Jedro

Da se parcela gradnje nahaja tudi v varovalnem pasu elektrovoda, izhaja tako iz lokacijske informacije, na katero se sklicuje toženka, kot tudi iz obeh prej navedenih listin, ki ju je tožbi priložila tožnica. Tudi sicer tožnica temu ne oporeka. Glede na prej navedeno določbo 6. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost je torej ugotovitev toženke, da bi morala tožnica za gradnjo obravnavanega objekta brez gradbenega dovoljenja pridobiti ustrezna soglasja, pravilna. Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost gre pri tem za enega od splošnih pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da v primeru, če ta pogoj ni izpolnjen, taka gradnja v nobenem primeru ni dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo „enojnega kozolca kot občasni reklamni pano“ na parc. št. 558 k.o. ... (1. točka izreka) in tam opisani objekt v roku do 24. 5. 2013 na svoje stroške odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer bo pričet postopek izvršbe po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrečene so bile prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), poleg tega pa je bilo odločeno še, da stroškov postopka ni (5. točka) in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izhajajo dimenzije objekta in njegova oddaljenost od avtocestne ograje, poleg tega pa še, da se zemljišče gradnje nahaja v varovanem območju naravne vrednote Julijske Alpe, v infrastrukturnem varstvenem pasu elektrovoda in v varovalnem pasu avtoceste, v območju Državnega prostorskega načrta za prenosni plinovod M10 Vodice – Rateče v pripravi ter v območju Državnega prostorskega načrta za elektrificirano progo Ljubljana – Kranj – Jesenice – državna meja z navezavo na letališče Jožeta Pučnika Ljubljana v pripravi. Za objekt ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, pravni prednik tožnice pa je v postopku predložil sklep Upravne enote Jesenice, ki je zavrgla vlogo lastnika zemljišča za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo kozolca.

Objekt se po ugotovitvah organa občasno uporablja kot reklamni pano, za katerega bi bilo glede na njegovo velikost potrebno gradbeno dovoljenje za manj zahteven objekt. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) dovoljuje gradnjo enojnega kozolca kot enostavnega objekta, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, vendar tožničin pravni prednik v tem pogledu ni predložil zahtevanih soglasij. Iz navedenih razlogov gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da tudi če gre pri obravnavanem objektu za enojni kozolec, je zanj zaradi lege v območjih posebnega varstva, ki jih je pravilno ugotovil prvostopenjski organ, treba pridobiti soglasja pristojnih soglasodajalcev, ki jih tožnica nima. Zato je nepomembno, ali objekt služi tudi kot reklamni pano, saj v nobenem primeru niso izpolnjeni pogoji za njegovo gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ se zato strinja s prvostopenjskim, da gre za nelegalno gradnjo.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je obravnavani objekt izključno kozolec, ki ga uporablja pri kmetijski dejavnosti, za katero je tudi registrirana. Sklicuje se na 11. člen Uredbe, po katerem je tak kozolec pod tam predpisani pogoji dovoljeno zgraditi brez gradbenega dovoljenja. Da gradnja ni v nasprotju s prostorskimi akti, je preverila s potrdilom o namenski rabi ter z lokacijsko informacijo. Ker je kozolec postavljen na zasebnem zemljišču, se sklicuje na pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da se objekt občasno uporablja kot reklamni pano, saj ga uporablja izključno v skladu z njegovim namenom, za shranjevanje kmetijskih pridelkov.

Navaja še, da je „takoj po prejemu napadene odločbe, kakor tudi odločbe izdane na drugi stopnji“ zahtevala izdajo potrdila o namenski rabi in lokacijske informacije. Ta dokumenta bi glede na zakonsko ureditev morala vsebovati tudi informacijo o morebitnih varovalnih pasovih, pa jih ne, „razen sedaj infrastrukturni pas elektrovoda“. Zato ni mogoče šteti, da tožnica v času gradnje ni pridobila potrebnih soglasij, saj nikjer v uradnih potrdilih, ki naj bi bila skladna s prostorskimi akti in prostorskimi ukrepi, niso zabeležena varovana območja in varstveni pasovi. Tudi če ne bi bilo tako, bi morala toženka tožnico najprej pozvati k odpravi morebitnih nepravilnosti, česar ni storila in je zato prekršila zakon. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da tožnica za obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja, sporno pa je, ali so izpolnjeni pogoji za njegovo gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

Po prvem odstavku 3. a člena ZGO-1 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, po drugem odstavku 8. člena istega zakona pa vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov (…). Tožnica navaja, da je bil obravnavani objekt zgrajen v letu 2010, toženka pa v tem pogledu ne navaja ničesar drugega. Podlago za presojo, ali je obravnavani objekt mogoče uvrstiti med enostavne objekte, tako predstavlja Uredba, ki je veljala do 8. 3. 2013, torej tako v času graditve objekta kot tudi v času izdaje izpodbijane odločbe.

Po 12. členu Uredbe se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so poleg tam posebej navedenih pogojev upoštevani tudi vsi ostali pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni s to Uredbo. Eden izmed teh pogojev je določen v 6. členu Uredbe, po katerem mora investitor v primeru, če leži zemljišče, na katerem naj bi bil zgrajen nezahtevni ali enostavni objekt, na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovalni pas objekta gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovano, pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje pristojnega organa oziroma službe.

Po podatkih v obrazložitvi izpodbijane odločbe spada parcela obravnavane gradnje v infrastrukturni varstveni pas elektrovoda, varovalni pas avtoceste in varovano območje naravne vrednote Julijske Alpe. Te navedbe se ujemajo z lokacijsko informacijo Občine Jesenice št. 3501-345/2010 z dne 23. 8. 2010, ki je priložena upravnemu spisu.

Po petem odstavku 66. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) znaša varovalni pas avtoceste 40 m od zunanjega roba cestnega sveta, ki pri avtocestah po 12. točki prvega odstavka 2. člena istega zakona lahko sega do 2 m onkraj varovalne ograje. Ob tem je po neizpodbijanih ugotovitvah toženke obravnavani objekt od varovalne ograje avtoceste oddaljen 40 m, iz listin v upravnem spisu (npr. izpisov iz Atlasa okolja z dne 8. 6. 2010 in in 21. 11. 2012) pa izhaja, da se parcela gradnje avtocesti približa še bistveno bolj. Ugotovitev, da zemljišče obravnavane gradnje leži v varovalnem pasu avtoceste, ima zato tudi po presoji sodišča ustrezno oporo v dejstvih, ugotovljenih v inšpekcijskem postopku.

Na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati vsebina lokacijske informacije iz leta 2013 ali „potrdila o namenski rabi zemljišča“, torej lokacijske informacije za namen prometa z nepremičninami (prvi odstavek 2. člena Pravilnika o obliki lokacijske informacije in načinu njene izdaje) iz leta 2012, ki ju je tožnica priložila k tožbi. Ker se na lokacijsko informacijo, ki se nanaša na stanje v času gradnje (torej l. 2010), v obrazložitvah obeh upravnih odločb sklicuje tudi toženka, tožnica s tem smiselno uveljavlja njeno nepravilnost oziroma neresničnost. Lokacijska informacija ima značaj potrdila iz javne evidence (peti odstavek 80. člena Zakona o urejanju prostora, ZUreP-1) in je javna listina, kar pomeni, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (prvi odstavek 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), vendar tožnica v upravnem postopku tega ni storila, zato tega ne more storiti niti v upravnem sporu (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče pripominja še, da tudi sicer neresničnosti javne listine ni mogoče dokazati zgolj s predložitvijo formalno enakovredne listine z drugačno vsebino.

Da se parcela gradnje nahaja tudi v varovalnem pasu elektrovoda, pa izhaja tako iz lokacijske informacije, na katero se sklicuje toženka, kot tudi iz obeh prej navedenih listin, ki ju je tožbi priložila tožnica. Tudi sicer tožnica temu ne oporeka. Glede na prej navedeno določbo 6. člena Uredbe je torej ugotovitev toženke, da bi morala tožnica za gradnjo obravnavanega objekta brez gradbenega dovoljenja pridobiti ustrezna soglasja, pravilna. Glede na prej povzeto določbo 3. točke prvega odstavka 12. člena Uredbe gre pri tem za enega od splošnih pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da v primeru, če ta pogoj ni izpolnjen, taka gradnja v nobenem primeru ni dovoljena. Nadaljnje navedbe v zvezi z lastnostmi oziroma rabo obravnavanega objekta so zato za odločitev brezpredmetne in jih sodišče ni obravnavalo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranki nista navedli novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo v upravnem sporu in bi bili pomembni za odločitev, je odločilo brez glavne obravnave, na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).