Jedro

S tem, ko je policija, ki je zoper oba obtožena izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, obvestila delavce Carinske uprave, da naj bi obtožena prevažala nekaj nezakonitega, in so zato cariniki opravili trošarinski pregled ter tudi carinski pregled v okviru svojih pooblastil, ni mogoče govoriti o nepoštenem postopku, čeprav so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obtožena prevažata prepovedano drogo. S takšnim ravnanjem policistov, ki so na ta način varovali tajnost prikritih ukrepov, ki so se vršili zoper druge osumljence v kriminalni združbi, ni bila obtoženima kršena nobena z ustavo določena človekova pravica ali svoboščina.

Izrek

Pritožbi državne okrožne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v kazenskem postopku zoper obtožena A. A. in B. B. sklenilo, da se iz razlogov 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice in 29. člena Ustave RS izločijo dokazi, kot so predlagali zagovorniki obeh obtoženih, kot tudi po uradni dolžnosti. Sicer iz razloga ker naj bi po mnenju sodišča prve stopnje šlo za nepošten kazenski postopek. Nepoštenost tega postopka pa sodišče prve stopnje vidi v dejstvu, da obtoženca in obramba do ponovljenega sojenja niso bili seznanjeni, da so se zoper obtoženca izvajali prikriti preiskovalni ukrepi in ker je policija kljub temu, da so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obtoženca pripravljata ali celo izvršujeta kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami sama opravila postopek zaustavitve in pregleda vozila, s katerim sta se prevažala obtožena in v katerem so cariniki zaznali, da se nahaja prepovedana droga. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi policija morala sama pridobiti odredbo za hišno preiskavo (za preiskavo osebnega vozila, ki ga je upravljal obtoženi A. A. in je bila obtožena B. B. sopotnica) ne pa, da je prepustila pregled vozila delavcem Carinske uprave RS.

2. V posledici izločitve dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni nobenega dokaza, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje in ju je zato na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo očitkov obtožbe. Stroške postopka kot tudi potrebne izdatke obtožencev in njunih zagovornikov pa je naložilo v breme proračuna.

3. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila okrožna državna tožilka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, torej zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in predlagala naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

4. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila zagovornika obtoženih in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Na seji senata pa sta zagovornika obeh obtoženih vztrajala pri odgovorih na pritožbo in svojih predlogih. Navedbam zagovornikov sta se pridružila tudi obtožena.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje tako kot tudi pritožnica v svoji pritožbi povzemata tek kazenskega postopka. Iz obrazložitve je, kot tudi iz spisa samega, nedvomno razvidno, da sta bila obtožena in njuni zagovorniki seznanjeni s tem, da so se zoper oba obtožena izvajali prikriti preiskovalni ukrepi šele v ponovljenem sojenju. Iz zbranih dokazov v ponovljenem postopku je razvidno, da delavci carinske uprave trošarinskega pregleda vozila, ki ga je upravljal obtoženi A. A. in v katerem je bila sopotnica drugoobtožena B. B. niso opravili naključno ampak na podlagi obvestila policije, ki je opravljala prikrite preiskovalne ukrepe zoper večjo kriminalno združbo, ker so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato ocenilo, da je policija pri zbiranju dokazov v kazenskem postopku in v izogib dolžnemu spoštovanju pravil kazenskega postopka zlorabila pooblastila carine (prvi odstavek 17. strani izpodbijanega sklepa). Takšno ravnanje policije je sodišče prve stopnje ocenilo za nezakonito in so zato nezakoniti tudi vsi dokazi pridobljeni na podlagi takšnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bili odrejeni in izvajani prikriti preiskovalni ukrepi zoper obtožena vodeni pod opravilno št. PP 1/2014 brez dvoma zakoniti (četrti odstavek str. 16 izpodbijane sodbe).

8. Takšne zaključke sodišča prve stopnje pa upravičeno izpodbija pritožnica v svoji pritožbi, ko navaja, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je bila s strani Carinske uprave RS (CURS) opravljena trošarinska kontrola v izogib zahtev kazenskega postopka o hišni preiskavi in pridobivanju izjav osumljenca. Sodišče prve stopnje se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1293/08 z dne 6. 7. 2011 po kateri se jamstva, ki jih v kazenskih postopkih zagotavlja Ustava upoštevajo tudi v drugih postopkih, če je njihov prevladujoč namen ugotavljanje kazenske odgovornosti. Pri tem pritožnica izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne navede dejstev in okoliščin na katerih temelji zaključek, da je imela policija, ko je za sodelovanje oziroma za pomoč v postopku zaprosila carino, takšen "prevladujoč namen". Opozarja tudi na izpoved zaslišanih predstavnikov policije in carine, ki so v različnih vlogah operativno delovali in oceni, da iz teh izpovedi izhaja, da so policisti zaznali, da se oba obtožena ukvarjata z različnimi posli (omenjali so nafto, sladkor, osebe z različnih koncev sveta, da je šlo v enem primeru za trgovanje s prepovedano snovjo, ki ni bila droga), kot izhaja iz ugotovitev pri izvajanju nadzora telefona. Prodajala sta tudi neko stvar težko 930 gramov za ceno 200.000,00 EUR, ki je cena ki nikakor ni ustrezala aktualni ceni droge na trgu, poleg tega pa naj bi bili kupci iz X. (obtožena B. B. je potrdila, da je šlo za baker v ampulah). Kriminalisti so pojasnili, da so glede na okoliščine vedeli, da se nekaj pripravlja ne pa točno kaj in so zato vključili carino, da to preveri, hkrati pa so varovali tudi tajnost izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so se v tistem času izvajali zoper druge osumljence (sedaj obtožence v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani XK 24167/2015). Opozarja tudi na izpoved kriminalista s psevdonimom C. C., ki je izpovedal, da je glavni namen preiskovanja kriminalnih združb, zbrati dovolj dokaznega materiala za obsodilno sodbo hiarhično najvišje postavljenih članov kriminalnih združb. Glede na to, da je bila odredba za tajno opazovanje obtožencev izdana dne 15. 1. 2014 in da sta bila obtoženca prijeta že 25. 2. 2014, kar je bilo zgodaj v fazi odkrivanja širše in večje kriminalne dejavnosti velike kriminalne združbe so se preiskovalci odločili, da zaščitijo tajnost prikritih preiskovalnih ukrepov zoper druge osumljence in se niso odločili za realizacijo v smislu odvzema prostosti obema obtoženima in pridobitve predloga za hišno preiskavo. Iz razloga, ker so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da bi lahko obtožena prevažala prepovedano blago, ki bi lahko bilo podvrženo trošarinskim prekrškom ali drugim kaznivim ravnanjem po predpisih katerih izvajanje nadzira pristojna carinska služba (med drugimi tudi ravnanj s področja nedovoljenega prometa z drogami). Nadalje pritožnica izpostavlja, da so prikriti preiskovalni ukrepi dokler se izvajajo označeni s stopnjo zaupnosti "interno" in ker se policija in Specializirano državno tožilstvo, ki je usmerjalo predkazenski postopek glede na zgodnjo fazo ugotovitev utemeljenih razlogov za sum, da bi lahko obtožena prevažala prepovedano drogo (pri čemer je pomembno dejstvo, da je bila droga le ena od opcij) niso odločili za realizacijo v smislu odvzema prostosti obema obtoženima in pridobitve predloga za hišno preiskavo, saj bi se s tem razkrilo preiskovanje širše kriminalne združbe in večje kriminalne dejavnosti. Iz izpovedi zaslišanih carinikov in policistov je razvidno, da niso vedeli kaj in koliko, če sploh kaj obtožena v vozilu prevažata. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj CURS ne bi imelo zakonskih pooblastil za opravo dejanja, kot ga je opravilo, niti ne pojasni na podlagi katerih zakonskih določil je sprejelo odločitev o izločitvi dokazov. Iz obrazložitve je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje uporabilo določila 18. člena ZKP, torej zaradi kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar v obrazložitvi ni zaznati katera ustavna jamstva in pravice so bila obtoženima v ponovljenem postopku oziroma sojenju kršene. S tem pa je tožilstvu onemogočena vsebinska opredelitev do izpodbijanega sklepa sodišča, s katerim je izločilo dokaze.

9. Pritožbeno sodišče se z navedbami pritožnice strinja. Iz izvedenega dokaznega postopka v ponovljenem sojenju je mogoče z gotovostjo zatrditi, da so policisti pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov prišli do tako velike stopnje gotovosti, da lahko govorimo o utemeljenih razlogih za sum, da obtoženca izvršujeta kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, lahko pa, da prevažata blago, ki je podvrženo carinskim predpisom. Iz zaslišanja policistov in carinikov, ki so v zadevi delovali v različnih vlogah namreč ni mogoče zaključiti, da so policisti vedeli kaj obtoženca točno prevažata. Iz podatkov iz prikritih preiskovalnih ukrepov pa so sklepali, da obstaja utemljen razlog za sum, da gre za prevoz česarkoli nelegalnega za kar je policija dolžna odreagirati v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili. Zato so tudi obvestili carinike katerim niso pojasnili, da obstajajo razlogi za sum, da obtožena prevažata drogo ampak lahko karkoli nelegalnega. Na podlagi takšnega splošnega obvestila o nelegalnem ravnanju obeh obtoženih pa so se cariniki na podlagi svojih zakonitih pooblastil odločili za trošarinski pregled kot tudi pregled vozila s katerim sta se prevažala obtoženca.

10. Nesprejemljivo je navajanje zagovornikov v odgovoru na pritožbo, da ima carina pooblastila za pregled vozila le na območju prehoda čez carinsko črto Evropske unije. Zakon o carinski službi (ZCS-1) v drugem členu določa, da carinsko območje obsega ozemlje Slovenije, teritorialno morje, zračni prostor nad Slovenijo in je omejena s carinsko črto, ki je identična z mejno črto, ki je definirana v Zakonu o nadzoru državne meje. Podobno definicijo pa ima tudi sedaj veljavni zakon to je Zakon o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (ZICPES), ki kot območje carinskega nadzora določa ozemlje, ki spada pod suverenost Republike Slovenije. V 8. členu ZCS-1 pa je določeno, da so carinski organi pooblaščeni, da v skladu s predpisi izvajajo kontrolo, ki je potrebna, da bi se zagotovilo pravilno izvajanje carinskih predpisov. V 12. členu pa so določene naloge carinskega urada in je v 17. točki tega člena določeno, da carinska uprava sodeluje z davčnimi in inšpekcijskimi organi ter organi policije. V 15. členu pa je določeno, da je carinik pooblaščena oseba, ki med drugim preprečuje in odkriva carinske trošarinske prekrške ter druga kazniva dejanja v zvezi s carinskim blagom in trošarinskimi izdelki. Pri tem pa za preprečevanje in odkrivanje carinskih trošarinskih prekrškov ter drugih kaznivih dejanj v zvezi s carinskim blagom trošarinskimi izdelki uporabljajo posebno tehnično opremo, posebej izurjene pse in posebej označena vozila z uporabo svetlobnih in zvočnih signalov. Zato ni mogoče sprejeti navedb zagovornika obtožene B. B., da gre za hudo zlorabo pooblastil carine v obravnavani zadevi. Pri tem pritožbeno sodišče tudi opozarja, da se sodišče prve stopnje pri svoji obrazložitvi sklicuje na poročilo policije z dne 17. 3. 2014 (v spisu PP 1/2014 na list. št. 352) in napačno zaključuje, da je policija dobro vedela, da se obtoženca iz Y. vračata z 8 kilogrami kokaina v Slovenijo. Navedeno poročilo je bilo namreč napisano po ugotovitvi kaj sta obtožena dejansko prevažala. Pred odkritjem prepovedane droge kokaina v vozilu obtožencev pa so obstajali le utemeljeni razlogi za sum, da gre za kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1. To je razvidno iz dejstva, da je bila s strani sodišča izdana odredba na podlagi 151. člena ZKP, katero so policisti kot je razvidno iz njihovih zaslišanj tudi skušali realizirati vendar jim to ni uspelo. Zato so iz že navedenega razloga v postopek vključili delavce CURSa. Ko so cariniki dobili obvestilo s strani policije, da obtoženca po vsej verjetnosti prevažata nekaj nelegalnega v bistvu ni šlo za trošarinsko kontrolo ampak za carinski pregled in zato ni nič neobičajnega, da so imeli cariniki s seboj tudi psa, ki je lahko izurjen za odkrivanje prepovedanih drog, razstreliva ali kakšnih drugih prepovedanih snovi. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na policijske in carinske predpise, kljub temu, da je bil že konkreten in osredotočen sum, da obtoženca izvršujeta konkretno kaznivo dejanje v hudodelski družbi z ostalimi osumljenci zoper katere so se izvajali prikriti preiskovalni ukrepi to ni pomenilo, da je bilo ravnanje policije zvijačno, zato da bi se obšla ustavno pravna jamstva obtoženih, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. S tem, ko so bili v postopek vključeni cariniki, obtožencema niso bile kršene nobene z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo nobenega dokaza, da bi policisti katerim ni uspelo namestiti prisluškovalnih naprav v vozilo obtožencev, čeprav so to poskušali, v vozilu že zaznali prepovedano drogo kokain oziroma, da bi policisti ob nameščanju prisluškovalnih naprav v vozilo poškodovali oblogo strehe vozila kot to nakazuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da nikakor ni mogoče govoriti o zvijačnem ravnanju policije.

11. Tako je iz dosedaj izvedenih dokazov mogoče z gotovostjo trditi, da je bila carina obveščena s strani policije, da obtoženca prevažata nekaj nezakonitega. To nedvomno izhaja iz zaslišanja kriminalistov s psevdonimom C. C., D. D. in carinika E. E. Njihovih pričanj ni mogoče oceniti kot izmuzljive in neverodostojne. Namreč iz načina zaslišanja prič, vprašanj in odgovorov je razvidno, da so priče (kriminalisti in delavci carine) ves čas izpovedovali, da cariniki niso bili obveščeni, da policisti obtoženca sumijo da prevažata prepovedano drogo. Policisti pa tudi niso bili sigurni kaj bosta obtoženca prevažala. Po njihovi oceni, glede na podatke prikritih preiskovalnih ukrepov, bi lahko prevažala tudi kaj drugega kot prepovedano drogo. Kot je bilo že poudarjeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da z vključitvijo delavcev carine obtožencema niso bile kršene nobene z ustavo zagotovljene človekove pravice ali temeljne svoboščine, tudi v kolikor, bi bili cariniki obveščeni, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da obtožena prevažata prepovedano drogo. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na pooblastila policije, ki jih ima po Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2A), ki v 35. členu določa izravnalne ukrepe med katere spada tudi kontrola prevoznega sredstva zaradi preprečevanja čezmejne kriminalitete. V 35b. členu pa je določeno kdaj se takšna kontrola lahko opravi in kako policija ravna, če najde predmete, ki se smejo odvzeti pa ZKP. Izravnalni ukrepi, ki jih lahko izvaja policija so vsebinsko enaki kot jih imajo delavci carinske uprave. Zato tudi samo dejstvo, da so policisti, da bi prikrili prikrite preiskovalna delovanja zoper druge osumljence za pomoč prosili delavce carine, s tem niso prekoračili svojih pooblastil, saj so tudi sami imeli po določilih ZNDM-2A (izravnalni ukrepi) enaka pooblastila kot cariniki.

12. Iz dosedaj zbranih dokazov, pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi cariniki, ki so opravili pregled vozila svoja pooblastila zlorabili v smislu kršitve pravic obtožencev, ki jima jih zagotavljajo EKČP, URS in ZKP. Iz ravnanja policistov in carinikov ni razvidna nobena konkretna kršitev pravic obtožencev saj so cariniki, ko so ugotovili, da naj bi se v vozilu nahajala prepovedana droga v postopek pritegnili policiste, ki so postopek zoper oba obdolžena nadaljevali v skladu z ZKP.

13. Pritožnica pravilno opozarja, da o tem ali je nekdo v kazenskem postopku odloča lahko le sodišče. Je pa začetek predkazenskega postopka pomemben z vidika pravic osumljenca. Tako osumljencu zoper katerega ni uveden kazenski postopek kot tudi osumljencu zoper katerega je uveden kazenski postopek in postane obtoženec pa je potrebno razkriti tudi prikrite preiskovalne ukrepe, ki se mu ne razkrijejo, le v kolikor bi nastala zaradi razkritja nevarnost za življenje in zdravje ljudi ali drugih tehtnih razlogov (154. člen ZKP). V konkretnem primeru sta bila obtožena in njuna obramba v ponovljenem postopku seznanjena z vsemi ukrepi, ki jih je izvajala policija v predkazenskem (policijskem postopku) kot tudi v kazenskem postopku in zato ni mogoče govoriti, da so bila kršena pravila advesarnega postopka in obtoženima ni bila kršena pravica do učinkovite obrambe niti v ponovljenem postopku ni mogoče govoriti o nepoštenem sojenju z zvijačnim ravnanjem državnih organov, za kar bi morda lahko šlo ob prvem sojenju, ki je bilo zaradi procesnih kršitev razveljavljeno.

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno izločilo dokaze navedene v sklepu o izločitvi dokazov in zato tudi zmotno razsodilo, da ni dokazov, da bi obtožena storila očitano dejanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje in sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti dokaze, ki so bistveni za razsojo in pri tem upoštevati, da ravnanje policije, ki je v postopek vključila delavce CURS ne pomeni nezakonitega in zvijačnega ravnanja, saj ni izkazano, da bi bila s tem kršena kakšna od pravic ali temeljnih svoboščin obtoženima, ki jima jih zagotavlja Ustava RS ali EKČP.