Jedro

Ker med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ni sklenjen meddržavni sporazum o socialni varnosti, ki bi urejal seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja samostojnih ali sorazmernih pokojninskih dajatev, tožnik na podlagi istega pokojninskega obdobja, za katero je pridobil pravico do starostne pokojnine pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja, te pravice ne more uveljaviti v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. P-2028521 z dne 29.11.2004 in da se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje in da mu je dolžan povrniti stroške postopka v roku 15 dni. Obenem je dokončno odločbo z dne 29.11.2004 potrdilo kot zakonito in pravilno ter odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so kršene njegove pravice do slovenske starostne pokojnine, ker izpolnjuje pogoje starosti in dobe. V času, ko je uveljavil pravico do pokojnine v Srbiji, ni ničesar izbiral in tudi ni mogel izbirati, ker ni bilo skupnega predpisa. Ne uveljavlja pravice do starostne pokojnine po meddržavnem sporazumu, temveč pravico do te dajatve na podlagi dobe, prebite v Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnik dne 13.5.2004 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi pokojninske dobe, prebite v Sloveniji v trajanju 17 let, 10 mesecev in 9 dni. Na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, tožnik, rojen 10.8.1930, nedvomno izpolnjuje pogoj, določen v 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), saj je dopolnil starost 65 let in najmanj 15 let pokojninske dobe. Vendar pa je razen ugotovljenega, za odločitev v sporni zadevi, odločilnega pomena dejstvo, da je tožnik pravico do starostne pokojnine na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že uveljavil v Srbiji. Pravico do starostne pokojnine mu je namreč nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Srbiji priznal z odločbo z dne 26.11.1991 od 13.10.1991 na podlagi skupne pokojninske dobe v trajanju 39 let in 9 dni, med katero je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, všteta tudi pokojninska doba, prebita v Sloveniji.

Razen tega pa je v sporni zadevi pomembno tudi dejstvo, da med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo še ni sklenjenega meddržavnega sporazuma o socialni varnosti, ki bi urejal seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja samostojnih ali sorazmernih pokojninskih dajatev. Do sklenitve meddržavnega sporazuma, se pri obravnavanju zahtev za priznanje pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja, uporabljajo izključno slovenski predpisi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To je v obravnavani zadevi, glede na to, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil dne 13.5.2004, ZPIZ-1, ne glede to, da je tedaj, ko je tožnik uveljavil pravico do starostne pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Srbiji, veljal Temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, v nadaljevanju zvezni zakon) in določba 75. člena, ki je določala izbirno pravico med nosilci obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa med pokojninami. Izbirno pravico med pokojninami ureja določba 177. člena ZPIZ-1, ki jo je potrebno uporabiti, kot je to storil že toženec pri odločanju s sporno odločbo z dne 29.11.2004 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 30.7.2004, ki sta predmet presoje v tem postopku. Po določbi 177. člena zakona lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Izrecno je v 2. odstavku citirane določbe določeno, da takšna ureditev velja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Tožnik je s tem, ko je uveljavil pravico do starostne pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Srbiji leta 1991, pri čemer je bila upoštevana tudi slovenska doba, opravil izbiro glede pokojnine, ki jo bo užival. Na podlagi istih pokojninskih obdobij, torej vtoževane pravice, ne more uveljaviti še v Sloveniji. To pa, kot že rečeno, vse dotlej, dokler ne bo sklenjenega ustreznega meddržavnega sporazuma.

O tem, da pomeni za uveljavitev ter uživanje določene pokojnine, izbiro upravičenca v smislu 177. člena ZPIZ-1, se je v dosedanji sodni praksi že izreklo tako pritožbeno sodišče v večih zadevah, kot tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005 in v zadnji opr. št. VIII Ips 75/2006. Po stališču vrhovnega sodišča zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, na podlagi 177. člena ZPIZ-1 nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljaviti pokojnine v Republiki Sloveniji.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana dokončna odločba z dne 29.11.2004, ki temelji na določbi 177. člena ZPIZ-1, pravilna in zakonita.