelu uspeha na podlagi že zgoraj citirane določbe 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določbo 23. člena ZUS. Kot potrebne stroške je priznalo zahtevane stroške za odgovor na tožbo v višini 500 točk (po točki 1 b tarifne št. 30 Odvetniške tarife - v nadaljnjem besedilu: OT), povečane za DDV (določba 2. člena OT). Sodišče ni priznalo stranki z interesom priglašenih stroškov za konferenco s stranko, študij spisa in poročilo stranki, saj so le-ti že vsebovani v priznanih stroškov za odgovor na tožbo. Za odgovor na tožbo pa stranki z interesom tudi ni treba plačati sodne takse, saj le-ta za tak primer ni določena. Skupni stroški tako znašajo 275,4, EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.