Jedro

Glede na načelo najugodnejšega dejanja sodišče priznanje enega od sospornikov upošteva le, če priznajo vsi. Če le en sam prereka navedbe nasprotnika, je treba izvajati dokazovanje. V situaciji, ko je sodišče po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da z upravno odločbo ni bila ustanovljena vtoževana stvarna služnost, priznanje enega od sospornikov ni moglo imeti pomena in posledic, kakršne mu pripisuje revizija, torej pomena odločilnega dejstva. V tem smislu pa je tudi razumeti obrazložitev sodišča druge stopnje, da priznanje tega tožnika "na odločitev v zadevi ne vpliva".

Tožeča stranka je vložila negativno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica ne obstaja), tožena stranka pa pozitivno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica obstaja). Tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe sta bila v obravnavanem primeru identična, in je identičnost bila podana tako v odločilnem subjektivnem pogledu, kot v objektivnem pogledu. Kasnejša pozitivna ugotovitvena tožba tožene stranke na ugotovitev, da služnostna pravica obstaja, ni bila dovoljena in jo je zato sodišče pravilno zavrglo (drugi odstavek 189. člena ZPP).

Revizija ima sicer prav, da gre v primeru stvarnopravne negativne ugotovitvene tožbe za vrsto ugotovitvene tožbe, ki nima neposredne podlage v določbah Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6 /1980 do 36/1990, v nadaljevanju ZTLR), kar pa ne pomeni, da sodišče o zahtevku iz take tožbe ne bi smelo meritorno odločiti. Tako tožbo omogoča določba drugega odstavka 187. člena ZPP, med drugim, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.

Izrek

Revizija se glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi s sklepom dovolilo subjektivno spremembo tožbe tako, da nastopa kot drugotožena stranka podjetje V. d.o.o. L., namesto V. P. ter zaradi umika tožbe tožnikov S. I., A. P., I. M., T. M., M. S. in B. M.S. ustavilo postopek po tožbi navedenih tožnikov. Nato je razsodilo, da ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili skozi vežo poslovno stanovanjske zgradbe K. 14 v korist vsakokratnega lastnika in uporabnika poslovno stanovanjske zgradbe K. 12, L., vpisane pri vl. št. 366 k.o... Tožencem je naložilo, da opustijo vsakršno hojo ali vožnjo z vsemi vozili skozi vežo poslovno stanovanjske zgradbe K. 14 ter povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 177.720 SIT. Tožbeni zahtevek tožnic S. O. in M. E. je zavrnilo. Nasprotno tožbo je sodišče prve stopnje zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da obstaja za potrebe nepremičnin parc. št. 2497, 2498, 2496 in 2495, vpisani pri vl. št. 2213 in vl. št. 366, vse k.o... in v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, ki so sedaj v solasti nasprotnih tožencev, služnostna pravica hoje in vožnje z vozili preko obstoječe veže in dvorišča na parc. št. 299, vpisanih pri vl. št. 319 k.o..,, v breme vsakokratnega lastnika teh nepremičnin. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na izstavitev za vknjižbo primerne listine za vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vozili preko zgoraj opisane nepremičnine ter na prepoved vsakršnih poseganj v služnostno pravico. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep in sodbo potrdilo.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo in uveljavljala vse revizijske razloge. Predlagala je, da sodišče reviziji ugodi in sodbo ter sklep sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev drugostopnega sodišča je po mnenju revidenta nepravilna in nezakonita. Drugostopna odločba nima obrazložitve o tem, zakaj sodišče meni, da s citirano odločbo državnega organa ni bila ustanovljena stvarna služnost, niti iz katerih dokazov naj bi to izhajalo. Sodišče je le ugotovilo, da se taka služnost glede na določilo 53. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) lahko ustanovi le v primerih, določenih z zakonom, pri čemer te ugotovitve ni obrazložilo. Glede priznanja zahtevka po nasprotni tožbi s strani I. M. je sodišče zgolj navedlo, da na odločitev ne vpliva, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, te pojasnitve pa obrazložitev v nadaljevanju ne vsebuje. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, niti navedeni razlogi niso jasni. Pritožbeni razlogi na straneh 4 do 6 pritožbe glede zmotne uporabe materialnega prava, glede dejanskega stanja in glede pripoznave zahtevka iz nasprotne tožbe so ostali nepojasnjeni. Sodišče je toženo stranko tako prikrajšalo v pravici do "učinkovitega" pravnega varstva, saj razlogi, ki so narekovali tako odločitev niso navedeni, s čimer je kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije ter ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo očitek, da v konkretnem primeru ni dopusten obstoj dveh različnih sodb (za nekatere tožnike ugodilne, za nekatere pa zavrnilne sodbe). Drugostopno sodišče je menilo, da kršitev ni podana, ker je bil zahtevek za nekatere tožnike zavrnjen zgolj iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije. Tako stališče ni pravilno, saj nasprotuje institutu enotnega sosporništva, opredeljenega v 191. in 196. členu ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo določbe 191. in 196. člena ZPP, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Zaradi neizpolnjenosti materialnopravnih predpostavk na strani tožečih strank kot enotne stranke bi moral biti zahtevek zavrnjen enotno za vse tožeče stranke. Glede na navedeno je podan revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Nadaljnja procesna kršitev je po navedbah revidenta podana, ker je sodišče za vse preostale tožeče stranke, ki so vložile tožbo, štelo tožbo za umaknjeno, brez privolitve toženih strank. Za umik tožbe sodišče ni pridobilo soglasja toženih strank, kot to določa 188. člen ZPP. Sodišče bi moralo o zahtevku tožečih strank meritorno odločiti, ne pa da je štelo tožbe za umaknjene. Tako postopanje sodišča je v nasprotju z izrecnimi določili ZPP. Sodišče druge stopnje napačno zatrjuje, da to na sodbo ni imelo vpliva, ker zaradi enotnega sosporništva izdana sodba učinkuje tudi za tožnike, za katere se je štelo, da so tožbo umaknili. Kolikor sodišče ne bi tožb štelo za umaknjene, bi lahko prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka (zaradi enotnega sosporništva, kot je že bilo pojasnjeno) in v tem primeru bi bila odločitev prav nasprotna. Navedena kršitev torej vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Z odločitvijo, da taka kršitev ni podana, je pritožbeno sodišče storilo vsaj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji, saj je napačno uporabilo določbe ZPP. Ker pa je priznalo razpolaganje tožečih strank z zahtevkom - umikom tožbe izrecno v nasprotju s 188. členom ZPP, je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Glede take odločitve sodišča o umiku drugostopno sodišče o tem zatrjevanem pritožbenem razlogu v odločbi nima razlogov, kar predstavlja nadaljnjo absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Enak revizijski razlog je podan, ker sklep drugostopnega sodišča nima razlogov glede zavrženja ugotovitvenega zahtevka po nasprotni tožbi. Za nasprotni ugotovitveni zahtevek daje neposredno procesno podlago določilo 56. člena ZTLR in tako ugotovitvenega interesa in s tem procesnih razlogov ni treba posebej izkazovati. Sodišče bi torej moralo o zahtevku meritorno odločiti. Glede na določilo 56. člena ZTLR je v zakonu posebej predvideno s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja stvarne služnosti in so bile za nasprotni ugotovitveni zahtevek podane vse predpostavke in zato ni pogojev po 274. členu ZPP za zavrženje tožbe s takim zahtevkom. Isti zakon pa takega zahtevka po tožbi ne predvideva in bi torej moral biti izkazan in obrazložen interes za ta del zahtevka, obrazložitve o tem pa sodba ne vsebuje.

Tudi glede pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja drugostopno sodišče nima razlogov o naslednjih pritožbenih navedbah: da tožniki niti niso zatrjevali, da bi šlo za osebno služnost, kot je to ugotovilo prvostopno sodišče; da tožeče stranke pogodbe, s katero naj bi bila ustanovljena osebna služnost, niso predložile kot dokaz; da v odločbi ni nikjer določeno, da se določitev prehoda nanaša le na točno določeno osebo; da v odločbi ni nikjer določeno, da se sklene kakšna pogodba z E.; da odsotnost zemljiškoknjižne klavzule v odločbi ne pomeni, da s to odločbo ni bil ustanovljen dovoz k dvoriščnim objektom za potrebe teh, saj sta bili nepremičnini v družbeni lastnini; da je šlo za postopek izdaje dovoljenja za uporabo zemljišča za gradnjo in s tem odločbe državnega organa. Zato je podan revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Odločitev drugostopnega sodišča je tudi napačna, ker se ni presojalo oziroma se je napačno presojalo materialno pravo. Služnost lahko ustanovi le lastnik, kar pa nista bila ne takratni Hišni svet, ne stanovalci K. 14, saj niso bili lastniki te nepremičnine. Glede na to, da nelastniki niso mogli veljavno ustanavljati kakršnihkoli služnostnih pravic, je to lahko ustanovil edino državni organ, npr. skuščina Občine ... v postopku izdaje dovoljenja za uporabo zemljišča za gradnjo. Skupščina Občine ... je nedvomno upravni in državni organ, ki je v upravnem postopku izdal odločbo z dne 21. 3. 1967. V tej odločbi je izrecno določeno, da se za dovoz na dvorišče k poslovnim objektom K. 12 določi vhod in prehod skozi poslopje K. 14. Stvarna služnost je bila pridobljena prav s to odločbo državnega organa v upravnem postopku izdaje dovoljenja za uporabo zemljišča za gradnjo.

Prvostopno sodišče je svojo materialno odločitev glede osebne služnosti oprlo na pravna pravila ODZ, ki v nobenem primeru ni mogel veljati za družbeno lastnino. Smiselno pravno podlago za ustanovitev služnosti na nepremičnini v družbeni lastnini je takrat določal Zakon o razlastitvi, ki je za to določal pristojnost občinske skupščine (Ur. l. FLRJ št. 12/57, 53/62 in Ur. l. SFRJ 13/65). Drugostopno sodišče je napačno tolmačilo določilo 53. člena ZTLR, da bi moral imeti državni organ, ki služnost ustanovi, še kako posebno zakonsko podlago za ustanovitev služnosti. Tako podlago mu daje samo določilo 53. člena ZTLR s tem, da je pogoj za ustanovitev služnosti ta, da se gospodujoče stvari sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez ustrezne uporabe služne stvari.

Obrazložitev drugostopne sodbe je pomanjkljiva tudi zato, ker drugostopno sodišče ni navedlo, da je bil na pritožbo toženih strank vložen odgovor, niti obrazložilo izreka o stroških pritožbenega postopka, kar predstavlja nadaljnji revizijski razlog po prvi točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je predlagala, da se revizija zavrže v delu, v katerem je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku tožnikov, v preostalem delu pa je predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je delno neutemeljena, delno pa nedovoljena.

Glede revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe: Tožena stranka z revizijo graja izpodbijano sodbo v celoti, torej tako njen del, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku tožeče stranke, kot tisti njen del, s katerim je bilo odločeno o njenem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe. Revizije v delu, kolikor se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe, ni mogoče obravnavati (obrazložitev v nadaljevanju), zato revizijsko sodišče tudi ne odgovarja na revizijske trditve o zatrjevanih kršitvah postopka z nepravilno uporabo določb 191. in 196. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ko je potrditvah tožene stranke sodišče v nasprotju z institutom enotnega sosporništva za nekatere tožnike izdalo ugodilne, za nekatere pa zavrnilne sodbe. Enako velja za zatrjevane procesne kršitve, ko naj bi sodišče za umik tožbe ne dobilo soglasja tožečih strank, kot to določa 188. člen ZPP.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje s sprejeto odločitvijo nista zagrešili v reviziji uveljavljenih kršitev v postopku odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe. Tako ne drži, da drugostopna odločba nima obrazložitve o tem, zakaj sodišče meni, da z odločbo upravnega organa ni bila ustanovljena stvarna služnost. Sodišče druge stopnje je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala obstoja vtoževane služnostne pravice, ki naj bi jo pridobila z odločbo upravnega organa - Službe za gradbene in komunalne zadeve Skupščine občine ... z dne 21. 3. 1967, št... z obrazložitvijo, da ne more biti izkazan obstoj služnostne pravice z odločbo, izdano pravnemu predniku tožene stranke, ki ne vsebuje zakonske podlage za ustanovitev služnosti in se nanaša le na dovoljenje za uporabo zemljišča za gradnjo dvoriščnega poslovnega objekta pod pogoji, navedenimi v tej odločbi.

Glede priznanja (ne pripoznave, kot se tudi navaja v reviziji) zahtevka s strani I. M. je sodišče druge stopnje na 5. strani odločbe obrazložilo, da navedeno priznanje na odločitev sodišča ne more imeti vpliva, v nadaljevanju pa res ni posebej pojasnilo nadaljnjih razlogov za tako ugotovitev. To pa niti ni bilo potrebno, saj tako priznanje, glede na naravo navedenega pravnega razmerja, ko je spor mogoče rešiti samo na enak način za vse solastnike nepremičnine, ne pomeni odločilnega dejstva v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To z drugimi besedami pomeni, da sodišče vse sospornike obravnava tako, kakor bi bili le ena stranka in se učinek procesnega delovanja enega sospornika razteza tudi na tiste sospornike, ki dejanja niso opravili. Ali drugače, glede na načelo najugodnejšega dejanja priznanje enega od sospornikov upošteva le, če priznajo vsi. Če le en sam prereka navedbe nasprotnika, je treba izvajati dokazovanje. V situaciji, ko je sodišče po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da z upravno odločbo ni bila ustanovljena vtoževana stvarna služnost, priznanje enega od sospornikov ni moglo imeti pomena in posledic, kakršne mu pripisuje revizija, torej pomena odločilnega dejstva. V tem smislu pa je tudi razumeti obrazložitev sodišča druge stopnje, da priznanje tega tožnika "na odločitev v zadevi ne vpliva".

Prav tako je sodišče obrazložilo utemeljenost ravnanja sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem I. M., s strinjanjem s prvostopnim sodiščem, da je bilo spričo jasne vsebine odločbe upravnega organa zaslišanje predlagane priče nepotrebno, in poznavanje dejstev navedene osebe iz obdobja izdaje odločbe ne bi prispevalo k drugačni odločitvi.

Tudi glede zavrženja tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na ugotovitev, da obstaja stvarna služnost v korist nepremičnine tožene stranke, sodba sodišče druge stopnje vsebuje obrazložitev, da gre za nezdružljivo nasprotno trditev, o kateri zaradi obstoja procesne predpostavke ni mogoče odločati potem, ko je sodišče že obravnavalo in ugodilo ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb Zakona o pravdnem postopku, ko je nasprotno tožbo glede ugotovitvenega dela zahtevka zavrglo in drugostopno sodišče tudi ne, ko je to odločitev potrdilo. Tožeča stranka je vložila negativno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica ne obstaja), tožena stranka pa pozitivno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica obstaja). Tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe sta bila v obravnavanem primeru identična, in je identičnost bila podana tako v odločilnem subjektivnem pogledu, kot v objektivnem pogledu. Kasnejša pozitivna ugotovitvena tožba tožene stranke na ugotovitev, da služnostna pravica obstaja, ni bila dovoljena in jo je zato sodišče pravilno zavrglo (drugi odstavek 189. člena ZPP).

Revizija ima sicer prav, da gre v primeru stvarnopravne negativne ugotovitvene tožbe za vrsto ugotovitvene tožbe, ki nima neposredne podlage v določbah Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6 /1980 do 36/1990, v nadaljevanju ZTLR), kar pa ne pomeni, da sodišče o zahtevku iz take tožbe ne bi smelo meritorno odločiti. Tako tožbo omogoča določba drugega odstavka 187. člena ZPP, med drugim, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. S tem ko tožena stranka zatrjuje obstoj služnostne pravice, je logično, da ogroža lastninsko pravico tožeče stranke, s tem pa je izkazan njen interes za tako ugotovitveno tožbo, kot jo je vložila. Odločitev sodišč nižje stopnje glede zahtevka iz tožbe sicer v konkretnem primeru ni predmet revizijske presoje in je zato k reviziji, kolikor trdi, da so bile le za nasprotni ugotovitveni zahtevek podane vse predpostavke za meritorno odločitev, le še dodati, da obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje tudi vsebuje razloge glede zavrženja ugotovitvenega zahtevka po nasprotni tožbi (glej zgoraj).

Tožena stranka v reviziji neutemeljeno navaja, da drugostopno sodišče nima razlogov o pritožbenih navedbah: da tožniki niso zatrjevali, da bi šlo za osebno služnost, kot je to ugotovilo prvostopno sodišče; da tožeče stranke pogodbe, s katero naj bi bila ustanovljena osebna služnost, niso predložile kot dokaz; da v odločbi ni nikjer določeno, da se določitev prehoda nanaša le na točno določeno osebo; da v odločbi ni nikjer določeno, da se sklene kakšna pogodba z E. in da odsotnost zemljiškoknjižne klavzule v odločbi ne pomeni, da s to odločbo ni bil ustanovljen dovoz k dvoriščnim objektom za potrebe teh, saj sta bili nepremičnini v družbeni lastnini. Drugostopno sodišče je v celoti odgovorilo na navedene pritožbene navedbe z obrazložitvijo, da je ne glede na pravno naravo razmerja glede uporabe spornega prehoda v zgradbi K. 14 med podjetjem E. L. in tožniki oziroma njihovimi pravnimi predniki, bodisi da je šlo za pravico rabe po stališču prvostopnega sodišča, bodisi za drugačno pogodbeno dogovorjeno uporabo prehoda pod določenimi pogoji, važna za odločitev zgolj ugotovitev, da ni šlo za služnostno pravico, ki bi omogočala tožencem kot služnostnim upravičencem lažje izkoriščanje zgradbe oz. dostopa do dvorišča zgradbe ter ustrezni zemljiškoknjižni vpis.

V reviziji uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Naslov nastanka ali pridobitve služnostne pravice je po ZTLR, in je bila prej po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika, tudi odločba državnega organa. Že iz narave služnostne pravice izhaja, da jo je mogoče ustanoviti s sodno odločbo o delitvi stvari ali z odločbo državnega organa v primerih, ko lastnik gospodujoče stvari sploh ne more ali delno ne more uporabljati stvari brez ustrezne uporabe služeče stvari (tako 53. člen sedaj veljavnega ZTLR). Tudi Zakon o razlastitvi (Ur. l. FLRJ, št. 12/57 do Ur. l. SFRJ 11/68, v Sloveniji je prenehal veljati 1. julija 1972, razen nekaterih določb, ki so se nanašale na vojaške objekte), je res urejal tudi tako imenovano nepopolno razlastitev z ustanovitvijo služnosti na zemljišču in stavbi (4. člen zakona). V 86. členu je omenjal vrste omejitev v obliki ustanovitve služnosti prehoda, prevoza, zajemanja vode, polaganja vodovodnih cevi, postavitve objektov za prenos in razdelitev električne energije itd., v 89. členu pa je določal, da veljajo določbe tega zakona o razlastitvi nepremičnin smiselno tudi za ustanovitev služnosti na zemljišču, ki je družbena lastnina, če ni glede tega v istem poglavju zakona določeno kaj drugega. Navedeni zakon je v 88. členu tudi določal, da o potrebi ali smotrnosti služnosti odloča občinska skupščina, odločbo o ustanovitvi služnosti pa izda občinski upravni organ za premoženjskopravne zadeve, potem ko je izdana odločba, s katero sta ugotovljeni potreba in smotrnost. Z odločbo Službe za gradbene in komunalne zadeve skupščine občine ... z dne 21. 3. 1967, s katero tožena stranka izkazuje obstoj vtoževane služnostne pravice, se dovoljuje le uporaba zemljišča parcelna številka 85/2 za gradnjo dvoriščnega poslovnega objekta K. 12, pod v nadaljevanju navedenimi pogoji. Iz uvoda navedene odločbe izhaja, da je izdana v zadevi določitve ožje lokacije za poslovni objekt, iz obrazložitve navedene odločbe pa, da je z navedeno odločbo za urbanizem pristojnega upravnega organa ugotovljeno, da uporaba zemljišča za gradnjo ni v nasprotju z obstoječimi predpisi o urbanističnih projektih in o uporabi zemljišč za gradbene namene. Niti v uvodu niti v obrazložitvi odločbe ni naveden Zakon o razlastitvi in niti besede ni o tako imenovani delni razlastitvi oziroma o ustanovitvi služnosti. Odločba le pod pogoji za dovolitev uporabe zemljišča za gradnjo v izreku šele napotuje na sklenitev ustrezne pogodbe med prizadetimi, kar le potrjuje ugotovljeno na nižjih stopnjah, da z navedeno odločbo ni šlo za ustanovitev služnosti.

Kar se tiče konkretnih odločb, na kateri se sklicuje revizija, pa je bila praksa sodišč na področju bivše SFRJ (gre za odločbi sodišč iz Bosne in Hercegovine in Kosova), različna, zato stališča v navedenih odločbah ne morejo biti odločujoča za odločitev v konkretni zadevi.

Glede na ugotovljeno, da z odločbo državnega organa ni mogla biti pridobljena vtoževana služnostna pravica, je pravilna odločitev sodišč nižje stopnje o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter na prepoved vsakršnih posegov v služnostno pravico.

Revizija navaja, da drugostopno sodišče ni navedlo, da je bil vložen odgovor na pritožbo toženih strank in da ni obrazložilo izreka o stroških pritožbenega postopka. V prvem primeru ne gre za kršitve postopka, v tem smislu, da bi manjkala obrazložitev o odločilnem dejstvu; kar se tiče pravdnih stroškov, pa revizija zoper pravnomočno odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP).

Glede revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe.

Spor pravdnih strank je premoženjske narave. V takih sporih je po določilu drugega odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Tožena stranka izpodbija odločitev o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku. Po vloženi tožbi zaradi ugotovitve neobstoja služnostne pravice ter opustitve hoje in vožnje z vozili skozi prehod zgradbe K. 14 v Ljubljani, je tožeča stranka po pozivu sodišča vrednost spornega predmeta ocenila na 1.000.000 SIT. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta tega zneska ne presega. Revizija zoper odločitev o zahtevku iz tožbe zato ni dovoljena, kar pa pomeni izgubo pravice do revizije glede odločitve o zahtevku tožeče stranke tudi za toženo stranko. Tako je bilo treba po 377. členu ZPP revizijo v tem delu zavreči. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 166., 154 in 155. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni pripomogla k odločitvi.