Jedro

Odredba ministra za obrambo, s katero je ukinjen dodatek na delo v upravi, ne predstavlja neizvrševanja 38. člena KPND, v katerem so urejeni dodatki k plači. Iz tega razloga spor, s katerim se zahteva razveljavitev odredbe in izplačilo dodatka vsem delavcem, katerim je bil ukinjen, ni kolektivni delovni spor, glede na stranke (sindikat kot predlagatelj in Republika Slovenija kot nasprotna udeleženka) pa tudi ni individualni delovni spor.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter predlog zavrže. Predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo predlog, da se ugotovi, da je nasprotni udeleženec kršil 38. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ko je delavcem z odredbo ministra št. I 100-3/2007-41-24057 z dne 15. 2. 2007 ukinil dodatek za delo v upravi v višini 0,55 količnika osnovne plače in se odredba razveljavi, in da je nasprotni udeleženec dolžan vsem delavcem, članom predlagatelja, ki jim je bil na podlagi odredbe ukinjen dodatek za delo v upravi, za čas od 14. 2. 2007 dalje izplača razliko v višini pripadajočega dodatka za delo v upravi, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku predlagatelja v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da konkretna zadeva predstavlja sicer spor o izvrševanju kolektivne pogodbe po točki a, 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, da pa kršitev uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih ne predstavlja kršitve določila 38. člena kolektivne pogodbe. Ker naj bi se zahtevek glasil izrecno na ugotovitve kršitve 38. člena KPND in posledično razveljavitev odredbe in izplačilo dodatka, je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo, s čimer se predlagatelj ne strinja. 38. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti se nanaša tudi na dodatek, ki delavcem pripada na podlagi 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS v upravnih organih. Vsebina 1. točke se glasi, da delavcu pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja, nevarnosti pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden v primeru, ko so to posebni pogoji, ki se občasno pojavljajo in zato niso ovrednoteni v osnovni plači. Navedena določba se nanaša na vse dodatke, do katerih so delavci upravičeni, tudi dodatke po 16. členu Uredbe. Zato je napačno in pravno zmotno, da tožbeni zahtevek ne predstavlja kršitve 38. člena kolektivne pogodbe zgolj in samo iz razloga, ker naj bi po navedeni določbi bili delavci upravičeni le do dodatkov, ki se občasno pojavljajo. Sodišče je napačno prebralo vsebino 1. točke 38. člena. Pri tem je potrebno tudi poudariti, da odredba ministra z dne 15. 2. 2007 predstavlja dejansko spremembo akta o sistemizaciji (formacije), ker je imelo za posledico ukinitev dodatkov zaposlenim delavcem udeleženke. Prva točka zahtevka vsebinsko predstavlja ugotovitveni del in tudi v kolikor bi sodišče štelo, da je potrebno tak zahtevek zavrniti, bi vsekakor moralo ob podani procesni predpostavki za vodenje tega spora, razsojati o utemeljenosti dajatvenega dela tožbenega zahtevka, do česar pa se v obrazložitvi ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu Y je vložil predlog zaradi kršitve 2. točke 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91 - 115/2005). Predlagatelj je postavil tezo, da je udeleženka Republika Slovenija z izdajo odredbe, s katero je ukinila dodatek za delo v upravi v višini 0,55 količnika, ki je bil delavcem določen na podlagi 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 s spremembami) kršila določbe 2. točke 38. člena KPND. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ukinjeni dodatek, ki je bil uveden na podlagi 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih v službah Vlade RS in upravnih organih, ni dodatek, opredeljen v 38. členu KPND. Pritožbeno zavzemanje, da dodatek, določen v 16. členu Uredbe predstavlja dodatek po 38. členu KPND, je pravno zmoten. Uredba je bila namreč sprejeta na podlagi 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 4/93 in 27/96) in 11. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94) in ne na podlagi 38. člena KPND. Pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, da 38. člen KPND obravnava dodatke, ki se obračunavajo za posebne pogoje, ki se občasno pojavijo in le za čas, ko delavec dela v pogojih, za katere mu dodatek pripada. Torej ne gre za stalne dodatke, kot je v primer s količniki in dodatki določenimi z uredbo. Poleg navedenega je predmet ureditve dodatkov po 38. členu KPND drug kot predmet uredbe, ki določa količnike za določitev osnovne plače in dodatke. KPND ureja dodatke za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja, nevarnost pri delu in dela v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in sicer so to dodatki za delo v popoldanski in nočni izmeni, delo v deljenem delovnem času, nočno delo, delo preko polnega delovnega časa, delo v nedeljo, delo na dela proste dneve, delo v času pripravljenosti na domu, delo v času dežurstva, nato so dodatki za delovno dobo in dodatki zaradi naporov in težkih pogojev dela, kot so umazano delo, stalna uporaba zaščitnih sredstev, izpostavljenost posebnim nevarnostim, kot so požar, eksplozija, sevanje. Uredba pa določa količnike za določitev osnovne plače in dodatke zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, ki so stalni. Tako posebej določa dodatke za delovna mesta delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (6. člen), dodatek za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca (7. člen), dodatke zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela (10. a člen), poseben dodatek za obremenitev pooblaščenih uradnih oseb, ki vodijo in opravljajo dejanja v upravnem postopku denacionalizacije (11. člen), dodatek za znanje jezika narodne skupnosti (12. člen), dodatek za mentorstvo (17. člen), dodatek za strokovni ali znanstveni naziv (18. člen), dodatek policistom za posebno usposabljanje (19. člen), dodatek za posebno nevarnost in ogroženost pooblaščenim uradnim osebam (20. člen). V 16. členu pa je določen dodatek zaposlenim v vladnih službah in upravnih organih za delo v upravi, ki ga prejemajo delavci v višini količnikov, določenih glede na uvrstitev v tarifni razred. Ta določba pa ne velja za višje upravne delavce, razen za višje upravne delavce, ki opravljajo naloge inšpekcijskega nadzorstva ter za delavce iz 14. in 15. člena te uredbe. V drugačni višini kot zgoraj pa so dodatki urejeni tudi za delavce, ki prejemajo dodatek za posebna pooblastila in odgovornosti v skladu s to uredbo, za kontrolorje letenja, ki prejemajo dodatek za posebne obremenitve, omejitve in prepovedi v skladu s to uredbo, za delavce davčne službe, ki prejemajo dodatek po posebnem zakonu, za delavce C. Republike Slovenije, ki prejemajo dodatek za vrednotenje posebne odgovornosti po posebnem zakonu. Iz navedene dikcije 16. člena tako nedvomno izhaja, da dodatki, določeni v tem členu, niso dodatki, ki bi temeljili v 38. členu KPND. Zato odredba št. 100-3/2007-41-24057 X z dne 15. 2. 2007, izdana na podlagi 8. odstavka 40. člena Zakona o obrambi (ZObr-UPB1 - Ur. l. RS, št. 103/2004), s katero je ukinjen dodatek za delo v upravi v višini 0,55 količnika, določen po 16. členu Uredbe, ne more predstavljati neizvrševanje določbe 38. člena KPND. Tako je tak zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen.

Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da gre kljub tej ugotovitvi, v tem sporu za kolektivni delovni spor. Kaj je lahko vsebina kolektivnega delovnega spora, je določeno v 6. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). To so spori: a) o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe z drugimi osebami; b) o pristojnosti za kolektivno pogajanje; c) o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami; č) o zakonitosti stavke in drugih industrijskih aktih; d) o sodelovanju delavcev pri upravljanju; e) o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji; f) v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata; g) za katere tako določa zakon.

Predlagatelj je navajal, da gre za spor iz točke a), to je za veljavnost kolektivne pogodbe in njeno izvrševanje med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. Za tak spor ne gre, ker kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ukinitev dodatka za delo v upravi v višini količnika 0,55, določenega v 16. členu Uredbe, ne predstavlja neizvrševanje kolektivne pogodbe. Prav tako pa ta spor ne predstavlja spora o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojne skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, ker določba 16. člena Uredbe ne temelji na nobeni kolektivni pogodbi. Glede na navedeno tudi ni mogoče odločati o dajatvenem delu zahtevka, saj ta zahtevek samostojno ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora, kot to izhaja iz zgoraj navedenih določb 6. člena ZDSS-1. Glede na stranke v tem sporu pa tudi ne gre za individualni delovni spor. Ker torej po sami vsebini ne gre za kolektivni delovni spor, sodišče o njem ne bi smelo soditi po vsebini, to je meritorno, temveč bi moralo predlog zavreči. Po določbi 3. odstavka 18. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ki se na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v kolektivnih delovnih sporih, v kolikor ZDSS-1 nima posebnih določb (v zvezi s tem jih nima), sodišče med postopkom, če ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno in ni pristojno tudi kakšno drugo sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrže. Na stvarno pristojnost pazi vsako sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo, za kar je imelo podlago v določbi 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sklenilo je, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka, za kar je imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.