Jedro

Tožnica, ki je bila zaposlena na delovnem mestu višje policistke, je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, tem, ko je spornega dne osebi izpisala plačilni nalog, čeprav z njim sploh ni opravila policijskega postopka ali mu predočila prekrška ter vročila plačilnega naloga, in je s tem kot policistka oziroma pooblaščena uradna oseba v plačilni nalog, ki velja za uradno listino, vpisala lažne podatke o domnevnem policijskem postopku, kršitvah in pomembnih dejanskih ter pravnih dejstvih v zvezi s tem, tako da bi tej osebi prizadejala škodo in mu jo dejansko tudi je.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za odpravo sklepa toženke z dne 5. 12. 2018 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 30. 1. 2019, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas, poziv na delo, prijavo v socialna zavarovanja od 13. 2. 2019, obračun in izplačilo bruto plače v višini 1.004,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračun bruto plače v višini 1.004,25 EUR in izplačilo razlike do neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas prepovedi opravljanja dela ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek za zagotovitev pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe (za obdobje morebitne brezposelnosti tožnice), prijavo v socialna zavarovanja, obračun in izplačilo bruto plače v višini 1.004,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini desetih mesečnih bruto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe v I. in II. točki izreka ter zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka v III. točki izreka sodbe, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je izpodbijana sodba v delu glede nepravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neobrazložena. Odločitev je zmotna. Tožena stranka je 5. 10. 2018 zadevo odstopila Specializiranemu državnemu tožilstvu, kar potrjuje, da je takrat vedela za sum storitve kaznivega dejanja. Začel je teči subjektivni rok za podajo odpovedi. O zadevi je bila obveščena v. d. generalnega direktorja policije. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je podan utemeljen razlog za odpoved. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič A.A. in B.B.. Razlogi v izpodbijani sodbi so v nasprotju z izpovedjo priče C.C., ki je v celoti potrdila tožničin zagovor, da so bile nepravilnosti v sosledju plačilnih nalogov. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi te priče. Ni upoštevalo izpovedi prič B.B. in C.C. o tem, kaj je povedal D.D. ob prihodu na policijsko postajo - da je prejeto globo plačal, in da so se dogovarjali o možnosti, da tožnica zanj plača globo. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo trditvene podlage tožnice. Tožena stranka je tožnici odrejala delo še po tem, ko je ugotovila kršitev. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitanih absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi v izpodbijani sodbi glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so jasni in ustrezno obrazloženi ter tako ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje oziroma njegovo tolmačenje materialnopravnih določb je skladna s sodno prakso. Ni podana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Očitek, da so razlogi v nasprotju z vsebino listin v spisu, pri čemer bi šlo za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po svoji vsebini prikriva pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki prav tako ni podan. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izpovedi prič A.A. in B.B. glede morebitnih napak v sosledju plačilnih nalogov, saj ju tožnica za to dejstvo ni predlagala. Je pa za to dejstvo sodišče prve stopnje zaslišalo pričo C.C. in njeno izpoved v točki 22 obrazložitve sodbe dokazno ocenilo. Drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je prav na podlagi njene izpovedi ugotovilo možnost nepravilnosti v sosledju plačilnih nalogov (kar bi, tako navaja tožnica v pritožbi, izhajalo tudi iz izpovedi prič A.A. in B.B.) ter nadalje pravilno ugotavljalo, ali je do takšne nepravilnosti prišlo v zvezi s spornim plačilnim nalogom, izdanim D.D.. Kar je bistveno, ugotovilo je, da izpoved priče C.C. (o možnostih nepravilnosti) ne izpodbije dejstva, da v konkretnem primeru izdaje spornega plačilnega naloga do nepravilnosti ni prišlo, pri čemer je pravilno izpostavilo vsebino poročila o delu 31. 7. 2018, ki ga je sestavila prav tožnica. Tako ni podana niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožba z navedbo, da je izpoved priče C.C. v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po vsebini pa pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki prav tako ni utemeljen. Neutemeljeno izpostavlja izostanek dokazne ocene izpovedi prič B.B. in C.C. glede dogajanja na policijski postaji ob prihodu D.D.. Dokazna ocena izpovedi teh in drugih zaslišanih prič, ki so izpovedale glede dogajanja, je povsem ustrezna in prepričljiva, kot je razvidno iz 16. in 17. točke obrazložitve sodbe. Ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Nikakor ni dokazna ocena tako pomanjkljiva, kot navaja pritožba, da se sodbe sploh ne bi dalo preizkusiti, da bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi nadalje neutemeljeno očita pristranskosti in s tem kršitev 23. člena URS. Glede na vsebino spora je utemeljeno ugotavljalo, ali je tožnica v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev storila. Tožnici je omogočilo dokazovanja dejstva v zvezi z možnostjo nepravilnosti v sosledju plačilnih nalogov, vendar je na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da v zvezi s spornim plačilnim nalogom, izdanim D.D., do takšne nepravilnosti ni prišlo. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge in ustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov tudi za nadaljnjo ugotovitev ter presojo, da delovnega razmerja s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

7. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 5. 12. 2018 podala iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnici, ki je bila zaposlena na delovnem mestu višje policistke, je očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.), s tem, ko je 31. 7. 2018 D.D. izpisala plačilni nalog št. ..., čeprav z njim sploh ni opravila policijskega postopka ali mu predočila prekrška ter vročila plačilnega naloga, in je s tem kot policistka oziroma pooblaščena uradna oseba v plačilni nalog, ki velja za uradno listino, vpisala lažne podatke o domnevnem policijskem postopku, kršitvah in pomembnih dejanskih ter pravnih dejstvih v zvezi s tem, tako da bi D.D. prizadejala škodo in mu jo dejansko tudi je. Navedeni plačilni nalog je bil D.D. izdan za prekršek neuporabe varnostnega pasu po 33. členu Zakona o pravilih v cestnem prometu (ZPrCP; Ur. l. RS, št. 82/13 in nasl.), storjen na lokaciji Ulica E. 1, F., ob 12.50 uri, kršitelj pa plačilnega naloga ni želel podpisati.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana pravočasno, v rokih, določenih v drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Kot določa drugi odstavek 20. člena ZDR-1, nastopa v imenu delodajalca, ki je državni organ (kot v spornem primeru), njegov predstojnik. Zato se šteje, da je delodajalec ugotovil razlog za odpoved, ko je ta razlog ugotovila oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, pri čemer mora ugotoviti vse bistvene elemente kršitve in vse bistvene okoliščine (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2013 in VIII Ips 15/2018). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka ugotovila razlog za odpoved, ko se je z razlogom seznanila v. d. generalnega direktorja policije G.G., ki nastopa in odloča v imenu Policije kot organa v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (1. in 5. člen Zakona o policiji - ZPol; Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl.). Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da je bila v. d. generalnega direktorja z vsemi bistvenimi elementi kršitve in vsemi bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo te kršitve, seznanjena že 5. 10. 2018, ko naj bi tožena stranka kazensko ovadbo D.D. zoper tožnico odstopila Specializiranemu državnemu tožilstvu. Priča G.G. je namreč izpovedala, da je bila z razlogom seznanjena šele 6. 11. 2018, ko je prejela poročilo o zaključku notranje varstvenega postopka Policijske uprave F., ki se ga izpelje po prijavi zoper policista. To potrjuje tudi dopis vodje Službe generalnega direktorja policije, Urad H. z dne 9. 11. 2018, v katerem je navedeno, kdaj je bila v. d. generalnega direktorja obveščena. Glede na datum ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani v. d. generalnega direktorja Policije (6. 11. 2018) je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da subjektivni rok za njeno podajo na dan 5. 12. 2018 še ni potekel. Vrhovno sodišče RS v odločbi VIII Ips 337/2017, ki jo izpostavlja pritožba, ni zavzelo stališča, da generalni direktor policije razlog za odpoved ugotovi že z obvestilom Specializiranemu državnemu tožilstvu, za kar se zavzema pritožba. Poudarilo je zgolj to, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali se je generalni direktor policije dejansko seznanil z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že takrat ali pa morda šele v kasnejši fazi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je v. d. generalnega direktorja G.G. seznanila z razlogi za odpoved kasneje, z dokaznimi zaključki pa se pritožbeno sodišče strinja. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na nepravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 129/2019 (v kateri je šlo za drugačno dejansko stanje - ugotovljeno je bilo, da je bila v. d. generalnega direktorja seznanjena po elektronski pošti).

9. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica storila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev. Tožena stranka je s podatki GPS naprave v tožničinem službenem vozilu dokazala, da je bila tožnica v trenutku izdaje plačilnega naloga na drugi lokaciji, in sicer v I.. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne potrjujejo zagovora tožnice, da je na plačilni nalog zavedla napačno uro in da je bil plačilni nalog izdan po izvedenem postopku na lokaciji, ki je na njem navedena, vendar eno uro prej. Sodišče prve stopnje je tožničino izpoved, da je pri izdaji spornega plačilnega naloga upoštevala uro v avtomobilu, ki je bila napačno nastavljeno eno uro naprej, pri predhodno in naknadno izdanih plačilnih nalogih pa je upoštevala pravilno uro, ker se je ravnala po svoji ročni uri, pravilno ocenilo kot neprepričljivo. To velja zlasti ob dejstvu, da je bil sporni plačilni nalog izdan neposredno po končanem sestanku na Policijski upravi F.. Ta je bil dogovorjen vnaprej ob določeni uri in v poročilo tožnice o delu 31. 7. 2018, razvidnem iz delovnega naloga z dne 1. 8. 2018, naveden med delovnimi opravili med 11. in 12. uro. Tožničinemu zagovoru glede napake v uri sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tudi upoštevaje sosledje izdanih plačilnih nalogov dne 31. 7. 2018, ki si sledijo po zaporedni številki, predvsem pa poročilo o delu 31. 8. 2018, ki ga je sestavila sama tožnica in v katerem je sporni plačilni nalog D.D. navedla med delovnimi aktivnostmi, opravljanimi v času od 12.50 ure do 13.40 ure, kronološko po plačilnem nalogu, izdanem J.J. (ta je imel št. ... in je bil izdan ob 12.20 uri), in pred plačilnim nalogom, izdanem K.K. (ta je imel št. ... - šlo je za neelektronski plačilni nalog - in je bil izdan ob 13.09 uri). Tožnica v poročilo ni zavedla, da je bil sporni plačilni nalog izdan ob napačni uri, čeprav je za to takrat, glede na njeno izpoved, že vedela. Njenim navedbam, da je prišlo do nepravilnosti v sosledju plačilnih nalogov, sodišče prve stopnje kljub ugotovljeni možnosti nepravilnosti v sosledju plačilnih nalogov iz izpovedi priče C.C., utemeljeno ni sledilo. Prav tako utemeljeno ni sledilo navedbi tožnice, da je D.D., ko je v septembru 2018 prišel na Policijsko postajo F., rekel, da je plačilni nalog prejel in da ga bo poiskal, saj tega zaslišane priče v svojih izpovedbah niso potrdile (priča B.B. je izpovedala, da je D.D. prišel na policijsko postajo, rekel, da ne ve, zakaj je zoper njega sprožen izvršilni postopek; drugič je rekel, da si je tožnica vse izmislila; priča L.L. je izpovedala, da sta z C.C. vpogledala v računalniško evidenco in D.D. povedala, za katero zadevo gre, njegove reakcije pri tem pa se ni spomnila, prav tako se ni spomnila, da bi še kdaj prišel na policijsko postajo; o vpogledu v računalnik je izpovedala tudi priča C.C., ki pa prav tako ni potrdila, da bi se D.D. takrat spomnil, da je plačilni nalog prejel, in rekel, da ga bo poiskal). Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica 31. 7. 2018 D.D. izpisala plačilni nalog št. ..., čeprav z njim sploh ni opravila policijskega postopka ali mu predočila prekrška ter vročila plačilnega naloga. S tem je namenoma huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo, je tožena stranka razlog za odpoved ugotovila 6. 11. 2018 (tožnica v pritožbenih navedbah zmotno izhaja iz stališča, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila že 5. 10. 2018), tožnico je s pisnim vabilom z dne 26. 11. 2018 povabila na zagovor (predviden za dne 5. 12. 2018) in ji istega dne s sklepom prepovedala opravljati delo. Tožena stranka je imela v skladu z ZDR-1 možnost, da tožnici prepove opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi (ta je trajal do vročitve odpovedi 22. 12. 2018). Čeprav tožena stranka tožnici ni prepovedala opravljati dela že takoj ob ugotovitvi razloga za odpoved, to nikakor ne pomeni niti, da kršitev, ki jo je tožnica storila, ni tako huda, da ne opravičuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti da bi bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati. Še več, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila zakonita, čeprav se za ta ukrep tožena stranka sploh ne bi odločila, saj je ukrep prepovedi opravljanja dela v določenih primerih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalčeva zakonska možnost in ne obveznost. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive in jasne razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnico, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z izpovedjo v. d. generalnega direktorja G.G., da se je zaradi ugotovljenih kršitev tožnice porušilo zaupanje do tožnice s strani policije, ki je zavezana k zakonitemu delu, pa tudi v razmerju med policijo in občani, in to v taki meri, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je glede na naravo in težo storjene kršitve, okoliščine primera in interes obeh strank podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljena sankcija tožničinega ravnanja.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.