Jedro

V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZPPSL je na podlagi potrjene prisilne poravnave dolžnik oproščen obveznosti, da izplača upniku znesek, ki presega v potrjeni prisilni poravnavi navedeni odstotek, plačilni roki pa se odložijo v skladu s potrjeno prisilno poravnavo. Glede na navedeno določbo je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da se pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne nanaša na celotno tožnikovo terjatev, ampak da velja za pravnomočno razsojeno stvar le glede 20 % terjatve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki izplačati razliko regresa za letni dopust za leto 2003 v neto višini 385,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje do plačila, po predhodnem odvodu prispevkov ob bruto zneska, v osmih dneh." Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 308,67 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka ni pristopila na poravnalni narok z narokom za prvo glavno obravnavo. Ugodilo je tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko regresa za letni dopust za leto 2003 v neto višini 385,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do celotnega regresa za letni dopust na podlagi določbe 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) ter da gre za nedospelo denarno terjatev v smislu določbe 37. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadaljnji).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Presodilo je, da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Tožba je sklepčna, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je v tožbi vtoževal razliko med izplačanim regresom za letni dopust in regresom, do katerega bi bil upravičen na podlagi aneksa št. 3 k tarifni prilogi k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 38/2003). Navajal je, da je upravičen do izplačila celotnega zneska in ne le do dela tega regresa v višini 20 %, kar bi bilo v skladu z določbami sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ki se je nad toženo stranko začela 8.4.2003. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je tožnik ob začetku postopka prisilne poravnave imel pravico do regresa za letni dopust, terjatev iz tega naslova pa glede na določbe 131., 161. in 162. člena ZDR še ni nastala, saj višina regresa za letni dopust v tekočem letu ni povsem določena kategorija že v pričetku leta, temveč šele kasneje. Ker v sodni praksi ni jasnega odgovora na vprašanje, ali delavčeva pravica do regresa za letni dopust pred 1. julijem tekočega leta pomeni že tudi nastanek njegove terjatve iz tega naslova, je sodišče sklenilo, da se revizija dopusti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba izhaja iz napačne predpostavke, da terjatev tožnika iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 2003 na dan začetka postopka prisilne poravnave še ni nastala. Iz 161. člena ZDR izhaja, da delavec pridobi v vsakem primeru najkasneje po poteku šestih mesecev nepretrganega delovnega razmerja pravico do celotnega dopusta, s tem pa tudi pravico do regresa za letni dopust v celotnem znesku. Tožnik je tako že 1.1.2003 izpolnil pogoje iz navedenega člena in pridobil pravico do celotnega dopusta, kar v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR pomeni, da je takrat pridobil pravico za izplačilo regresa za letni dopust v celotnem znesku. To pomeni, da se tudi na to terjatev raztezajo učniki sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Iz tega izhaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je tožena stranka svoj dolg do tožnika v celoti poravnala v skladu z navedenim sklepom. Izpodbijana sodba se zmotno sklicuje na 3. alinejo prvega odstavka 162. člena ZDR in ga razlaga v nasprotju z določilom 161. člena ZDR. V skladu z drugim odstavkom 34. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) mora biti predmet obveznosti določen oziroma določljiv. To pomeni, da obveznost lahko nastane, četudi njena višina ob nastanku še ni znana, je pa določljiva vsaj do zapadlosti obveznosti. Če bi obveljala razlaga tožeče stranke, da višina regresa za letni dopust na dan začetka prisilne poravnave še ni bil znana, bi se štelo, da je delavec na dan začetka prisilne poravnave imel pravico do izrabe 3/12 letnega dopusta in s tem tudi do 3/12 regresa za letni dopust. To bi po zmotnem stališču pomenilo, da bi bila tožena stranka dolžna tožniku poravnati terjatev iz naslova regresa za letni dopust do višine 3/12, pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, preostanek pa v celoti. Kljub navedenim dejstvom, je bila tožena stranka pripravljena skleniti s tožečo stranko sodno poravnavo v višini 250,00 EUR s poplačilom v treh obrokih.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. ZDSS-1 v prvem odstavku 28. člena določa, da če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, izda sodišče zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo in to pod pogoji, ki jih za izdajo zamudne sodbe določa 318. člen ZPP. Če tožena stranka ne pristopi na narok, sodišče odgovora na tožbo ne sme upoštevati, ampak preveri zgolj, ali obstojijo pogoji po 318. členu ZPP. Da sodišče izda zamudno sodbo morata biti ob prvih dveh pogojih (iz 1. in 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP) podana tudi dodatna pogoja: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka) in da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka).

10. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe po določbi 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je torej sklepčnost tožbenega zahtevka. Če ta pogoj ni izpolnjen, gre lahko za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (te kršitve tožena stranka v reviziji ne uveljavlja). Vendar sklepčnost tožbenega zahtevka ni samo pogoj za izdajo zamudne sodbe, ampak pomeni tudi, da mora iz tožbenih navedb (in predloženih dokazov) izhajati tako utemeljenost kot neutemeljenost tožbenega zahtevka. Zamudna sodba je po 318. členu ZPP namreč na podlagi sklepčnega zahtevka lahko tako ugodilna kot zavrnilna.

11. Iz tožbenih dejanskih navedb, katerih resničnost se v primeru zamudne sodbe predpostavlja, izhaja:* da je bil zoper toženo stranko 8. 4. 2003 začet postopek prisilne poravnave, ki je bil zaključen s sklepom o njeni potrditvi z dne 19. 9. 2003, pravnomočnim 3. 10. 2003, * da je bila tožnikova terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 prijavljena in uvrščena v razred F ter v skladu s tem izplačana v višini 20 %, * da tožnik zahteva plačilo še preostalih 80 % pripadajočega regresa.

12. Sodišče mora pri odločanju upoštevati oziroma uporabiti materialno pravo, iz katerega izhaja utemeljenost ali neutemeljenost tožbenega zahtevka.

13. Po določbi prvega odstavka 131. člena ZDR je delodajalec dolžan izplačati regres za letni dopust delavcu, ki "ima pravico do letnega dopusta". Pravica do regresa torej ni vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Delavec pridobi pravico do (celotnega) letnega dopusta, ko mu poteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev (161. člen ZDR). To v primeru delavcev, ki so (že) več let zaposleni pri delodajalcu pomeni, da vsako leto s 1. 1. pridobijo pravico do letnega dopusta za tekoče leto in s tem tudi pravico do regresa.

14. ZDR ne določa, kdaj se regres izplača, prav tako tudi ne veže njegovega izplačila na izrabo dopusta ali njegovega pretežnega dela. V drugem odstavku 131. člena določi le skrajni rok, v katerem mora biti regres izplačan (1. julij tekočega leta), ki je tako skrajni rok zapadlosti regresa v plačilo oziroma dospelosti te terjatve delavca. Ne pomeni pa to, da ta terjatev pred tem še ni obstajala, obstajala je že s 1. 1. 2003. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZPPSL pa se z dnem začetka postopka prisilne poravnave nedospele denarne terjatve štejejo za dospele.

15. V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZPPSL ima sklep o potrditvi prisilne poravnave za vse upnike, katerih terjatve so bile ugotovljene, moč izvršilnega naslova. Ugotovljene terjatve morajo biti navedene v izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave oziroma v načrtu o finančni reorganizaciji, ki je sestavni del izreka sklepa (59. člen ZPPSL). Za takšne terjatve ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč pravnomočno razsojene stvari. Najpomembnejši pravni učinek, ki nastane s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, je znižanje in/ali odložitev izpolnitve dolžnikovih obveznosti. Pravna posledica sklepa o potrditvi prisilne poravnave je sprememba vsebine pravnih razmerij med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem dolžnikovih obveznosti oziroma podaljšanjem roka njihovega plačila). Zato ima v tem delu sklep o potrditvi prisilne poravnave pravno naravo oblikovalne sodne odločbe. Oblikovalne sodne odločbe pa začnejo učinkovati s pravnomočnostjo (1).

16. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZPPSL je na podlagi potrjene prisilne poravnave dolžnik oproščen obveznosti, da izplača upniku znesek, ki presega v potrjeni prisilni poravnavi navedeni odstotek, plačilni roki pa se odložijo v skladu s potrjeno prisilno poravnavo. Glede na navedeno določbo je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da se pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne nanaša na celotno tožnikovo terjatev, ampak da velja za pravnomočno razsojeno stvar le glede 20 % terjatve. Upoštevaje navedene določbe ZPPSL je bilo o tožnikovi terjatvi iz naslova regresa za letni dopust s sklepom o potrditvi prisilne poravnave pravnomočno odločeno v celoti.

17. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ob pravilni uporabi materialnega prava iz dejstev navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Zato je reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

18. Ker je tožena stranka uspela, ji mora tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene utemeljene stroške za vložitev revizije, ki jih je sodišče odmerilo na 308,67 EUR (169,10 EUR za sestavo revizije po odvetniku, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo in 139,57 EUR za sodno takso za revizijo).

.Op. št. (1): Plavšak, N.; Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Ljubljana 2000, str. 292