Jedro

ZSKZDČEU zavezuje sodišče, da pri odločanju, kateri državi se bo zahtevana oseba predala oziroma izročila, ustrezno upošteva vse okoliščine primera, pri čemer nekatere izmed teh tudi primeroma našteva. Tudi Evropska konvencija o izročitvi zavezuje zaprošeno državo pogodbenico, da odloči ob upoštevanju vseh okoliščin in še zlasti relativne resnosti in kraja zagrešitve kaznivih dejanj, datumov prošenj, državljanstvo zahtevane osebe in možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi 31. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU), s katerim je urejena pristojnost za odločanje v primeru sočasnega naloga ter zahteve za izročitev, je senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča odločil, da se zahtevana oseba N. S. izroči državi članici Republiki Avstriji.

2. Zagovornica N. S. v pritožbi navaja, da se senat Vrhovnega sodišča ni kompleksno opredelil do okoliščin naštetih v drugem odstavku 30. člena ZSKZDČEU, od katerih je odvisna odločitev o tem, kateri državi naj se preda oziroma izroči zahtevana oseba. Prepoved izročanja lastnih državljanov v Bosni in Hercegovini ni absolutna, kar potrjuje sodna praksa v zadevah ekstradicije. V kontekstu vseh okoliščin primera je potrebno upoštevati tudi, da je N. S. že dalj časa ločen od družine oziroma treh otrok, ki ga niso imeli možnosti obiskati v Sloveniji. Predlaga, da Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se N. S. izroči Bosni in Hercegovini.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z navajanji, da senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča pri odločanju o tem, ali se zahtevano osebo preda državi članici ali izroči tretji državi, ni upošteval vseh okoliščin primera, uveljavlja pritožba kršitev prvega odstavka 32. člena v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZSKZDČEU. Po navedeni zakonski določbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju v primeru sočasnega naloga ter zahteve za izročitev ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti tiste iz drugega odstavka 30. člena tega zakona in tiste, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Iz drugega odstavka 30. člena ZSKZDČEU izhaja, da senat pri odločitvi, kateri državi članici se bo zahtevana oseba predala, ustrezno upošteva vse okoliščine primera, še posebno težo kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora.

5. V obravnavanem primeru je senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije svojo odločitev o tem, da se zahtevana oseba N. S. preda državi članici in ne tretji državi, obrazložil v 5. točki izpodbijanega sklepa, kjer je navedel, da bi sicer, če bi dal prednost Bosni in Hercegovini in N. S., ki je državljan Bosne in Hercegovine, izročil tej državi, Republiki Avstriji onemogočil uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper imenovanega, saj v Bosni in Hercegovini velja prepoved izročanja lastnih državljanov drugim državam, torej tudi Republiki Avstriji. Zato je v izpodbijanem sklepu ocenil, da je v obravnavanem primeru potrebno dati prednost Republiki Avstriji in ji s predajo N. S. omogočiti uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper njega. S to odločitvijo pa Bosni in Hercegovini po stališču senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni odvzeta možnost, da izvrši pravnomočno izrečeno zaporno kazen zoper N. S., saj bo lahko njegovo izročitev zahtevala tudi od Republike Avstrije.

6. Iz določbe prvega odstavka 32. člena ZSKZDČEU, kot je že bilo navedeno, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju ali se zahtevano osebo preda državi članici ali izroči tretji državi ustrezno upošteva poleg okoliščin, ki so primeroma določene v drugem odstavku 30. člena (teža kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datumi posameznih nalogov in dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora), tudi tiste okoliščine, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Po določbi 17. člena Evropske konvencije o izročitvi z dne 13. 12. 1957 z dodatnima protokoloma z dne 15. 10. 1975 in 17. 3. 1978, ki sta jo ratificirali tako Republika Slovenija (Uradni list RS – MF, št. 22/1994) kot Bosna in Hercegovina (Službeni glasnik BiH, št. 4/05) se v primeru kot je obravnavani (ko izročitev osebe zahteva več kot ena država) med okoliščinami primera, ki jih pri svojem odločanju upošteva zaprošena država pogodbenica, poleg relativne resnosti in kraja zagrešitve kaznivih dejanj, datumov prošenj, državljanstva zahtevane osebe upošteva tudi možnost za kasnejšo izročitev zahtevane osebe drugi državi.

7. Da v Bosni in Hercegovini velja prepoved izročanja lastnih državljanov tretjim državam je pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel že prvostopenjski senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Zakon o međunarodnoj pravnoj pomoči u krivičnim stvarima, Službeni glasnik BiH, br. 53/09 z dne 15. 6. 2009) namreč v a. točki 34. člena kot enega od kumulativno predpisanih pogojev za izročitev zahtevane osebe iz Bosne in Hercegovine v tretjo državo določa, da zahtevana oseba ni državljan Bosne in Hercegovine. Zato je po presoji pritožbenega senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločitev prvostopenjskega senata, ki je v obravnavanem primeru dal prednost Republiki Avstriji in ne Bosni in Hercegovini pravilna in v skladu z že citiranimi določbami prvega odstavka 32. člena ter drugega odstavka 30. člena ZSKZDČEU ter določbo 17. člena Evropske konvencije o izročitvi. Če bi sodišče namreč dalo prednost Bosni in Hercegovini in ne Republiki Avstriji in zahtevano osebo N. S., ki je državljan Bosne in Hercegovine, izročilo tej državi, bi s tem, kot pravilno navaja prvostopenjski senat Vrhovnega sodišča, glede na prepoved izročanja lastnih državljanov, ki velja v Bosni in Hercegovini, drugi državi onemogočilo uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper imenovanega.

8. Pritožbeni ugovor, da prepoved izročanja lastnih državljanov tretjim državam v Bosni in Hercegovini ni absolutna in zato na tej pravni podlagi ni dopustno utemeljevati odločitve o neizročitvi zahtevane osebe N. S. Bosni in Hercegovini glede na že navedeno a. točko 34. člena Zakona o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah Bosne in Hercegovine ne more vplivati na drugačno odločitev. Navedeni zakon nedvoumno kot enega od pogojev za izročitev zahtevane osebe iz Bosne in Hercegovine v drugo državo določa, da oseba ni državljan Bosne in Hercegovine.

9. ZSKZDČEU zavezuje sodišče, da pri odločanju, kateri državi se bo zahtevana oseba predala oziroma izročila, ustrezno upošteva vse okoliščine primera, pri čemer nekatere izmed teh tudi primeroma našteva. Tudi Evropska konvencija o izročitvi zavezuje zaprošeno državo pogodbenico, da odloči ob upoštevanju vseh okoliščin in še zlasti relativne resnosti in kraja zagrešitve kaznivih dejanj, datumov prošenj, državljanstvo zahtevane osebe in možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. Prvostopenjski senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v obravnavanem primeru med okoliščinami, ki vplivajo na odločitev o predaji oziroma izročitvi zahtevane osebe, glede na prepoved izročanja lastnih državljanov Bosni in Hercegovini, dal prednost uspešni izvedbi kazenskega postopka v Republiki Avstriji, torej okoliščini, ki je primeroma navedena v drugem odstavku 30. člena ZSKZDČEU ter 17. členu Evropske konvencije o izročitvi ter svojo odločitev pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa zadostno in prepričljivo argumentiral. Po presoji pritožbenega senata Vrhovnega sodišča zadošča, da prvostopenjski senat po opravljeni skrbni oceni vseh pravno relevantnih okoliščin posameznega primera obrazloži kateri okoliščini daje prednost ter svojo presojo tako kot v obravnavanem primeru ustrezno argumentira. Zato pritožnica v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa očita, da slednji nima razlogov o okoliščinah, od katerih je odvisna odločitev o predaji oziroma izročitvi zahtevane osebe.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZSKZDČEU.