Jedro

Kljub formalni kršitvi sodišča prve stopnje, ki predloga za podaljšanje pripora obdolžencu in zagovornik ni vročilo, pa obramba po vsebini ni bila prikrajšana, ker je že ob predlogu za odreditev pripora zagovornik podal vse ugovore zoper takšen predlog in je sodišče imelo v spisu na razpolago predloge obrambe glede neutemeljenosti izrekanja pripora, torej opustitev vročitve predloga ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah je bil zoper obdolženega A.M. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega A.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 26.6.2007 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja, da sodišče prve stopnje predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora ni posredovalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku in s tem obdolžencu kršilo pravico do učinkovite obrambe. Sodišče druge stopnje je pri tem nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo po neobstoječem petem odstavku 405. člena ZKP. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče sklep odpravi, ker naj bi bil po predlogu državnega tožilstva pripor upravičen le do konca osnovne šole. Vsekakor so po mnenju zagovornika izpolnjeni vsi pogoji za milejši ukrep, zato je podrejeno predlagal tudi razveljavitev izpodbijanih sklepov in odreditev milejšega ukrepa.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Po njenem mnenju v primeru podaljšanja pripora po vložitvi obtožbe zakon ne zagotavlja kontradiktornosti postopka. Pri citiranju določbe 405. člena gre po njenem mnenju za strojepisno napako.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora po vloženem obtožnem predlogu res napačno odredilo pripor zoper obdolženca, namesto da bi ga podaljšalo, kot ugotavlja tudi sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti to ugotovitev drugostopenjskega sodišča uvodoma ponovi, vendar pomanjkljivosti v izreku prvostopenjskega sklepa posebej ne uveljavlja kot kršitev, ki pa tudi sicer ne bi vplivala na zakonitost navedene sodne odločbe.

Tudi uveljavljena kršitev kazenskega postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje s sklicevanjem na določbo petega odstavka 405. člena ZKP, ne predstavlja kršitve kazenskega postopka, saj gre očitno, kot meni tudi vrhovna državna tožilka, zgolj za strojepisno napako. Iz vsebine obrazložitve sodišče druge stopnje je namreč razvidno, da preizkus po uradni dolžnosti opira na peti odstavek 402. člena ZKP in je torej določba 405. člena ZKP pomotoma navedena zaradi strojepisne napake.

V zahtevi ostane kot pomembno vprašanje torej le opustitev kontradiktornega postopka ob predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, ki ni bil posredovan obdolžencu in zagovorniku, da bi imela možnost nanj odgovoriti. Okrožno državno tožilstvo v Celju je vložilo zoper A.M. obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 201. člena KZ dne 5.6.2007. Okrožna državna tožilka je nato poleg obtožnega predloga istega dne podala tudi predlog za podaljšanje pripora, odrejenega zoper A.M., iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pri tem se je v celoti sklicevala na razloge, podane na naroku po 204. a členu ZKP za odreditev pripora in na razloge, na podlagi katerih se je preiskovalni sodnik odločil za odreditev pripora dne 24.5.2007. Podaljšanje pripora je predlagala do konca šolskega leta, saj je takšno podaljšanje bilo nujno zato, ker je oškodovanko v šolo vozila mati M.V., do katere je bil osumljenec izredno sovražno nastrojen in naj bi tako obstajala bojazen, da bo v tem času do otroka in nje nasilen. Že Višje sodišče v Celju v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da iz kazenskega spisa ni razvidno, da bi bil predlog za podaljšanje pripora z dne 5.6.2007 vročen obdolžencu in zagovorniku, pri čemer ugotavlja, da opustitev vročitve tega predloga ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa.

Ob takšni ugotovitvi, da predlog za podaljšanje pripora ni bil vročen obdolžencu in zagovorniku, pomeni, da uresničitev načela enakosti pred zakonom, ki daje tudi pravico stranki do izjave, ni bila uresničena. Ko obdolženec in njegov zagovornik nista imela možnosti, da bi se izjasnila o predlogu državnega tožilca, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do izjave, vendar pa ta kršitev načela enakosti ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Iz zapisnika z dne 14.5.2007 je razvidno, da je po 204. a členu ZKP preiskovalni sodnik natančno protokoliral predlog državnega tožilca, da se zoper A.M. odredi pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, iz razloga ponovitvene nevarnosti. Predlog je natančno obrazložil (listovna št. 62 in 63 kazenskega spisa). Zagovornik je na predlog državnega tožilca ugovarjal in argumentiral, zakaj naj bi bil predlog za odreditev pripora neutemeljen (listovna št. 66 kazenskega spisa). Predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 5.6.2007 ni vseboval ničesar drugega ali več kot omenjeni predlog, podan pri preiskovalnem sodniku, zato se postavlja vprašanje, kaj naj bi obdolženec in njegov zagovornik odgovorila na predlog za podaljšanje pripora, da ta ne bi bil podaljšan. V zahtevi za varstvo zakonitosti takšnih razlogov obdolženčev zagovornik ne navaja, temveč uveljavlja zgolj okoliščino, da ta predlog obdolžencu in zagovorniku ni bil vročen. Kljub formalni kršitvi sodišča prve stopnje, da predlog za podaljšanje pripora obdolžencu in zagovornik ni vročilo, pa po vsebini obrambe ni prikrajšala, ker je že ob omenjenem predlogu za odreditev pripora zagovornik podal vse ugovore zoper takšen predlog. V primeru predloga za podaljšanje pripora je torej sodišče prve in druge stopnje imelo v spisu na razpolago predloge obrambe glede neutemeljenosti izrekanja pripora.

Z gornjo formalno kršitvijo postopka torej niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker ni izkazano, da bi omenjena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanih sklepov.

K temu je potrebno dodati tudi predlog obdolženčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko predlaga kot ugoditev zahtevi tudi odreditev milejšega ukrepa. Istega dne, kot je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, je pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah vložil tudi predlog za odpravo pripora (listovna št. 160 kazenskega spisa). Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je na podlagi tega predloga že dan kasneje, torej 27.6.2007, izdalo sklep, da se pripor nadomesti z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi, torej takšen milejši ukrep, kot ga v zahtevi uveljavlja zagovornik.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve ZKP, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.