Jedro

Upravitelj ima sicer prav, ko navaja, da običajnost opravil v zvezi z nadzorom dolžnika med preizkusnim obdobjem pri odločitvi ni merodajna. Običajna so npr. tudi opravila v zvezi z vložitvijo ugovora proti odpustu obveznosti. Vendar pa zgolj nerodna izbira besede v zvezi z opravili še ne pomeni, da je sklep zato nepravilen.

Izkaže se, da je upravitelj opravljal zgolj osnovne naloge preverjanja izplačil in izterjave, to pa ne pomeni več dela, kot le tista minimalna opravila, za katera je določena najnižja nagrada oziroma nadomestilo za nadzor dolžnika. S takimi, delno spreminjajočimi navedbami, od katerih so se nekatere izkazale za neresnične, upravitelj ni uspel prepričati sodišča, da je izvedel več kot minimalna opravila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upravitelja proti sklepu o njegovi nagradi z dne 10. 10. 2022. 2. Zoper navedeni sklep se je upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da je za nadzor dolžnika med preizkusnim obdobjem določena nagrada v razponu. Minimalna nagrada je določena za minimalen obseg dela, do tega pa pride, ko dolžnik ni sposoben za delo ali je že upokojen. Sam je opravil več nalog, kot bi jih v takem primeru, saj je najprej preverjal, ali dolžnica izpolnjuje naloge glede iskanja zaposlitve, po njeni zaposlitvi pa je preveril najprej pogodbo o zaposlitvi, v nadaljevanju pa je nadzoroval tudi to, ali so vsa izplačila v skladu s pogodbo, ali se pravilno rubijo njeni prejemki, preverjal prilive na račun dolžnice, preverjal, ali se pravilno izplačujejo stroški v zvezi z zaposlitvijo. Ni pravilno stališče, da bi upravitelju nagrada, višja od minimalne, pripadala le v primeru, ko bi vložil ugovor proti odpustu obveznosti ali izpodbojno tožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upravitelj je predlagal (PD 48) odmero nagrade za nadzor dolžnice med preizkusnim obdobjem za čas od 7. 1. 2020 do 7. 1. 2022 (preizkusno obdobje je bilo sicer določeno v trajanju 2 let in 10 mesecev) in sicer za vsako leto 250,00 EUR. Pojasnil je, da minimalne naloge upravitelj opravlja, ko je dolžnik upokojen ali za delo nezmožen in upravitelj le redno spremlja dolžnikov TRR. V tem postopku je moral opraviti več nalog: večkrat je moral korigirati premalo ali preveč zasežena sredstva, dolžnica je menjala delodajalca in je zato moral večkrat preverjati pogodbo o zaposlitvi ter pravilnost izplačil po pogodbi preverjati s prejetimi plačilnimi listami in bančnimi izpiski.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 10. 2022 upravitelju določilo nadomestilo v znesku 378,80 EUR (189,40 EUR za vsako leto), povečano še za DDV v znesku 83,34 EUR, skupaj 462,14 EUR, v presežku pa je njegov predlog zavrnilo. V razlogih je navedlo, da gre le za opravljanje običajnih nalog upravitelja, ki ne upravičujejo odmere nadomestila v znesku, višjem od minimalnega, višje nadomestilo pa se odmeri le, če je podan ugovor proti odpustu obveznosti ali če se pojavi dvom v obstoj ovir za odpust obveznosti; ker iz navedb upravitelja ni razbrati, da bi ugotovil obstoj ovir za odpust obveznosti, prav tako pa je bila dolžnica v tem času zaposlena le pri enem delodajalcu in je bil izdan le en sklep o izterjavi stalnih prejemkov, je odmerilo najnižje nadomestilo.

6. Zoper ta sklep je upravitelj ugovarjal, da je po pravilniku pomemben obseg opravljenega dela, ne pa običajnost opravil. Opravil je več opravil od minimalnega obsega, do česar pride le v primeru, ko je dolžnik upokojen ali za delo nezmožen. Ko upravitelj nadzira dolžnika glede iskanja zaposlitve in ko preverja pogodbo o zaposlitvi ter pravilnost izterjave stalnih prejemkov, pravilnost obračunanih stroškov zaposlitve, prav tako tudi morebitno razpolaganje s premoženjem, pa opravi več dela od minimalnega. V obravnavani zadevi je najprej preverjal izpolnjevanje obveznosti glede iskanja zaposlitve, po zaposlitvi pa je pregledoval pogodbo o zaposlitvi, dolžničine prilive, plačilne liste, skladnost obračunavanja prihodkov, ali dolžnica prejema vse stroške iz naslova zaposlitve in ali se prihodki rubijo skladno s sklepom sodišča. Zato je tudi upravičen do višjega nadomestila od minimalnega. Vložitev ugovora proti odpustu obveznosti na to ne vpliva, vložitev ugovora tudi ne pomeni avtomatično več dela, še posebej, ko ga upravitelj vloži zato, ker dolžnik ne poroča o iskanju zaposlitve ali ne sporoči kontaktnih podatkov. Ni torej pomembna vrsta posamezne naloge, temveč njen obseg in frekvenca.

7. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upraviteljev ugovor zavrnilo. Strinjalo se je s prvim sklepom, da gre le za opravljanje običajnih nalog upravitelja med preizkusnim obdobjem, ki ne upravičujejo odmere višjega nadomestila od minimalnega. Res se upošteva dejanski obseg dela. Glede nalog iz 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP česa drugega, razen preverjanja poročil dolžnice, upravitelj ni navajal, iz spisa pa ne izhaja, da bi bile kakšne težave v zvezi z rubljenjem ali obračunavanjem in preverjanjem stroškov.

8. V skladu s četrtim odstavkom 7. člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 91/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik) se zaradi izvajanja dodatnih nalog in pristojnosti upravitelja v postopku odpusta obveznosti upravitelju prizna za vsako končano leto preizkusnega obdobja v skladu s 400. členom ZFPPIPP dodatno nadomestilo v znesku od 189,40 do 473,50 EUR, pri odločanju o višini nadomestila po tem odstavku sodišče upošteva dejanski obseg upraviteljevega dela.

9. Upravitelj ima sicer prav, ko navaja, da običajnost opravil v zvezi z nadzorom dolžnika med preizkusnim obdobjem pri odločitvi ni merodajna. Običajna so npr. tudi opravila v zvezi z vložitvijo ugovora proti odpustu obveznosti. Vendar pa zgolj nerodna izbira besede v zvezi z opravili še ne pomeni, da je sklep zato nepravilen.

10. Upravitelj je najprej trdil, da je dolžnica menjala zaposlitev, za kar pa je sodišče prve stopnje že v prvem sklepu ugotovilo, da ne drži. Navajal je tudi, da naj bi korigiral nepravilno izterjavo stalnih prejemkov, za katero pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da kaj takega iz njegovih poročil ne izhaja, upravitelj pa v pritožbi ne trdi ničesar novega; v zvezi s tem tudi ni pojasnil, kdaj naj bi do tega prišlo, tako da so te navedbe ostale na ravni pavšalnosti in niso z ničimer potrjene. Izkaže se, da je upravitelj opravljal zgolj osnovne naloge preverjanja izplačil in izterjave, to pa ne pomeni več dela, kot le tista minimalna opravila, za katera je določena najnižja nagrada oziroma nadomestilo za nadzor dolžnika. S takimi, delno spreminjajočimi navedbami, od katerih so se nekatere izkazale za neresnične, upravitelj ni uspel prepričati sodišča, da je izvedel več kot minimalna opravila. Zato se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in je bilo odmerjeno pravilno nadomestilo za nadzor dolžnika.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.