Up-55/01

12. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., B. B. B. in C. C. iz Ž., ki jih zastopa Č. Č.-Č., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. februarja 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A., B. B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 852/99 z dne 16. 11. 2000 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2547/97 z dne 13. 7. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Potem ko je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti (v nadaljevanju Ministrstvo) zavrnilo pritožbo, ki so jo vložile pritožnice zoper sklep Upravne enote Celje (št. 362 00/003/93 z dne 25. 3. 1997), da se zavrže zahteva pritožnic za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno D. D., so pritožnice zoper odločitev Ministrstva vložile tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo pritožnic. V obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 - v nadaljevanju ZNZGP) in da zato v obravnavanem primeru pogoji za uvedbo postopka za denacionalizacijo niso podani. Ostale tožbene ugovore Vrhovno sodišče zavrača z argumentacijo, da v postopku denacionalizacije ni mogoče preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo podržavljenje izvršeno, in da presoja zakonodajne ureditve 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

2.Pritožnice navajajo, da so v upravnem sporu izpodbijale odločbo o nacionalizaciji in nasprotujejo pravnemu stališču, da v postopku denacionalizacije ni mogoče preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo premoženje podržavljeno. Tako stališče naj bi bilo nedopustno in diskriminatorno, ker naj bi bile v neenakopravnem položaju v primerjavi z ostalimi denacionalizacijskimi upravičenci. Menijo, da je bilo v konkretnem primeru podržavljenje izvedeno nezakonito, ker naj bi bil 7.a člena ZNZGP napačno uporabljen.

3.Glede na izpodbijano stališče sodišč naj bi bila v primerih, kot je njihov, sporna tudi določba 8. točke 3. člena ZDen, ker naj bi osebe, ki jim je bilo premoženje nezakonito podržavljeno na navedeni pravni podlagi, postavljala v neenak položaj napram drugim denacionalizacijskim upravičencem in enačila z osebami nemške narodnosti oziroma pripadniki nemškega Rajha. Izpodbijani sodbi, ki temeljita na navedenem pravnem stališču, naj bi kršili ne le določbo 3. člena ZDen, temveč tudi pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni.

5.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.

6.Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta v postopku, v katerem pritožnicam ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo pred zakonom in enako varstvo pravic v postopku.

7.Da bi jih sodišče obravnavalo neenakopravno v razmerju do nasprotne stranke oziroma da bi bila izpodbijana odločitev sodišča samovoljna - to je drugačna, kot so sicer odločitve v drugih enakih ali podobnih primerih - in da bi bila s tem kršena pravica do enakega varstva njihovih pravic v postopku iz 22. člena Ustave oziroma njihova ustavna pravica do enakosti pred zakonom, pritožnice v ustavni pritožbi ne zatrjujejo.

8.Pritožnice z oporekanjem razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče, napadajo uporabo prava, katere pravilnost se preizkuša v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ne pa v postopku na podlagi ustavne pritožbe. Kolikor zatrjujejo neenako obravnavanje zaradi domnevno neustrezne vsebine zakonske določbe 8. točke prvega odstavka 3. člena ZDen oziroma zaradi njene domnevno nepravilne uporabe s strani upravnih organov in Vrhovnega sodišča, ko so odločali o njihovi zahtevi za denacionalizacijo, Ustavno sodišče opozarja na svoje stališče v odločbi št. U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 92). V njej je namreč izrecno ugotovilo, da zakonska določba v delu, ki se nanaša na izključitev 7.a člena ZNZGP iz pravne podlage za

denacionalizacijo in ki posledično zožuje krog upravičencev do denacionalizacije, ni v neskladju z Ustavo. Kršitve enakosti pritožnic pred zakonom torej tudi iz tega razloga očitno ni.

9.Za uveljavljanje ugovorov nepravilnosti oziroma nezakonitosti odločitve o nacionalizaciji so imele pritožnice, oziroma njihov pravni prednik, na voljo postopek s pravnimi sredstvi. Če nepravilnosti niso uveljavljali in če tudi upravni organ zaradi poteka zakonskih rokov ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nepravilnosti oziroma nezakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno pravilne in zakonite odločbe. Odločanje o morebitnem izrednem pravnem sredstvu zoper akt o podržavljenju pa ni tako predhodno vprašanje, o katerem bi lahko pristojni organ odločal v okviru denacionalizacijskega postopka, kot to zmotno menijo pritožnice. Zato se v postopku denacionalizacije ne presoja zakonitosti odločbe, ki je bila podlaga za podržavljenje, niti se ne odloča več, kot navaja že Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, o pravnem temelju podržavljenja.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan