Jedro

Opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja po uradni dolžnosti ne predstavlja protipravnega ravnanja v smislu odškodninskega delikta. Pri velikem številu zavarovancev in uživalcev pokojnin ter drugih pravic iz zavarovanja tožena stranka ni ravnala malomarno, ko ni za vsakega predčasno upokojenega zavarovanca preverila, kdaj je dopolnil določeno starost in s tem pogoje za ponovno odmero pokojninske dajatve zaradi odpada njenega zmanjševanja. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od izplačane glavnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2012 in na priznanje zamudnih obresti od 20. 1. 1999 do 31. 3. 2012 od glavnice 8.516,47 EUR.

Zoper navedeno sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja na stališču, da je upravičen do zakonskih zamudnih obresti v zvezi s ponovno odmero predčasne pokojnine za nazaj ob dopolnitvi določene starosti. Predlaga obravnavanje zadeve v smislu ponovitve glavne obravnave, na kateri bo lahko navzoč tudi njegov pooblaščenec. Verjame v pravno državo, poštenost in pravičnost. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, zaradi česar je v zvezi s pritožbo potrebno poudariti predvsem naslednje.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so v skladu z razpoložljivim listinskim dokaznim gradivom izhaja, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo št. ... z dne 15. 11. 1995 priznana pravica do predčasne pokojnine. Tožnik je nato 7. 2. 2012 zahteval odmero predčasne pokojnine brez zmanjšanja. Tožena stranka je dne 2. 3. 2012 izdala odločbo št. ..., s katero je tožniku priznala pravico do predčasne starostne pokojnine brez zmanjšanja od 20. 1. 1999 dalje. Višja pokojninska dajatev je priznana od 20. 1. 1999, ker je tožnik tega dne dopolnil starost 61 let in 5 mesecev, pri kateri mu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) pripada pokojnina brez zmanjšanja. Odločeno je bilo, da se izplačani zneski pokojnine poračunajo. Na podlagi odločbe z dne 2. 3. 2012 je bil tožniku nakazan znesek 8.516,47 EUR - razlika med pripadajočo in dejansko izplačano pokojnino v obdobju od 20. 1. 1999 do 31. 3. 2012. Z dokončno odločbo št. 2005190 z dne 14. 5. 2012 je bila na drugi stopnji tožnikova pritožba zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti, zavrnjena in v reviziji prvostopenjska odločba potrjena. Pravilnost in zakonitost te dokončne odločbe z dne 14. 5. 2012 je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) predmet presoje sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti ali odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Za razsojo zadeve je zato bistveno, ali bi morala biti predčasna pokojnina v predsodnem postopku zaradi odpada zmanjšanja ob dopolnitvi določene starosti, odmerjena po uradni dolžnosti ali ne. Od ugotovitve tega dejstva je namreč odvisna presoja, ali je toženi stranki mogoče očitati malomarnost kot obliko krivde pri odškodninski odgovornosti.

Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja po uradni dolžnosti v konkretnem primeru ne predstavlja protipravnega ravnanja. ZPIZ-92 namreč glede uvedbe postopka za odmero predčasne pokojnine brez zmanjšanja nima določbe, ki bi toženi stranki nalagala, da mora ob doseženi starosti zavarovanca po uradni dolžnosti začeti postopek. Takrat veljavni (tj. v času izpolnitve tožnikove polne starosti - 20. 1. 1999) Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. FLRJ, št. 52/1956 s spremembami; v nadaljevanju ZUP-56) je v 123. členu namreč določal, da se postopek, za katerega ni določeno, da se začne po uradni dolžnosti, uvede na zahtevo stranke. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič A.A., direktorja OE B. in C.C., referenta na OE B. ugotovilo, da je tožena stranka sicer ponovne odmere predčasne pokojnine izvajala tudi brez zahteve uživalcev pokojnin na podlagi seznamov, ki so opozarjali, da je nekdo dosegel ustrezno starost, vendar pa ji zakon te dolžnosti ni nalagal. Navedeni seznami tudi sicer niso bili popolni, vanje so bili vključeni le tisti upokojenci, ki so bili preko ustreznih aplikacij v času, ko so dobili prvo pokojnino, zavedeni v ta sistem. Upokojenec, ki v ta sistem ni bil zaveden, tako kot v konkretnem primeru, je moral odmero brez zmanjšanja pokojnine, zahtevati sam. Prvostopenjsko sodišče zato nadalje pravilno razloguje, da pri velikem številu zavarovancev in uživalcev pokojnin ter drugih pravic iz zavarovanja tožena stranka ni ravnala malomarno, ko ni za vsakega predčasno upokojenega zavarovanca preverila, kdaj je dopolnil določeno starost in s tem pogoje za ponovno odmero pokojninske dajatve zaradi odpada njenega zmanjševanja. V obravnavani zadevi tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan dejanski stan iz 1. odstavka 154. člena in 158. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s poznejšimi spremembami) oziroma iz 131. člena in 135. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s poznejšimi spremembami). Ni namreč dokazano, da bi tožena stranka ravnala protipravno, niti, da bi škodo tožeči stranki povzročila iz malomarnosti. Ob uporabi prvega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) je tožbeni zahtevek na tem pravnem temelju za plačilo zakonskih zamudnih obresti iz naslova odškodnine, zakonito zavrnjen.

V obravnavani zadevi nadalje ni podan niti dejanski stan iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. V skladu z navedenim določilom je mogoče zakonske zamudne obresti od dneva, ko bi bil posamezen znesek izplačan, pa do izvršitve odločbe, uveljavljati kot odškodnino tudi v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V konkretnem primeru ne gre za takšen dejanski stan.

Končno tožniku ne gredo zakonske zamudne obresti niti na podlagi 277. člena ZPIZ-1, ki toženi stranki nalaga dolžnost izplačila zamudnih obresti na zapadle prejemke, če ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. V konkretnem primeru je tožena stranka izplačala tožniku pripadajoče zneske po odločbi z dne 2. 3. 2014 v roku 60 dni, tj. 10. 4. 2012. Glede predloga tožnika o ponovitvi glavne obravnave, na kateri bo lahko navzoč tudi njegov pooblaščenec, pritožbeno sodišče poudarja, da je bil postopek na prvi stopnji končan, zato ponovitev glavne obravnave ni mogoča. Sicer pa je bil tožnik z vabilom na prvi narok glavne obravnave obveščen, da sme v skladu s prvim odstavkom 86. člena ZPP opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, pa te pravice tedaj ni izkoristil. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.