Jedro

Iz določb ZIZ ne izhaja, da ima tožnik kot predlagatelj predloga za uvedbo disciplinskega postopka status stranke in to ne v upravnem in tudi ne v sodnem postopku. Po tretjem odstavku 298.d člena ZIZ ima pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, ki odloča v disciplinskem postopku na prvi stopnji, le izvršitelj, ne pa tudi predlagatelj predloga. Aktivne udeležbe predlagatelja predloga v samem disciplinskem postopku pa tudi ne predvideva Pravilnik. Izpodbijani sklep zato v ničemer ni posegel v pravice tožnika in z odpravo akta njegov pravni položaj ne bi bil izboljšan. Tako tudi naslovno sodišče v sklepu I U 2183/2009 z dne 20. 10. 2010, I U 788/2013 z dne 17. 9. 2013 in v podobni zadevi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 350/2010 z dne 19. 5. 2011.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II.V saka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnilo predlog tožnika (predlagatelja) za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. s sedežem v Radljah ob Dravi, ..., zaradi kršitev, ki naj bi jih storil v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. In 44/2011. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožnik menil, da je zoper izvršitelja treba uvesti disciplinski postopek na podlagi 3. točke 298.č člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik je v vlogi obrazložil svoj predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja. Glede na prvi odstavek 3. člena Pravilnika o disciplinskem postopku zoper izvršitelja je tožena stranka pozvala izvršitelja, da odgovori na navedbe v predlogu, kar je izvršitelj tudi storil in obrazložil svoje ravnanje. Po pozivu tožene stranke je še dopolnil poročilo o poteku izvršilnega postopka. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz zapisnika o odvzemu in izročitvi stvari, ki ga je izvršitelj sestavil ob opravi izvršilnih dejanja dne 23. 12. 2011, izhaja, da je izvršitelj ob prihodu na kraj oprave izvršilnega dejanja, to je na sedež tožnika, uslužbenko podjetja gospo B.B. pozval, da pokliče zakonitega zastopnika podjetja gospoda C.C., ki je bil tega dne odsoten, da bo lahko določil osebo, ki naj bo prisotna ob opravi izvršilnih dejanj, ter da je bil kasneje v skladu z določbo drugega odstavka 42. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja za to določen uslužbenec podjetja gospod D.D. Tožena stranka zaključuje, da nima razloga, da ne bi verjela vsebini zapisnika ter da navedbe v predlogu za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja, v delu, ki se nanaša na kršitev drugega in tretjega odstavka 42. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, niso utemeljene. Glede navedbe tožnika, da izvršitelj v postopku ni ravnal v skladu z odredbo sodišča, ki mu je omogočala vstop v regalno skladišče dolžnika in odprtje zaprtih zabojev, kjer bi lahko dejansko preveril, ali se dolgovane stvari nahajajo tam, ter da tudi ni zagotovil navzočnosti strokovnjaka, ki bi mu omogočil dostop do zaprtih delov skladišča, pa tožena stranka zaključuje, da v določenem delu navedbe kažejo na nepravilno izvršiteljevo ravnanje, vendar to še ne predstavlja zadostne podlage za uvedbo disciplinskega postopka po določbi 298.č člena ZIZ. Tožnikovemu predlogu, da se zoper izvršitelja uvede disciplinski postopek po določbi 3. točke 298.č člena ZIZ, tožena stranka ni sledila, ker bi v tem primeru moral minister, če bi želel uvesti disciplinski postopek, ugotoviti kumulativen obstoj vseh zakonsko določenih pogojev, torej tudi neprimerno in nedostojno obnašanje, česar pa tožnik ni navajal, niti ni tega razvidno iz listin. Ker za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja niso izpolnjene vse procesne predpostavke iz 3. točke 298. č člena ZIZ, je bil predlog tožnika zavrnjen.

Tožnik je v tožbi navedel, da je tožena stranka napačno uporabila 4. točko prvega odstavka 298.č člena ZIZ. Tožnik je v predlogu za uvedbo disciplinskega postopka zatrjeval in predložil dokaze, da izvršitelj pri opravljanju izvršbe, natančneje pri iskanju premoženja, ni ravnal v skladu z določili zakona in podzakonskih aktov. Nadalje navaja, da zakoniti zastopnik ni odobril imenovanje D.D., zato bi morala biti izvršba opravljena v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZIZ. Glede očitka tožene stranke, da izvršitelju ni očital nedostojnega in neprimernega obnašanja pa tožnik opozarja, da so (ne)dostojno, (ne)primerno, (ne)vestno, (ne)pošteno in (ne)skrbno ravnanje pravni standardi, ki jih ne more napolniti predlagatelj predloga za uvedbo disciplinskega postopka, temveč sodna praksa. Meni, da je dovolj natančno opisal dejansko stanje iz katerega mora sodišče razbrati ali so izpolnjeni pogoji za hujšo disciplinsko kršitev. Prav tako je pri izdaji izpodbijanega sklepa bilo storjenih več procesnih kršitev. Tožnik meni, da bi moral minister razpisati ustno obravnavo in nanjo povabiti priče, ki bi natančno opisale kaj se je omenjenega dne dogajalo. Obrazložitev sklepa tudi ni v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato ga ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, ministru pa naloži, da v roku 15 dni zoper izvršitelja uvede disciplinski postopek, podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi in vrne zadeva v ponoven postopek z navodilom, da se predlogu za uvedbo disciplinskega postopka ugodi in v roku 15 dni od prejema sodbe uvede disciplinski postopek. V obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ter dodaja, da je tožnik vložil predlog za uvedbo disciplinskega postopka po 3. točki 298.č člena ZIZ in ne po 4. točki 298. člena ZIZ, kar pomeni, da je to tožbena novota.

Stranka z interesom, izvršitelj A.A., se strinja z ugotovitvami tožene stranke, opisuje dejansko stanje v zadevi ter predlaga, da se ugotovi, da ni ravnal v nasprotju z zakonom, lahko pa tudi zastaranje za uvedbo disciplinskega postopka.

Tožena stranka je 22. 4. 2013 sodišče obvestila, da je bil izvršitelj A.A. razrešen kot izvršitelj, kar pomeni, da pravni interes za nadaljevanje upravnega spora ne obstaja več.

Stranka z interesom, izvršitelj A.A., pa je na vlogo tožene stranke z dne 22. 4. 2013 odgovoril, da naj v zvezi z njegovim pravnim interesom odloči sodišče. Sodišče je tožbo tožnika zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tožnik mora torej izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep tožene stranke o zavrnitvi predloga tožnika za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. ZIZ v 298. a členu sicer res daje procesno legitimacijo za vložitev predloga za uvedbo tovrstnega postopka (med drugim) tudi strankam v izvršilnem postopku (kar tožnik kot dolžnik v zadevi In 44/2011 nedvomno je), vendar pa to še ne pomeni, da je postopek stekel zaradi varovanja njegovih pravic ali pravnih koristi. Z izpodbijanim sklepom bi bilo po presoji sodišča lahko eventualno poseženo le v pravice sodnega izvršitelja, če bi bil disciplinski postopek zoper njega uveden in končan z izrekom sankcije po 298. b členu ZIZ. Tožnik pa lahko svoje pravice uveljavlja le v postopku izvršbe s predlogom za izločitev sodnega izvršitelja.

Tudi iz določb ZIZ ne izhaja, da ima tožnik kot predlagatelj predloga za uvedbo disciplinskega postopka status stranke in to ne v upravnem in tudi ne v sodnem postopku. Po tretjem odstavku 298. d člena ZIZ ima pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, ki odloča v disciplinskem postopku na prvi stopnji, le izvršitelj, ne pa tudi predlagatelj predloga. Aktivne udeležbe predlagatelja predloga v samem disciplinskem postopku pa tudi ne predvideva Pravilnik.

Izpodbijani sklep zato v ničemer ni posegel v pravice tožnika in z odpravo akta njegov pravni položaj ne bi bil izboljšan. Tako tudi naslovno sodišče v sklepu I U 2183/2009 z dne 20. 10. 2010, I U 788/2013 z dne 17. 9. 2013 in v podobni zadevi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 350/2010 z dne 19. 5. 2011. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.