Jedro

ZTel-1 je zaradi drugačne ureditve izvajanja mobilnih javnih radijskih storitev po presoji sodišča vplival na pogodbeno (koncesijsko) razmerje med tožečo stranko in Vlado Republike Slovenije, in sicer tako, da je določil, da se najkasneje po preteku enoletnega roka od njegove uveljavitve to razmerje začne ravnati po njegovih določbah. Ta sprememba je imela učinke za že obstoječo pravno razmerje za naprej, to je od uveljavitve ZTel-1 dalje in po presoji sodišča ni arbitrarno poslabšala položaja tožeče stranke oziroma posegla v njene pravice, kot ugovarja v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je izpodbijano dovoljenje izdala po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 149. člena novega Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01, v nadaljevanju ZTel-1), ki določa, da tožena stranka koncesijo, podeljeno skladno s 17. členom starega Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97 do 36/00, v nadaljevanju ZTel), nadomesti po uradni dolžnosti z dovoljenjem iz 44. člena ZTel-1 brez javnega razpisa, najkasneje v enem letu po uveljavitvi ZTel-1, ki je začel veljati dne 11. 5. 2001. Tožena stranka ugotavlja, da je bila tožeči stranki po javnem razpisu z odločbo Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 16. 11. 2000 podeljena koncesija za uporabo radiofrekvenčnega spektra na 1800 MHz za opravljanje storitev mobilne telefonije za obdobje 15 let, z možnostjo podaljšanja v skladu s 30. členom ZTel. Na podlagi navedene koncesije je tožeča stranka pridobila pravico do uporabe radiofrekvenčnega spektra v frekvenčnih pasovih 1710-1781,6 MHz in 1805-1876,6 MHz na celotnem ozemlju Republike Slovenije, pravico do uporabe ustreznega števila dupleksnih radijskih kanalov v navedenih frekvenčnih pasovih s predvideno pasovno širino 15 MHz na celotnem ozemlju Republike Slovenije, in sicer na način in pod pogoji, ki so določeni v Uredbi o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra na 1800 MHz za opravljanje mobilnih storitev (Uradni list RS, št. 79/99, 72/00, v nadaljevanju Uredba) in v koncesijski pogodbi. Pridobila je tudi pravico zgraditi ustrezno telekomunikacijsko omrežje in opravljati storitve mobilne telefonije na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Tožeča stranka je dne 3. 1. 2001 z Vlado Republike Slovenije sklenila koncesijsko pogodbo, s katero sta določili medsebojne pravice in obveznosti ter druga razmerja, povezana s postavitvijo digitalnega celičnega mobilnega sistema DCS 1800 in z gradnjo potrebne infrastrukture za opravljanje storitev mobilne telefonije. V koncesijski pogodbi je bilo med drugim določeno tudi, da se tožeči stranki dodeljuje za potrebe opravljanja storitev mobilne telefonije DCS 1800 75 (od 662 do 736) dupleksnih radijskih kanalov, tožeča stranka pa je bila v skladu z veljavno zakonodajo dolžna pridobiti radijska dovoljenja za uporabo le-teh. Tožena stranka utemeljuje izdajo dovoljenja na 27. členu ZTel-1, ki določa, da je potrebno pred začetkom opravljanja mobilnih javnih radijskih storitev po omrežju, ki ga operater sam upravlja, pridobiti dovoljenje tožene stranke in na 149. členu ZTel-1, ki določa, da tožena stranka nadomesti koncesijo, podeljeno skladno z določbo 17. člena ZTel, z dovoljenjem brez javnega razpisa. Tožeča stranka je z dovoljenjem pridobila pravico zgraditi in vzdrževati omrežje digitalne celične mobilne telefonije DCS 1800 ter opravljati storitve v tem omrežju, kot imetniku dovoljenja za opravljanje navedenih storitev pa ji ni treba obveščati tožene stranke o začetku, spremembi ali prenehanju graditve ali obratovanja javnega telekomunikacijskega omrežja. Dovoljenje tudi ne posega v področje graditve objektov, kolikor ZTel-1 tega ne določa izrecno (peti odstavek 26. člena ZTel-1), zato je tožeča stranka pri graditvi omrežja dolžna spoštovati predpise, ki urejajo gradnjo objektov. Zaradi zagotovitve ustrezne kakovosti storitev je tožena stranka kot imetnik dovoljenja dolžna zagotoviti nadzor nas stanjem v omrežju in kakovostjo omrežja ter zagotoviti, da omrežje nima več kot 5% prometnih izgub (blokad) v glavni prometni uri in tudi ne sme omejevati uporabnikov glede izbire terminalske opreme, dokler ta ustreza predpisom. Ob upoštevanju 149. in 44. člena ZTel-1, ki določata, da se, če tožena stranka po uradni dolžnosti izda dovoljenje, s katerim nadomesti koncesijo, podeljeno skladno s 17. členom ZTel, z njim dodeli tudi uporaba radijskih frekvenc, in sicer brez javnega razpisa, je bila tožeči stranki s spornim dovoljenjem dodeljena tudi izključna uporaba dupleksnih radijskih kanalov v radiofrekvenčnem pasu 1740,1-1755,1 MHz in 1835,1-1850,1 MHz in ji naložene določene omejitve in obveznosti v zvezi z uporabo dodeljenih frekvenc. Določbe koncesijske pogodbe, ki so tožeči stranki kot koncesionarju nalagale obveznosti v zvezi z zagotavljanjem kakovosti storitev in omrežja, so bile v pogodbi določene z upoštevanjem določb Uredbe in so bile del javnega razpisa za dodelitev koncesije, tožeča stranka pa je bila zaradi izpolnjevanja teh pogojev izbrana na javnem razpisu. Iz teh razlogov je tožena stranka te obveznosti tožeči stranki naložila tudi v II. točki izreka tega dovoljenja. Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZTel-1 dolžna na svoje omrežje priključiti vsako terminalsko opremo, ki ustreza predpisom, in sicer brez dodatnih tehničnih pogojev in omejitev. V skladu s 74. členom ZTel-1 je tožeča stranka dolžna toženi stranki v odobritev in objavo predložiti splošne pogoje. Obveznosti, da mora tožena stranka zagotavljati enako obravnavanje vseh naročnikov na območju Republike Slovenije pa izhaja iz pogojev javnega razpisa. Tožena stranka mora v skladu z določbami ZTel-1 zagotoviti primerne tehnične in organizacijske ukrepe, ki zagotavljajo varnost omrežja in storitev, ki se na tem omrežju zagotavljajo, zagotoviti mora tudi zaupnost in tajnost telekomunikacij. Ravnanje tožeče stranke v izrednih stanjih in vojnih razmerah ter ob naravnih in drugih nesrečah urejajo določbe 125. do 127. člena ZTel-1. Tožeča stranka je kot imetnik dovoljenja vsako leto dolžna plačevati pristojbino za dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih storitev po omrežju, ki ga operater sam upravlja, poleg tega je tožeča stranka dolžna plačevati tudi pristojbino za pridobitev izključne pravice, ki se plačuje v enkratnem znesku ali letno (peti odstavek 35. člena ZTel-1), letno pristojbino za dodeljene radijske frekvence v skladu s 50. členom ZTel-1 in kot imetnik odločbe o dodelitvi številk tudi letno pristojbino za dodeljene številke oziroma številske bloke v skladu s 104. členom ZTel-1. Način izračunavanja pristojbin je določen v Pravilniku o načinu izračunavanja določenih pristojbin na področju telekomunikacij (Uradni list RS, št. 85/02, v nadaljevanju Pravilnik). Koncesijska dajatev iz 2. alinee točke 7.1 koncesijske pogodbe za obdobje od 1. 1. 2002 do 30. 4. 2002 se za tožečo stranko izračuna na način, kot to določa 20. člen Pravilnika, o čemer izda tožena stranka poseben sklep. Pristojbine za čas med 1. 5. 2002 in 31. 12. 2002 se izračunajo skladno z določbami Pravilnika glede na preostalo dobo po dvanajstinah in se določijo s posebnimi sklepi, ki jih bo izdala tožena stranka. Tožena stranka je v skladu s petim odstavkom 149. člena ZTel-1 tožeči stranki kot primeren rok za uskladitev njenega delovanja z določbami ZTel-1 določila rok enega leta. S spornim dovoljenjem je bilo skladno z določbo 145. člena ZTel-1, ki določa, da se odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc razveljavijo prejšnja radijska dovoljenja, razveljavljenih vseh 113 radijskih dovoljenj tožeče stranke z dne 23. 2. 2001. Z dnem uveljavitve tega dovoljenja se prenehata uporabljati odločba o podelitvi koncesije št. ... z dne 16. 11. 2000 in koncesijska pogodba med tožečo stranko in Vlado Republike Slovenije z dne 3. 1. 2001 (tretji odstavek 149. člena ZTel-1). Tožena stranka je z izdajo dovoljenja po uradni dolžnosti nadomestila koncesijo, podeljeno skladno z določbo 17. člena ZTel, in sicer upoštevajoč določbo 149. člena ZTel-1 v roku enega leta po njegovi uveljavitvi. Glede podaljšanja, prenosa, spremembe in razveljavitve uporabe radijskih frekvenc, ki je bila dodeljena z dovoljenjem za opravljanje storitev mobilnih radijskih storitev, se na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZTel-1 uporabljajo določbe 45. do 48. člena istega zakona. Dovoljenje tožeče stranke, ki velja od 1. 5. 2002 do 3. 1. 2016, se torej lahko podaljša, če bodo ob izteku veljavnosti izpolnjeni vsi zakonski pogoji za dodelitev uporabe radijskih frekvenc oziroma za izdajo dovoljenja. Veljavnost izpodbijanega dovoljenja je tožena stranka določila v skladu s četrtim odstavkom 29. člena ZTel-1, ki določa, da se dovoljenje izdaja za določen čas, vendar za največ 15 let, v skladu z določbo drugega odstavka 44. člena ZTel-1, ki določa, da se ne glede na določbo 42. člena ZTel-1 (ta določa, da se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc izdaja za določen čas, vendar ne več kot za 10 let) uporaba radijskih frekvenc dodeli do prenehanja dovoljenja za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev, ter ob upoštevanju, da je bila koncesijska pogodba z dne 3. 1. 2001 sklenjena za 15 let. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z izdajo dovoljenja izvršila enostranski poseg v pravice tožeče stranke, ki jih je le-ta pridobila s koncesijsko pogodbo z dne 3. 1. 2001. V dovoljenju je določeno, da se lahko podaljša skladno z določbami 45. do 48. člena ZTel-1, ki pa ne določajo za kakšno dobo se dovoljenje lahko podaljša, medtem ko je bilo v koncesijski pogodbi natančno določeno, da se le-ta lahko podaljša dvakrat za dobo 5 let. Koncesijska pogodba je v poglavju "Veljavnost" določala, da ima koncesionar v primeru nepodaljšanja pogodbe možnost, da na novega koncesionarja odplačno prenese pravice in obveznosti do naročnikov in sistem mobilne telefonije. Tožeča stranka je kot koncesionar možnost prenosa koncesije pri planu poslovanja in investicij tudi upoštevala. S tem, ko ZTel-1 rokov in pogojev podaljšanja in morebitnega prenosa koncesije ne določa natančno, obstaja možnost arbitriranja s strani tožene stranke kot izdajatelja dovoljenja. Z izdajo dovoljenja je tožena stranka storila tudi poseg v že pridobljene pravice tožeče stranke, ki se nanašajo na možnost prodaje, prenosa in obremenitve infrastrukture, s katero se izvajajo storitve mobilne telefonije. Koncesijska pogodba je v točki 3.2 določala, da lahko tožeča stranka proda, prenese ali obremeni infrastrukturo, s katero izvaja storitve mobilne telefonije, če s tem ne poslabša kakovost mobilne telefonije kot je določena v sprejetem načrtu kakovosti storitev. Dovoljenje take možnosti nima, niti nima nobene določbe v tej smeri, zato je po prepričanju tožeče stranke tožena stranka z izdajo dovoljenja arbitrarno posegla v njene že pridobljene pravice. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano dovoljenje odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da je ureditev iz 17. člena ZTel (da so mobilne telekomunikacijske storitve telekomunikacijske storitve, ki so pogojene s primerno uporabo radiofrekvenčnega spektra in jih lahko opravlja samo izvajalec, ki za uporabo tega radiofrekvenčnega spektra pridobi koncesijo) izhaja iz dejstva, da je radiofrekvenčni spekter naravno javno dobro. ZTel-1 uvaja na področju telekomunikacijskega trga liberalizacijo in zagotavljanje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra. ZTel-1 radiofrekvečnega spektra ne opredeljuje več kot naravno javno dobro, pač pa kot naravno omejeno dobrino (prvi odstavek 36. člena ZTel-1). Z novim zakonom je določen tudi manj strog režim uporabe radijskih frekvenc, kajti drugi odstavek 27. člena ZTel-1 določa, da je pred začetkom opravljanja mobilnih radijskih storitev po omrežju, ki ga operater sam upravlja, potrebno pridobiti dovoljenje tožene stranke, s tem dovoljenjem pa se dodeli tudi uporaba radijskih frekvenc (44. člen ZTel-1). Po mnenju tožene stranke si tožeča stranka napačno razlaga določena dejstva kot svoje pravice, katera po veljavni zakonodaji in po svojem bistvu lahko pomenijo samo omejitve pravice tožeče stranke do uporabe naravnega javnega dobra in s tem povezane njene dolžnosti. Tudi 70. člen Ustave RS določa, da se na javnem dobru sicer lahko pridobi posebna pravica uporabe, vendar samo pod pogoji, ki jih določa zakon. Edina pravica, ki jo je tožeča stranka pridobila je torej pravica do uporabe javnega dobra in s tem povezane koristi. V skladu s 3. točko 30. člena ZTel-1 je čas veljavnosti dovoljenja njegova obvezna sestavina in je v spornem dovoljenju tudi določena. Glede na to, da se v skladu 44. členom ZTel-1 skupaj z dovoljenjem za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev dodeli tudi uporaba radijskih frekvenc, se glede podaljšanja, prenosa, spremembe in razveljavitve pravice uporabe radijskih frekvenc uporabljajo določbe 45. do 48. člena ZTel-1 (določbe, ki se nanašajo na odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc). Veljavnost odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc se lahko podaljša na predlog imetnika dovoljenja za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev v zakonsko določenem roku. Tožena stranka na to preveri, ali imetnik dovoljenja izpolnjuje vse pogoje, ki so ob izteku veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc predpisane za dodelitev uporabe radijskih frekvenc (45. člen ZTel-1). V primeru, da se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc ne podaljša, preneha. V tem primeru tožena stranka izda ugotovitveno odločbo (49. člen ZTel-1). Ugotovitev neizpolnjevanja pogojev za izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc je razlog za razveljavitev odločbe po uradni dolžnosti s strani tožene stranke. Omejitvi za podaljšanje dovoljenja sta torej samo izpolnjevanje pogojev, ki so ob izteku veljavnosti dovoljenja predpisani za dodelitev uporabe radijskih frekvenc, s strani imetnika dovoljenja in pravočasna vloga imetnika dovoljenja za podaljšanje dovoljenja. Tožena stranka se ne strinja s tožbenim ugovorom tožeče stranke, da ji sporno dovoljenje krati s koncesijsko pogodbo pridobljene pravice, in sicer s tem ko ne določa sodelovanja z morebitnim novim koncesionarjem v primeru, da koncesijska pogodba ni podaljšana oziroma ni dosežen sporazum o njenem podaljšanju, kajti predmetne določbe koncesijske pogodbe so bile namenjene zaščiti pravic naročnikov, ki pričakujejo neprekinjeno izvajanje storitev, za katere so sklenili naročniško razmerje in se izvajajo na podlagi koncesije, podeljene s strani države. Tožena stranka v zvezi s predmetnim ugovorom opozarja na določbo 5. člena Uredbe, ki določa, da je koncesija neprenosljiva, med tem ko je ZTel-1 uvedel tržni način izvajanja pravice uporabe omejene naravne dobrine in s tem mnogo bolj liberalen in manj restriktiven sistem, kot je veljal po ZTel. ZTel-1 v 31. in 46. členu določa možnost prenosa tako dovoljenja za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev kot odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc s pravnim poslom med strankama (z dovoljenjem tožene stranke). V zvezi z ugovorom, da sporno dovoljenje sploh ne opredeljuje pravice tožeče stranke do razpolaganja s svojo infrastrukturo, medtem ko je bila ta pravica v koncesijski pogodbi natančno določena, navaja da ZTel-1 predpisuje določne omejitve razpolaganja z infrastrukturo operaterjev, in sicer 51. člen določa, da se morajo imetniki uporabe radijskih frekvenc dogovoriti o skupni uporabi antenskih objektov, naprav in napeljav, 52. člen določa pravico graditve postavitve in vzdrževanja javnih telekomunikacijskih omrežij, in sicer s tem, ko določa, da je graditev, postavitev in vzdrževanje teh omrežij v javno korist, 68. člen pa določa, da morajo operaterji s pomembno tržno močjo omogočiti dostop do svojih omrežij oziroma storitev. V koncesijski pogodbi je bilo razpolaganje z infrastrukturo, ki je bila last tožeče stranke, posebej določeno, zato da se je zaradi posebnega interesa države določila posebna omejitev, in sicer se v primeru prodaje infrastrukture ni smela poslabšati kakovost storitev mobilne telefonije, kot je bila določena v načrtu kakovosti storitev.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem upravnem sporu prijavil z dopisom z dne 29. 8. 2002. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka na podlagi zakona, to je v skladu z določbo 149. člena ZTel-1, koncesijsko pogodbo za izvajanje mobilnih javnih radijskih storitev po uradni dolžnosti nadomestila z dovoljenjem, in sicer v postopku brez javnega razpisa (44. člen ZTel-1), kar je posledica tega, da ZTel-1 izvajanje mobilnih javnih radijskih storitev ureja drugače kot prej ZTel, na podlagi katerega je bila tožeči stranki podeljena koncesija. Iz namena zakonodajalca (Poročevalec Državnega zbora, št.10/00) izhaja, da ZTel-1 predvsem iz razloga uskladitve s pravnim redom EU uvaja liberalizacijo trga telekomunikacijskih storitev, in sicer med drugim tudi tako, da bo odpravljen po ZTel veljaven postopek podeljevanja koncesij, ki novim ponudnikom preveč otežuje in ovira dostop na trg telekomunikacijskih storitev, in se bo nadomestil s sistemom podeljevanja dovoljenj (tako se zagotavljajo čim bolj enostavna in pregledna pravila za vstop novih operaterjev na ta trg). ZTel-1 je zaradi drugačne ureditve izvajanja mobilnih javnih radijskih storitev po presoji sodišča vplival na pogodbeno (koncesijsko) razmerje med tožečo stranko in Vlado Republike Slovenije, in sicer tako, da je določil, da se najkasneje po preteku enoletnega roka od njegove uveljavitve to razmerje začne ravnati po njegovih določbah. Ta sprememba je imela učinke za že obstoječo pravno razmerje za naprej, to je od uveljavitve ZTel-1 dalje in po presoji sodišča ni arbitrarno poslabšala položaja tožeče stranke oziroma posegla v njene pravice, kot ugovarja v tožbi (podobno tudi dr. Rajko Pirnat: Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava št. 2/2000). Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je bil v konkretnem primeru za tožečo stranko postopek pridobitve posebne uporabe na radiofrekvenčnem spektru, ki je omejena naravna dobrina, enostavnejši, kajti tožeča stranka ga lahko uporablja na podlagi dovoljenja, ki je bilo izdano brez postopka javnega razpisa, ki je bil prej temeljni pogoj za dodelitev koncesije.

Tožeča stranka glede na navedeno nima prav, ko meni, da je s tem, ko v izpodbijanem dovoljenju ni natančno določeno, za kakšno obdobje in kolikokrat se lahko le-to podaljša, kršena njegova s koncesijsko pogodbo pridobljena pravica do podaljšanja koncesijske pogodbe dvakrat za dobo 5 let, saj je bilo izpodbijano dovoljenje po presoji sodišča izdano v skladu z določbami ZTel-1 in tudi glede podaljšanja napotuje na pravilne in veljavne določbe ZTel-1. Za podaljšanje dovoljenja za izvajanje mobilnih javnih radijskih storitev se uporablja 29. člen ZTel-1, ki določa, da se dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih storitev izda za določen čas, vendar najdalj za dobo 15 let, po izteku časa, za katerega je bilo dovoljenje izdano, pa se lahko le-to podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob izteku dovoljenja predpisani za njegovo pridobitev. Ker se skupaj z dovoljenjem za opravljanje mobilnih javnih radijski storitev dodeli tudi uporaba radijskih frekvenc, kar je bolj ekonomično od prejšnje ureditve, ki je uporabo radijskih frekvenc pogojevala s pridobitvijo posebnega radijskega dovoljenja v samostojnem postopku, se na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZTel-1, glede podaljšanja uporabe radijskih frekvenc uporablja 45. člen ZTel-1, ki določa, da se odločba (v konkretnem primeru je to dovoljenje) o uporabi radijskih frekvenc podaljša na pravočasen predlog imetnika dovoljenja in če so izpolnjeni pogoji, ki so ob izteku njene veljavnosti predpisani za dodelitev uporabe radijskih frekvenc. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da se dovoljenje za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev lahko na pravočasen predlog imetnika dovoljenja podaljša vsakič po preteku obdobja, za katero je bilo dovoljenje podaljšano, če tožeča stranka izpolnjuje takrat veljavne pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev in pogoje za dodelitev uporabe radijskih frekvenc, torej tudi več kot dvakrat. Poleg tega pa sodišče na tem mestu opozarja na dejstvo, da tudi doslej podaljšanje koncesijske pogodbe ni bilo avtomatizirano, pač pa se je koncesijska pogodba v postopku za podaljšanje, ki je bil določen v 16. točki pogodbe (Veljavnost in trajanje pogodbe) in se je začel na pravočasen predlog koncesionarja, podaljšala le v primeru, če je tožeča stranka kot koncesionar spoštovala zakone, predpise, pogodbe ali ukrepe pristojnih organov, stalno izpopolnjeval svojo ponudbo storitev sistema mobilne telefonije, tako po obsegu kot po dostopnosti in kakovosti, ter moderniziral sistem in v njegovih aktivnostih ni bilo odkritih dejanj ali opustitev, ki bi lahko vplivala na omejevanje konkurenčnosti v panogi in če je koncesionar sposoben še naprej nuditi storitve dovolj visokega standarda in nadaljevati vlaganja v tehnično/tehnološko modernizacijo sistema in v povečevanja obsega, dostopnosti in kakovosti storitev. Torej je bilo potrebno za vsakokratno podaljšanje koncesijske pogodbe izpolniti navedene pogoje, kar pomeni, da je prišlo do smiselno enake situacije, kot jo predvideva ZTel-1 za podaljšanje dovoljenja, to je, da izvajalec mobilnih javnih radijskih storitev vloži pravočasen predlog za podaljšanje, ob tem, da mora izpolnjevati določene (v tem primeru zakonske) pogoje, da se mu dovoli nadaljnje izvajanje storitev mobilne telefonije.

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor tožeče stranke, da je s tem, ko ZTel-1 in izpodbijano dovoljenje ne določata natančnih pogojev za eventualni prenos dovoljenja, poseženo v njegove pravice, ki so bile v koncesijski pogodbi natančno določene v poglavju "Veljavnost in trajanje", in sicer, da ima tožeča stranka kot koncesionar v primeru nepodaljšanja koncesije možnost, da na novega koncesionarja odplačno prenese pravice in obveznosti do naročnikov in sam sistem mobilne telefonije. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, ki ga podaja v odgovoru na tožbo, da je bil glede na to, da je 5. člen Uredbe določal, da je koncesija neprenosljiva, v koncesijski pogodbi urejen odplačen prenos sistema mobilne telefonije ter pravic in obveznosti do naročnikov, kar smiselno pomeni prenos koncesije za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev (tako navaja tudi tožeča stranka v tožbi), kot izjema od splošne ureditve, in je bil možen samo v primeru, če se koncesijska pogodba ne bi podaljšala, in sicer predvsem zaradi zavarovanja pravice naročnikov do tako kakovostnih storitev mobilne telefonije, kot se jih je v 6. poglavju koncesijske pogodbe (Opravljanje storitev) zavezala opravljati tožeča stranka. Po sedanji ureditvi (31. in 46. člen ZTel-1) pa se prenos dovoljenja za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev kot tudi dovoljenja za uporabo radijskih frekvenc lahko opravi s pravnim poslom med strankama kadarkoli in ne samo v primeru nepodaljšanja dovoljenja za opravljanje mobilnih javnih radijskih storitev, vendar ob pogoju, da fizična ali pravna oseba, na katero se dovoljenje prenaša, izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje in ob soglasju tožene stranke. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je pravica prenosa dovoljenja tudi z vidika tožeče stranke bolj liberalno urejena in jo bo ta lažje in ne, kot ugovarja, težje upoštevala pri planu poslovanja in investicij.

Sodišče tudi ni sledilo tožbenemu ugovoru, da je tožena stranka posegla v pravice tožeče stranke iz točke 3.2 koncesijske pogodbe, ki se nanašajo na pravico prodaje, prenosa in obremenitve infrastrukture, s katero se izvajajo storitve mobilne telefonije GSM, in sicer zato, ker te pravice v dovoljenju ni opredelila. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno navaja, da gre na tem mestu za vprašanje razpolaganja z infrastrukturo, ki je last tožnika. Po ZTel-1 prenos lastninske pravice na infrastrukturi tožeče stranke ni izrecno omejen, kar po presoji sodišča pomeni, da mora biti vsakokratni prenos infrastrukture tožeče stranke izveden tako, da tožeča stranka še vedno lahko izpolnjuje dolžnosti, ki ji jih ZTel-1 kot izvajalcu mobilnih javnih radijskih storitev nalaga.

Glede na povedano je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravila in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS (Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.