Jedro

Toženka mora v vsakem primeru vrniti vtoževani znesek. Tako pri razveljavitvi kot pri razvezi pogodbe je treba prejeto vrniti, obveznost vrnitve pa obstaja tudi takrat, kadar za prejeto ni podlage: ali zato, ker se podlaga ni uresničila, ali zato, ker je pozneje odpadla. To pomeni, da bi bila toženka dolžna prejeto vrniti tudi v primeru, če bi pravočasno uveljavljala okoliščine o neobstoječem pravnem poslu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki kot dedinji prodajalca naložilo, da mora plačati tožniku znesek 1.442.429 SIT (sedaj 6.019,15 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1998 (dan vložitve tožbe), ki pomeni plačani del kupnine v znesku 15.000 DEM na podlagi kupne pogodbe z dne 28.12.1993 za stanovanje, ker pogodba kasneje zaradi prodajalčeve smrti ni bila realizirana. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo sodb obeh nižjih sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Toženka trdi, da je ves čas stala na stališču, da pogodba med tožnikom in njenim pokojnim očetom sploh ni bila sklenjena, da je ugovarjala obstoju veljavnosti te pogodbe, pa tudi, da so manjkali bistveni elementi. Pri tem ni odločilno, da se je branila le z ugovorom in ne z nasprotno tožbo. V nadaljevanju toženka ponavlja pritožbene trditve o pomanjkljivostih pogodbe, zaradi česar pogodba ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova: ker nima datuma in kraja sklenitve, ker je v njej zapisano, da so vsi trezni, kar potrjuje toženkin dvom v prodajalčevo poslovno sposobnost, ker ni jasno, kdo je kupec, ker ni jasna cena (glede katere toženka izpoved priče tolmači tako, da izračuna tri različne cene), ponavlja pa tudi pritožbeno trditev o kršitvi prisilnega predpisa iz prvega odstavka 122. člena Stanovanjskega zakona (SZ; Uradni list RS, št. 18/91-I in naslednji).

V nadaljevanju toženka pritrjuje, da res odgovarja za zapustnikove dolgove, vendar le za izkazane ali priznane terjatve. Toženka terjatve ni priznala, terjatev pa tudi ni izkazana zaradi neverodostojnosti same pogodbe. Praktično ni nobenega dokaza, da je prodajalec denar res prejel. Na neverodostojnost ostalih dokazov pa kaže dogajanje in tožnikove izjave pred razpravno dvorano v prejšnjem pravdnem postopku. Toženka poudarja, da iz naslova neupravičene obogatitve ne more odgovarjati, ker ni izkazan noben premik premoženja v njeno korist. Denarja ob očetovi smrti ni bilo, zato toženka ni bila obogatena. Celotno dejansko stanje temelji samo na nekih domnevah in ugibanjih. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB3) ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz povzetih revizijskih navedb izhaja, da gre revizija pretežno prav v tej nedovoljeni smeri. Vendar so revizijsko sodišče in revidentka vezani na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je prestalo preizkus na pritožbeni stopnji.

Toženkin oče je najprej po ugodnih določbah SZ kupil stanovanje, nato pa s tožnikom 28.12.1993 sklenil kupno pogodbo o nadaljnji prodaji tega stanovanja. V domačem zapisu pogodbe je potrjeno, da je kupec plačal na račun 15.000 DEM, isto je potrjeno tudi z oceno ostalih izvedenih dokazov. Prodajalec je kupcu izročil original prve pogodbe in tudi ključe stanovanja. Do dokončne realizacije posla pa ni prišlo, ker je prodajalec čez slabe tri tedne umrl. Njegova dedinja je toženka, ki je nato pridobila posest na stanovanju in ki je vstopila v očetov pravni položaj v zvezi s prvim nakupom stanovanja oziroma po lastni izjavi plačala zamujene obroke kupnine iz prve pogodbe ter sklenila novo pogodbo na svoje ime.

Pri taki dejanski podlagi revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da mora toženka plačati vtoževani znesek. Ali je njen oče prejel denar na račun sklenjene (ali tudi samo nameravane) prodaje, je vprašanje dejanske narave, v katerega z revizijo zaradi že omenjene prepovedi ni mogoče posegati. Sodišči sta ugotovili, da ga je prejel, zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki to dejansko ugotovitev izpodbijajo. Napačna je revizijska trditev, da je toženka ves čas postopka zatrjevala celo neobstoj pravnega posla. V postopku na prvi stopnji je ugovarjala samo, da dvomi v poslovno sposobnost svojega očeta zaradi njegovega vdajanja pijači in da dvomi v izročitev denarja. Svojo trditveno podlago je začela razširjati šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče se do njenih trditev v zvezi z veljavnostjo pogodbe ni opredelilo, ker je pravilno ocenilo, da ne gre za pravno pomembno okoliščino. Revizijsko sodišče k razlogom pritožbenega sodišča dodaja, da mora toženka v vsakem primeru vrniti vtoževani znesek. Tako pri razveljavitvi (113. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in naslednji) kot pri razvezi pogodbe (132. člen ZOR) je treba prejeto vrniti, obveznost vrnitve pa obstaja tudi takrat, kadar za prejeto ni podlage: ali zato, ker se podlaga ni uresničila, ali zato, ker je pozneje odpadla (četrti odstavek 210. člena ZOR). Pravkar pojasnjeno pomeni, da bi bila toženka dolžna prejeto vrniti tudi v primeru, če bi pravočasno uveljavljala okoliščine o neobstoječem pravnem poslu.

Tako kot je toženka z očetovo smrtjo kot njegova dedinja vstopila v njegov pravni položaj v zvezi s prvo pogodbo o nakupu stanovanja, je vstopila v njegov pravni položaj tudi v zvezi z drugo pogodbo. Od pogodbenikov je odvisno, kako bosta oblikovala in izpolnila dogovorjeni (ali tudi samo nameravani) posel. Od pravdnih strank je bilo torej odvisno, ali bosta v zvezi z domačim zapisom pogodbe z dne 28.12.1993 zapisala še popolnejšo pogodbo in vztrajala pri njeni izpolnitvi ali ne. Toženkino ravnanje s prevzemom posesti na stanovanju in dogovorom s prodajalcem iz prve pogodbe, sklenjene po določbah SZ, jasno kaže na njeno odločitev, tožnik pa se je z vložitvijo tožbe tudi jasno opredelil, da ne bo vztrajal pri dogovoru z dne 28.12.1993. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da mora toženka denar, ki ga je oče prejel, tožniku vrniti. Zmotno je revizijsko poudarjanje, da ni prišlo do premika premoženja, ker denarja po zapustnikovi smrti niso našli. Tožnik je prikrajšan, ker za svoj denar ni dobil ničesar, toženka pa je obogatena, ker ji ni bilo treba izpolniti očetove obveze iz dogovora s tožnikom in je sama obdržala stanovanje. Ker se (nameravana) prodaja ni uresničila, gre za neupravičeno pridobitev. Toženkina obveznost ima pravno podlago v četrtem odstavku 210. člena ZOR in tudi v prvem odstavku 142. člena Zakona o dedovanju (ZD; Uradni list SRS, št. 15/76 in naslednji).

Že iz doslej pojasnjenega izhaja pravilnost razlogov pritožbenega sodišča o nepomembnosti pritožbenega sklicevanja na 122. člen SZ. Ker toženka pri tem vztraja še v reviziji, revizijsko sodišče k razlogom pritožbenega sodišča dodaja, da se po ustaljenem stališču sodne prakse na kršitev te zakonske določbe lahko sklicuje le tisti, v čigar korist je prepoved (nadaljnje prodaje pred dokončnim plačilom pogodbene cene iz pogodbe, sklenjene po SZ) določena, torej lastnik, ki mora prodati stanovanje pod ugodnimi pogoji SZ, to pa nista niti toženka niti njen oče, pač pa (takratna) Občina Ljubljana Bežigrad (II Ips 205/98, II Ips 562/2002 in drugi).

Toženka je v uvodu revizije navedla, da uveljavlja vse revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, vendar bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče teh razlogov ni moglo obravnavati. Ker revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava ni utemeljena, je toženkino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.