Jedro

V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe, prenehanja delovnega razmerja in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 že iztekel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo 13. 5. 2022. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik zoper sklep vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je izvedensko mnenje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pristransko, pavšalno in nepopolno. Sklicuje se na predloženo mnenje drugega izvedenca dr. A. A., iz katerega izhajajo nasprotne ugotovitve, in sicer da simptomi, ki jih je imel že pred odpovedjo (do 31. 1. 2022), kažejo na to, da njegova depresivna motnja ni bila le blaga, ampak vsaj zmerna, če ne huda. Zaključek izvedenke, da naj bi bila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi depresivna simptomatika v izzvenevanju, je zato napačen, napačni so tudi njeni zaključki glede dojemanja realnosti tožnika v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da tožnik psihiatru ob pregledu 13. 4. 2022 ni zgolj zamolčal izgube zaposlitve, ampak je ravno nasprotno izrecno zatrjeval, da še vedno redno hodi v službo, je očitno, da mu tedaj ni bilo jasno, da je izgubil zaposlitev, ter da gre za popolno zanikanje nastale situacije. Dejstvo, da je psihiater v izvidu zapisal, da je realitetna kontrola ohranjena, izboljšanje stanja pa pripisal povečanju volje in energije, ne more biti podlaga za zaključek izvedenke, saj bi bila diagnoza povsem drugačna, če bi bilo psihiatru znano, da je tožnik izgubil zaposlitev. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati psihiatra dr. B. B. Opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Nadalje meni, da vedenje tožnika na pregledu 13. 4. 2022 prej kot na izboljšanje stanja kaže na manično epizodo. Ob tem se sklicuje na izvedensko mnenje dr. A. A., iz katerega izhaja, da pri depresivni motnji ni mogoče izključiti tudi kakšne manične epizode. Zaključki izvedenke glede dojemanja realnosti tožnika v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi so torej najmanj pomanjkljivi in temeljijo na napačnih dejstvih. Zaradi dvoma v pravilnost podanega mnenja bi bilo treba postaviti novega izvedenca, v zvezi s čimer uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvim odstavkom 366. člena ZPP v mejah razlogov iz pritožbe, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v določbi drugega odstavka 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je tožnik imel možnost dostopa do sodišča in sodelovanja v postopku, sodišče prve stopnje pa mu z zavrnitvijo dokaznih predlogov tega ni onemogočilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Toženka je tožniku, zaposlenem na delovnem mestu referenta v oddelku C. na upravi D., s sklepom z dne 2. 3. 2022 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. E. E., da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe (10. 3. 2022), prenehanja delovnega razmerja (25. 3. 2022) in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva, kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje, sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo, ki jo je vložil 13. 5. 2022, zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 iztekel 11. 4. 2022. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju v celoti, saj je bilo podano jasno, strokovno in prepričljivo, sodna izvedenka pa je svoje ugotovitve tudi dodatno pojasnila in dopolnila na zaslišanju. Tožnik v pritožbi prvenstveno ponavlja pripombe, ki jih je na ugotovitve izvedenskega mnenja podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, in na katere je izvedenka že argumentirano in jasno odgovorila. Bistveni pritožbeni očitek je, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo in pristransko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek ni utemeljen, saj tožnikova osebna prepričanja o odklanjanju ukrepov, povezanih s COVID-19, niso bile odločilne okoliščine za presojo njegove razsodnosti. Glede na to sodni izvedenki ni mogoče očitati, da bi na njeno mnenje vplivala naklonjenost do ukrepov, s katerimi se tožnik ni strinjal. Na podlagi psihiatrične zdravstvene dokumentacije in osebnega pregleda tožnika je objektivizirano ugotovila, da se je njegova diagnoza spreminjala, vmes je imel diagnozo mešane anksiozno depresivne motnje, večinoma pa je šlo za ponavljajočo se depresivno motnjo, ki je bila v relevantnem obdobju od konca januarja 2022 do maja 2022 blaga oziroma v določeni stopnji remisije. Pojasnila je, da nobena od diagnoz ni spreminjala njegove klinične slike in sposobnosti za dojemanje realnosti.

7. Zgolj s pavšalnim pritožbenim navajanjem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pomemben zunanji dejavnik, ki vpliva na psihično stanje in je daleč od stabilizacije razmer, tožnik ne more omajati ugotovitev izvedenskega mnenja. Sodna izvedenka je namreč pojasnila, da odpoved pogodbe o zaposlitvi kot stresni dogodek lahko poslabša zdravstveno stanje, vendar pa ne gre za tako poslabšanje, ki bi vplivalo na razsodnost, saj ne privede do izgube stika z realnostjo ali do nezavedanja dogajanja okoli sebe za tri mesece oziroma zmanjšanja prištevnosti. Kot je izpostavila v nadaljevanju, bi se lahko stik z realnostjo, sposobnost obvladovanja vedenja in sposobnost razumevanja bistveno zmanjšali ali ukinili šele, če bi se depresiji pridružile blodnje, halucinatorna doživetja (kot primeroma v akutni fazi shizofrenije) ali če bi šlo za hudo depresivno motnjo s samomorilnimi ideacijami, kar pa iz tožnikove zdravstvene dokumentacije ne izhaja.

8. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu res ni opredelilo do tožnikove pripombe o razliki med njegovo pritožbo zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz januarja 2022 in dopisi po prejemu odločitve Komisije za pritožbe, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da proti tožnikovi tezi, da dopisi, s katerimi je zavračal prejet sklep Komisije za pritožbe in očital celo kršitev pogodbe o zaposlitvi zaradi neomogočanja dostopa do delovnega mesta, kažejo, da se ni zavedal pomena svojih dejanj oziroma ni razumel pomena podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, govori že sama vsebina dopisa z dne 1. 4. 2022 (B20), v katerem je Komisiji za pritožbe napisal "niste pristojni za izdajo odpovedi po pogodbi". Vztrajanje pritožbe pri stališču, da mu je njegovo psihično stanje onemogočalo, da bi dojel pomen odpovedi, tako ne more biti utemeljeno.

9. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje ugotovitvam sodne izvedenke o sposobnosti tožnika razumeti pomen podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z navedbami, da tožnik svojemu psihiatru ob pregledu 13. 4. 2022 ni omenil izgube zaposlitve oziroma je celo trdil, da še vedno redno hodi v službo. Izvedenka je zaslišana na glavni obravnavi vztrajala pri podanem mnenju in strokovnem stališču, da takšno ravnanje tožnika ni pomenilo, da se ne bi zavedal izgube zaposlitve, kar je tudi ustrezno obrazložila. Pojasnila je verjetne motive za to, da je psihiatru rekel, da hodi v službo, tožnikovo duševno dogajanje po tem, ko je prejel sklep o odpovedi, pa je povezala z dejstvom, da so pri njem prisotni nekateri konverzivni elementi osebnostne strukture, ki lahko vplivajo na način reagiranja, kakršen je bil ob tem pregledu, tj. odmik od realnih situacij (v smislu če miži, se ni zgodilo), vendar je kot bistveno poudarila, da to nima vpliva na razsojanje in ne pomeni motenega stika z realnostjo. Poleg navedenega je bistveno tudi, da iz mnenja sodne izvedenke izhaja jasna ugotovitev, da diagnoza na tem pregledu ne bi bila drugačna, četudi bi tožnik povedal, da je izgubil službo, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo mnenje izvedenke, in zavrača pritožbene očitke. Poleg tega je izvedenka še izpostavila, da iz zdravstvenih zapisov ne izhaja, da bi bila pri tožniku prisotna manija, zato ni mogoče slediti neutemeljenemu in dokazno nepodprtemu zavzemanju pritožbe, da vedenje tožnika na pregledu 13. 4. 2022 kaže na manično epizodo. Tega ne potrjuje niti zapis v izvedenskem mnenju dr. A. A., pridobljenem v socialnem sporu, da "nikdar ni mogoče docela izključiti možnosti, da bo pacient s ponavljajočo se depresivno motnjo doživel manično epizodo", saj gre le za splošen in abstrakten opis diagnoze, povzet po Mednarodni klasifikaciji bolezni, ne pa za dejansko diagnozo tožnikovega zdravstvenega stanja.

10. Zaradi neizvedbe zaslišanja lečečega psihiatra, ki je 13. 4. 2022 opravil pregled s tožnikom, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog tožnika pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je sodna izvedenka z dopolnitvijo svojega izvedenskega mnenja, podano na naroku 5. 7. 2023, odpravila dvom o tožnikovem zdravstvenem stanju, njegovi sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj in zavedanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času spornega pregleda.

11. Glede na to, da je izvedenec v socialnem sporu ugotavljal začasno nezmožnost tožnika za delo, izvedenka v tem individualnem delovnem sporu pa tožnikovo sposobnost razumevanja pomena odpovedi in razsojanja, niso pomembne pritožbene navedbe o tem, da je dr. A. A. za razliko od izvedenke dr. E. E. pri tožniku ugotovil vsaj zmerno, če ne že hudo depresijo, zaradi večjega števila simptomov, od katerih je odvisna intenzivnost depresivne motnje. Sicer pa je izvedenka tožnikovo sklicevanje na izvedensko mnenje dr. A. A. zavrnila s pojasnilom, da je bil tožnik ne glede na postavljeno diagnozo, torej bodisi z depresivno motnjo v izzvenevanju bodisi blago bodisi zmerno bodisi mešano z anksioznimi simptomi, sposoben dojemati dogodke okoli sebe, saj ne pri blagih kot tudi ne zmernih depresivnih motnjah ali mešanih anksiozno depresivnih motnjah ne pride do izgube stika z realnostjo.

12. Opisano razhajanje izvedenskih mnenj v postavljeni diagnozi ne predstavlja razloga za postavitev novega sodnega izvedenca, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča (in ne katere od strank), da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti ali dvomi ne dajo odpraviti z njegovim zaslišanjem (tretji odstavek 245. člena ZPP). Če pa sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje izvedenca jasno, logično in strokovno prepričljivo, oziroma da so bile pomanjkljivosti odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca oziroma dopolnitvijo izvedenskega mnenja, postavitev novega izvedenca ni potrebna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ocenilo za objektivno, skladno s pravili stroke in pravilno, zato za postavitev novega izvedenca niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Ker stranka nima apriorne pravice do drugega izvedenskega mnenja v primeru njenega nestrinjanja z njim, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke pravilno ugotovilo, da tožnikovo duševno stanje na sposobnost razsoje ni vplivalo, tožnik je bil sposoben razumeti pomen svojih dejanj in razsojati, zato njegova tožba ni bila vložena pravočasno in jo je utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.