Jedro

Pritožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper odločitev toženke o razrešitvi pritožnika kot izvajalca BPP za konkretnega upravičenca, pri čemer je pritožnik razrešitev predlagal sam. To pomeni, da si z izpodbijano tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je z izrekom odločbe organa BPP, ki jo želi izpodbijati, odločeno tako, kot je predlagal, obrazložitev upravne odločbe pa ne posega v pravice ali pravne koristi strank upravnega postopka.

Pritožnik sicer zatrjuje, da razlogi, s katerimi je toženka utemeljila odločitev o razrešitvi, posegajo v njegovo "odvetniško in psihično integriteto", vendar so te trditve zgolj pavšalne in ne izkazujejo posega v pravno varovan položaj. Ne v tožbi ne v pritožbi pritožnik ne zatrjuje niti, da bi ga toženka razrešila na taki pravni podlagi, da bi morala o tem obvestiti Odvetniško zbornico Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 720/2019 z dne 30. 7. 2020. Z navedeno odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) razrešil tožnika, ki je bil kot odvetnik z odločbo istega organa z dne 18. 3. 2019, določen za izvajanje BPP.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker tožnik s tožbo svojega pravnega položaja v nobenem primeru ne more izboljšati. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik razrešitev predlagal sam, tožena stranka pa je njegovemu predlogu ugodila. Pojasnilo je še, da tožnik s tožbo ne more izpodbijati obrazložitve odločbe, saj je predmet presoje le izrek odločbe, s katerim se odloča o pravicah in obveznostih posameznika.

3. V pritožbi tožnik (v nadaljevanju pritožnik) navaja, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pojasnjuje, zakaj je zavrnil nadaljnje zastopanje upravičenca do BPP, in ugovarja razlogom, ki jih je za razrešitev navedla toženka. Navaja, da je stranka v postopku, zato se pravni interes domneva. Meni, da mora biti odločba ne glede na izrek, oprta na pravilno in resnično ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabo materialnega prava in da ne smejo biti kršena pravila postopka. Izpodbijani akt naj bi vsebinsko posegel v njegovo pravico, da je razrešen iz objektivnih in resničnih razlogov, na podlagi pravilne uporabe predpisov in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da obrazložitev, ki jo je toženka navedla v izpodbijani odločbi, posega v njegov pravni položaj kot odvetnika, da je zanj škodljiva in da posega v odvetniško in psihično integriteto. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali je pritožnik v času odločanja sodišča prve stopnje izkazoval pravni interes za vsebinsko presojo tožbe. Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, ves čas postopka izkazovati pravni interes. Ta mora biti lasten, neposreden in konkreten. Obstajati mora torej potreba po pravnem varstvu, saj samo to, ob ugodni odločitvi sodišča, lahko spremeni tožnikov pravni položaj. Za presojo pravnega interesa pa ni relevantna vsaka sprememba tega položaja, ampak le taka, ki bi z razveljavitvijo ali odpravo akta privedla do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Ves čas upravnega spora mora biti zato kot verjetno izkazano, da bi ugoditev tožbi pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči.1

7. Pritožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper odločitev toženke o razrešitvi pritožnika kot izvajalca BPP za konkretnega upravičenca, pri čemer je pritožnik razrešitev predlagal sam. To pomeni, da si z izpodbijano tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, z izrekom odločbe organa BPP, ki jo želi izpodbijati, odločeno tako, kot je predlagal,2 obrazložitev upravne odločbe pa ne posega v pravice ali pravne koristi strank upravnega postopka.3

8. Pritožnik sicer zatrjuje, da razlogi, s katerimi je toženka utemeljila odločitev o razrešitvi, posegajo v njegovo "odvetniško in psihično integriteto", vendar so te trditve zgolj pavšalne in ne izkazujejo posega v pravno varovan položaj. Ne v tožbi ne v pritožbi pritožnik ne zatrjuje niti, da bi ga toženka razrešila na taki pravni podlagi, da bi morala o tem obvestiti Odvetniško zbornico Slovenije (tretji stavek devetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči).

9. Ker pritožbeni ugovori niso utemeljeni in tudi niso podani razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

**K II. točki izreka**

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 7/2019 z dne 9. 10. 2019. 2 Enako že v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 660/2007 z dne 27. 5. 2009. 3 Glej tudi Polonca Kovač, Erik Kerševan et al.: Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, založba Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, str. 599 in 603.