Jedro

Toženec je bil o prispeli pošiljki obveščen, vendar v danem roku pošiljke ni dvignil. Iz tega razloga je v zvezi s tožbo nastopila fikcija vročitve, toženec bi moral na tožbo odgovoriti v zakonsko določenem roku. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje, saj je bila tožba sklepčna, stranki pa sta z zahtevkom lahko razpolagali, utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožencu naložilo, da povrne neupravičene prejeto štipendijo, kot se je zavezal v poravnavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 900,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti tudi stroške tega postopka v višini 34,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo. Navaja, da je po razgovoru z zavodom pristal na to, da bo štipendijo vrnil takoj, ko bo imel redno zaposlitev oziroma dohodke. Pozna pa sošolce, ki ravno tako niso končali šolanja, vendar jim štipendije ni bilo potrebno vrniti. Pri njem gre za socialno štipendijo, ki jo je prejemal le eno leto, ker so bili njegovi starši takrat brez zaposlitve. Trenutno tudi sam ni zaposlen in razen mesečne denarne socialne pomoči, nima nobenih dohodkov, je pa aktivni iskalec zaposlitve, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Dolg iz naslova štipendije namerava poravnati takoj, ko bo imel redne dohodke. Dodaja, da v kolikor bo upnik kljub situaciji, v kateri se nahaja, vztrajal, da mu povrne dolg, bo prisiljen predložiti dokaze, kako se je drugim v identičnih primerih, dolg odpisal. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno odločilo. Pri tem pa tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V mejah tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri izdaji sodbe ni prišlo do procesne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi taksativno določeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena zakona. Za vročitev tožbe in poziv za odgovor na tožbo se je štelo, da je bila v skladu s 4. odstavkom 142. člena ZPP opravljena 4. 6. 2010. To je z dnem, ko je vročevalec pustil pisanje v hišnem predalčniku, ker ga toženec v roku 15 dni ni dvignil na pošti, čeprav je bil 19. 5. 2010 o prispeli poštni pošiljki o tem obveščen ter obveščen tudi o tem, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga lahko dvigne in opozorilo na posledice, če tega ne stori. Toženec je bil v pozivu za odgovor na tožbo opozorjen tudi na to, da bo izdana zamudna sodba, če v 30 dneh od prejema poziva, ne bo odgovoril na tožbo (2. odstavek 277. člena ZPP). V obravnavani zadevi tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma ki bi bila splošno znana.

Stranki sta se s poravnavo dne 11. 4. 2007 na podlagi tega, ker toženec ni izpolnil svojih obveznosti iz štipendijske pogodbe, dogovorili, da tožencu dolga ne bo treba vrniti, če bo v dodatnem roku do 30. 12. 2007 predložil ustrezno dokazilo o uspešno zaključenem šolanju, za katerega je prejemal štipendijo. Kot je razvidno iz 3. točke poravnave, pa je bilo v nasprotnem primeru dogovorjeno vračilo dolga v 12 mesečnih obrokih s tem, da je prvi obrok v višini 75,05 EUR zapadel v plačilo 15. 1. 2008, zadnji obrok pa 15. 12. 2008. Po sklenjeni poravnavi toženec tožniku ni ničesar plačal. Ta ga je nato opomnil in nato vložil tožbo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, ko je tožencu naložilo v plačilo znesek 900,71 EUR, ker je za to imelo podlago v 1050. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) ter v 239. členu OZ oziroma glede plačila zamudnih obresti v 1. odstavku 378. člena OZ.

Ker se zamudne sodbe glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP, ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so pritožbene navedbe toženca, da je edini njegov vir dohodka denarna socialna pomoč, za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne. Omenjene navedbe lahko vplivajo le na samo izvršitev sodbe, kar pa je predmet dogovora med tožečo in toženo stranko, ni pa predmet presoje v sodnem postopku. Tako je predmet dogovora s tožečo stranko tudi vprašanje odpisa dolga, ki ga toženec omenja v pritožbi.