Jedro

Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku v času od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 ni zagotovila pravice do tedenskega počitka, kot to določa 156. člen ZDR-1 in 97.f člen ZObr, je zmotna. Splošna ugotovitev, da je tožnik opravljal določeno delo, ne da bi bilo konkretizirano, kdaj je delo opravljal in kdo mu ga je odredil oziroma ukazal v času, ko je bil napoten na misijo na Kosovo, ne zadošča za presojo, da je utemeljen njegov zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka. Dela oziroma naloge, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje niso takšne, ki bi posegale v pravico do tedenskega počitka pripadnika na mednarodni misiji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 2. alineja I. točke in II. točka izreka sodbe spremenita tako: - da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi onemogočenega tedenskega počitka v višini 3.912,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 dalje do plačila in - da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 678,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 197,16 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine zaradi neomogočanja tedenskega počitka plačati: - 3.585,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2018 dalje do plačila; - 3.912,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.720,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo predvsem izpovedi tožnika in prič, ki jih je predlagal tožnik ter ni upoštevalo pravil trditvenega in dokaznega bremena. Na tožniku je bilo dokazno breme, da za dneve, ki so v evidencah označeni kot prosti dnevi, navede, kaj je počel in po čigavem ukazu, pri čemer pa tožnik trditvenemu bremenu ni zadostil. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče o nezagotovitvi tedenskega počitka, so pomanjkljivi in preveč posplošeni, kljub verodostojnim listinskim dokazom (evidencam), ki jih je predložila tožena stranka. Novejša sodna praksa poudarja, da je tedenski počitek pripadnikom kršen le, če so morali na dneve tedenskega počitka opravljati delovne obveznosti po izrecnem ukazu nadrejenih. Tako je odločilo tudi VSRS v sklepu VIII Ips 22/2020 z dne 20. 6. 2020. Sodišče bi moralo presoditi, ali so bile tožniku odrejene naloge, ki so pomenile kršitev pravice do tedenskega počitka, ali je šlo le za opravila, ki sta jih narekovala narava in režim bivanja na vojaški misiji. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi s 7. členom in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče samo nadomestilo trditveno podlago in nanj oprlo sodbo. Obremenjenost tožnika na njegove proste dneve tedenskega počitka na misiji je tožena stranka izkazala tako z listinskimi dokazi kot izjavo priče, tožnikovega nadrejenega A.A. Slednji je izpovedal, da so dobili navodila, da dajo pripadnikom dovolj prostih dni in to so tudi zagotovili. Zanikal je, da bi bilo pripadnikom ukazano, da morajo podpisati evidenco o prostih dnevih, če jih dejansko niso koristili. Vendar sodišče izpovedi priče ni sledilo, prav tako ni štelo, da so evidence verodostojne, pa čeprav je tožnik te evidence podpisal. Informiranja podrejenih o nalogah za naslednji dan ni mogoče šteti za delo, zato udeležba na njih ne privede do kršenja pravice do prostih dni, kar je zapisalo VSRS v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. Glede udeležbe tožnika na sestankih je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se ni spuščalo v ugotavljanje, na katere dni (datumsko) se je moral tožnik teh sestankov udeleževati. Tožnik bi moral navesti, kateri dan je opravljal katere naloge in te naloge natančno opisati ter dokazati, po čigavem ukazu je delo opravljal. Tožniku ni bila kratena pravica do tedenskega počitka zaradi dejstva, da je moral vseskozi vedeti, kje se pripadniki nahajajo, kaj počnejo, kam gredo in kdaj se vrnejo. Navedeno pomeni spoštovanje hišnega reda. Življenje na vojaški misiji je prilagojeno pravilom, ki jih je treba na misiji pač spoštovati, med njimi je tudi hišni red. Glede navedenega se je tudi opredelilo Vrhovno sodišče RS v odločbah VIII Ips 21/2018, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 18/20 in VIII Ips 22/2020. Enako pa velja tudi za vsakodnevno skrb za psihofizično pripravljenost oziroma vadbo, upoštevanje hišnega reda, ugotavljanje večernega številčnega stanja pripadnikov in dosegljivost na telefon. Tožnik za noben dan tedenskega počitka v obdobju od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 ni izkazal, da mu je bil onemogočen tedenski počitek, zato bi moralo sodišče njegov zahtevek za plačilo 3.912,53 EUR zavrniti. Tožena stranka je tudi dokazala, da je tožniku omogočila tedenski počitek na misiji SVNKON ... v času 28. 6. 2018 do 22. 12. 2018. Priča B.B., poveljnik kontingenta, in C.C., poveljnik izvidniškega voda, sta izpovedala, da so proste dneve beležili in označili za vse pripadnike kontingenta in so tudi tožniku zagotovili tedenski počitek, kar je potrdil tudi tožnik z lastnoročnim podpisom na evidencah. Priči sta pojasnili, da so bili pripadniki na prosti dan razbremenjeni nalog po liniji vodenja in poveljevanja in te dneve so tudi evidentirali v evidence. B.B. je izpovedal, da je ob podaji mesečnih poročil pregledal tudi evidence prostih dni, in če ne bi bile evidence podpisane, bi bil to za njega znak, da pripadniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan ne pomeni kršitve pravice do prostih dni, kar je že poudarilo Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo konkretnih zadolžitev na konkretni dan. Tožena stranka je poudarila, da zgolj dejstvo, da je bil tožnik poveljnik oddelka, še ne pomeni, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da pritožbeni očitki v smislu zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s sestanki niso utemeljeni. Sodbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niso primerljive, saj je šlo v navedenih primerih za vojaka, ki v danem primeru ni poveljeval oddelku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razloga, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Tožnik je bil v času od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 napoten na opravljanje nalog na Kosovo, v okviru RS in SV v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" – KFOR ... Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 7) na podlagi izpovedi tožnika, da je bil na misiji KFOR ... poveljnik oddelka skupini 8 pripadnikov, kar je potrdil D.D. in v pisni izjavi E.E., ugotovilo, da je tožnik v času misije opravljal naloge poveljevanja, kontrole in nadzora nad pripadniki oddelka ter skrbel za pretok informacij med njimi in skupaj z njimi reševal notranje težave. Sledilo je izpovedi tožnika, da se je njegov dan na misiji pričel z bujenjem med 6.20 in 6.30 uro zjutraj ter nadaljeval s higienskimi opravili do 7.00 ure in zajtrkom, nato pa je sledilo usposabljanje do kosila, sestanek in popoldansko usposabljanje ter večerja, preostanek dneva pa je bil odvisen od tega, ali so bili pripadniki prosti ali ne. Tudi ob nedeljah je opravljal podobne naloge, ki so se izvrševale od ponedeljka do sobote, vključno s pripravami za naslednji teden, poveljujoči pa so imeli tudi ob nedeljah nalogo usklajevati se z višjimi "in reševati težave" pripadnikov oddelka. Priprave na naslednji teden so pomenile, da se je tožnik glede nalog moral uskladiti s poveljnikom in dogovoriti, kaj bo oddelek potreboval za izvedbo naloge, kar pomeni pogovor o tem, koliko vode, streliva, oborožitve in drugega bo potrebno, kako naj se vojaki oblečejo, kakšne bodo vremenske razmere, nato pa je tožnik tovrstne informacije prenesel na pripadnike oddelka in izdal ukaze, s katerimi je določil njihove zadolžitve. Ti sestanki so trajali bodisi 5 minut bodisi več kot 1 uro, vsi pa so bili povezani z delom, najpogosteje s prihajajočimi nalogami, opremo in odnosi. Tožnik je tudi vsakodnevno preveril prisotnost pripadnikov v sobah, kar je trajalo od 10 do 15 minut in navedeno poročal vodnemu podčastniku. Te navedbe je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 7) ter se opredelilo do izpovedi poveljnika voda A.A., ki je izpovedal, da se tožniku ni bilo treba udeleževati ne postroja ne sestankov in da se je sestankov udeleževal povsem prostovoljno. Izpovedal je tudi, da bi tožnik svoje naloge lahko prenesel na štabnega vodnika F.F. ali poddesetnika G.G. Sodišče je zaključilo, da je iz listin obremenjenosti razvidno, da je imel tožnik na misiji večinoma določen tedenski počitek na isti dan kot F.F. in G.G., da prenos nalog na dan tedenskega počitka ni bil mogoč, zato je verjelo tožniku, da je moral naloge opravljati tudi na dan tedenskega počitka.

8. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku v času od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 ni zagotovila pravice do tedenskega počitka, kot to določa 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) in 97.f člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji), je zmotna. Splošna ugotovitev, da je tožnik opravljal določeno delo, ne da bi bilo konkretizirano, kdaj je delo opravljal in kdo mu ga je odredil oziroma ukazal v času, ko je bil napoten na misijo KFOR... na Kosovo, ne zadošča za presojo, da je utemeljen njegov zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka. Dela oziroma naloge, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje niso takšne, ki bi posegale v pravico do tedenskega počitka pripadnika na mednarodni misiji. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 3/2020, sodba VIII Ips 18/2020, VIII Ips 22/2020) izpostavlja, da je za odločitev o omogočanju tedenskega počitka bistveno, ali je naloga odrejena prav na dan tedenskega počitka, in kdo je ukazal, da se opravi.

9. Dela, ki jih je tožnik po lastnih trditvah opravljal na prosti dan in so povezana s higienskimi opravili, usposabljanji, sestanki, vključno s pripravami za naslednji teden, so podvržena pravilom delovanja in obnašanja pripadnikov na misijah. Tudi formalni sestanki, pri katerih je tožnik z ukazom prenesel navodila podrejenim ter sestanki, ki so trajali 5 minut do 1 uro in več, po novejši sodni praksi ne predstavljajo kršitve pravice do tedenskega počitka. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče v zvezi s sestanki "namenjenimi dnevnim informacijam – o trenutnih razmerah in nalogah naslednjega dne", v sklepu VIII Ips 37/2020. Tudi če so bili sestanki obvezni, v takšni obliki in vsebini kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi, ne pomenijo opravila, ki bi kršilo pravico do počitka (VSRS opr. št. VIII Ips 58/2020 in sklep VIII Ps 37/2020 in VIII Ips 38/2020).

10. Glede na navedeno pritožba utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da določene dolžnosti oziroma opravila ne pomenijo opravljanja dela na vojaški misiji v tujini (upoštevanje pravil hišnega reda in druga opravila povezana s posebnim pravnim in dejanskim položajem pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini, kamor tudi sodijo higienska opravila, usposabljanja, pripravami za naslednji teden, usklajevanja glede nalog s poveljnikov, preverjanje prisotnosti pripadnikov oddelka v bivalnih prostorih, stalna dosegljivost). Glede navedenega je Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče v sklepu VIII Ips 18/2020 z dne 9. 7. 2020. V sklepu opr. št. VIII Ips 37/2020 je Vrhovno sodišče izrecno izpostavilo, da je v istovrstnih sporih o kršitvi pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka v času misije že zavzelo stališče, da ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, trajanje sestankov, pogostost in vsebina. Konkretno je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali so bili takšni poveljniki v dneh, ki so bili določeni kot dnevi tedenskega počitka, dejansko prosti delovnih obveznosti ali ne, oziroma ali so morali (je bilo obvezno) ravno tiste dni opravljati obveznosti, ki jih je odredil nadrejeni. Sodišče prve stopnje je predvsem sledilo izpovedi tožnika, da so se sestanki trajali 15 minut in tudi več kot uro in da so bili povezani z delom (pripadajočimi nalogami, opremo in tako dalje). Nasprotno pa je izpovedal vodja misije na KFOR ... A.A., ki je tudi izpovedal, da so bile evidence v koriščenju prostih dni verodostojne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo materialno pravno napačni zaključek, ki je predvsem v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča RS v citiranih sodbah in sklepih.

11. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v času 28. 6. 2018 do 22. 12. 2018, ko je bil tožnik napoten na opravljanje nalog v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske SVNKON ... v Latvijo (poveljnik izvedeniškega oddelka za potrebe mednarodne bojne skupine pod vodstvom kanadskega poveljnika). Tožnik je izpovedal, da je njegov nadrejeni C.C. dobil ukaze, navodila in usmeritve od kanadskega poveljnika, ki mu je bil slovenski oddelek na voljo. Vse dni v tednu je oblikoval načrte izvršitve nalog in jih delegiral po oddelku ali po skupinah. Navedeno je potrdil B.B., poveljnik slovenskega kontingenta na misiji, ki je potrdil, da je tožnik na navedeni misiji opravljal naloge, povezane s funkcijo poveljnika oddelka znotraj voda, ki je bil neposredno podrejen mednarodni bojni skupini in pod kanadskim vodstvom. Zato je bilo treba naloge izvajati skladno z njihovimi usmeritvami in programom dela, ki se je usklajeval z nacionalno linijo. Priča je sicer izpovedal, da je bil pripadnikom na misiji, vključno s tožnikom, zagotovljen tedenski počitek, vendar je hkrati priznal, da biti poveljnik predstavlja obveznost v trajanju 24 ur na teden, torej ves čas in s tem tudi na dan tedenskega počitka.

12. Priči H.H., vodja skupine v prvem oddelku, in I.I., formacijski voznik, sta izpovedali, da tožnik v Latviji ni imel zagotovljenega tedenskega počitka. Priča H.H. je potrdil, da so bili pripadniki podrejeni kanadski brigadi in od nje dobivali naloge, zaradi vnaprej nepredvidenih izvidniških nalog, ki so terjale takojšnjo pridobitev določene informacije, kar je onemogočalo vnaprejšnje načrtovanje nalog in s tem povezano organizacijo dela. Odločno je zanikal, da bi bil pripadnikom na misiji zagotovljen tedenski počitek, da so nadrejeni sicer poskušali zagotoviti tedenski počitek, a glede na naloge to ni bilo mogoče. Tudi priča J.J. je potrdil, da je narava dela zahtevala neprekinjeno udejstvovanje in da je tožnik na misiji opravljal naloge poveljnika oddelka z 8 pripadniki. C.C. (namestnik poveljnika kontingenta v Latviji) je potrdil, da tožnik kot poveljnik 8-članskega izvidniškega oddelka, na misiji ni mogel biti prost vseh obveznosti, temveč je moral vselej imeti nadzor nad pripadniki oddelka. Glede na navedeno (8. točka obrazložitve sodbe) je kljub izpovedi B.B., poveljnika kontingenta, ki je edini izpovedal, da so vsi pripadniki, vključno s tožnikom koristili tedenski počitek in da so to potrdili s svojim podpisom evidenc, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da verjame vsem ostalim pričam, da tožniku na misiji ni bil zagotovljen tedenski počitek. Sicer pa je tudi B.B. izpovedal, da so ne glede na koriščenje tedenskega počitka za vse pripadnike kontingenta veljale določene omejitve in da pripadniki niso imeli popolnoma prostih dni. Sodišče je obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi prič A.A. in B.B., da je tožnik imel zagotovljen in da je tudi koristil tedenski počitek in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja (8. točka obrazložitve).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 3.912,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 in delno spremenilo odločitev o stroških postopka. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku). Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo priglašene stroške postopka tožnika, skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) ter tožniku skupaj priznalo stroške postopka v znesku 2.720,86 EUR. Ob upoštevanju, da je tožnik v sporu uspel s 46,13 % je tožnik upravičen do stroškov v višini 1.255,13 EUR.

15. Tožena stranka pa je priglasila stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s Odvetniško tarifo, in sicer 400 točk za odgovor na tožbo, 50 točk vloga z dne 25. 10. 2019, 300 točk za pripravljalno vlogo, 400 točk za nagrado za prvi narok 27. 1. 2020 in 100 točk urnine, 200 točk za nagrado za narok dne 30. 9. 2020 in 50 točk urnine ter 200 točk za narok dne 10. 2. 2021 ter 50 točk urnine. Skupaj je toženi stranki priznalo 1.750 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.050,00 EUR. Tožena stranka pa je upravičena tudi do 2 % materialnih stroškov. Glede na uspeh tožene stranke v sporu (53,87 %) je tožena stranka upravičena do 564,90 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo vse priglašene stroške, razen stroškov poročanja strank, končno poročilo stranki, ker so ti zajeti v nagradi za odgovor na tožbo in zastopanje. Po pobotanju stroškov tožnika in tožene stranke je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 678,95 EUR.

16. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ker je s pritožbo delno uspela. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo priznalo 500 točk za sestavo pritožbe in 22 % DDV, skupaj 366,00 EUR. Glede na uspeh tožene stranke (53,87 %) s pritožbo je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 197,16 EUR pritožbenih stroškov. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.