Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP.

Ni mogoče že vnaprej dvomiti v nepristransko odločanje sodišča druge stopnje. Predloga sta v tem delu, ko izid kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje še ni znan, prav tako ni znano, ali bo višje sodišče v tej zadevi sploh odločalo, preuranjena.

Izrek

Predloga za prenos krajevne pristojnosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Oškodovanec kot tožilec J. B. je dne 12. 1. 2015 na Okrajno sodišče v Kopru podal obtožni predlog zoper mag. M. U., T. S., M. L. in A. U. zaradi očitka storitve kaznivih dejanj protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po drugem in prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po drugem in prvem odstavku 259. člena KZ-1 in kaznivih dejanj preprečitve dokazovanja po prvem odstavku 285. člena KZ-1. Na podlagi odločbe predsednice Višjega sodišča v Kopru z dne 30. 4. 2015 so bili spisi Okrajnega sodišča v Kopru, med drugim tudi predmetni, preneseni v sojenje Okrajnemu sodišču v Postojni.

2. Predlog za prenos krajevne pristojnosti oškodovanec kot tožilec v svoji vlogi z dne 13. 11. 2015 utemeljuje z zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča, zaradi katere mora biti izključena vsaka okoliščina, ki bi lahko omajala zaupanje strank in javnosti v odločanje ali vzbudila dvom v nepristranskost sodišča. Meni, da takšno objektivno okoliščino predstavlja dejstvo, da je bila v konkretni zadevi pristojnost za sojenje protipravno prenesena iz Okrajnega sodišča v Kopru na Okrajno sodišče v Postojni. V nadaljevanju navaja, da je pred Okrajnim sodiščem v Kopru vložil več obtožnih predlogov, tudi zoper dvanajst sodnic koprskih sodišč in odgovorne osebe državnega tožilstva, vse zadeve pa so po dejanski plati med seboj neločljivo povezane in predstavljajo del očitnega „policijskega-državnotožilskega-pravosodnega kriminala v Kopru“. Vrhovno sodišče je iz teh razlogov že ugodilo njegovemu predlogu za prenos krajevne pristojnosti v pravdni zadevi P 213/2015 in s sklepom I R 107/2015 z dne 24. 9. 2015 za sojenje določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

3. Sodnik posameznik Okrajnega sodišča v Postojni, okrajni sodnik S. R., je dne 25. 11. 2015 vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti. V predlogu povzema navedbe oškodovanca kot tožilca ter navaja, da bo v primeru zavrženja obtožnega predloga v obravnavani zadevi sklep o zavrženju vseboval pravni pouk o dopustnosti pritožbe na Višje sodišče v Kopru. Ker so na Višjem sodišču v Kopru zaposlene tri obdolženke v obravnavani zadevi, navedeno z vidika zagotavljanja nepristranskega sojenja in ugleda sodstva predstavlja nevzdržno situacijo.

4. Oškodovanec kot tožilec in sodnik posameznik Vrhovnemu sodišču predlagata, da v obravnavani kazenski zadevi na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja drugih tehtnih razlogov prenese krajevno pristojnost za sojenje na eno izmed preostalih okrajnih sodišč izven območja pristojnosti Višjega sodišča v Kopru.

B.

5. Po prvem odstavku 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 in Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča v predlogih navedene okoliščine ne dajejo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti. Kot izhaja iz podatkov predlogoma priloženega kazenskega spisa je v obravnavanem primeru oškodovanec kot tožilec obtožni predlog podal zoper okrožno sodnico pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Kopru, mag. M. U. in tri višje sodnice oddelka za civilno sodstvo Višjega sodišča v Kopru, T. S., M. L. in A. U. 7. Kot že navedeno, je bil predmetni spis skladno z določbo prvega in drugega odstavka 105a. člena Zakona o sodiščih (ZS) prenesen v sojenje na Okrajno sodišče v Postojni na podlagi odločbe predsednice Višjega sodišča v Kopru z dne 30. 4. 2015. V skladu z ustaljeno sodno prakso kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP. Predlagatelja pa nista izkazala, da bi odnosi med obdolženko, ki je okrožna sodnica pravdnega oddelka na Okrožnem sodišču v Kopru, ki v obravnavani zadevi ni niti stvarno, niti krajevno pristojno, in sodnikom, ki vodi obravnavani kazenski postopek, te okvire presegali in bi zato obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bil podan razumen dvom v sodnikovo nepristranskost. V zvezi z obdolženkami, ki so višje sodnice oddelka za civilno sodstvo Višjega sodišča v Kopru, pa Vrhovno sodišče zaključuje, da na tej stopnji postopka, ko je obravnavani primer v postopku pred sodiščem prve stopnje, v fazi preizkušanja dovoljenosti obtožnega predloga, ni mogoče že vnaprej dvomiti v nepristransko odločanje sodišča druge stopnje. Zato sta predloga v tem delu, ko izid kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje še ni znan, prav tako ni znano, ali bo višje sodišče v tej zadevi sploh odločalo, preuranjena.

Zgolj dejstvo, da je obravnavana zadeva po dejanski plati neločljivo povezana s kazenskimi in civilnimi postopki, ki jih je predlagatelj na podlagi istega historičnega dogodka sprožil zoper več sodnic koprskih sodišč in predstavlja del očitnega „policijskega-državnotožilskega-pravosodnega kriminala v Kopru“, po oceni Vrhovnega sodišča še ne zadošča za upravičen dvom v nepristranskost kateregakoli sodnika Okrajnega sodišča v Postojni kot takšnega, ampak predstavlja neargumentiran subjektiven dvom oškodovanca kot tožilca v nepristranskost sojenja. To pa izjemnosti uporabe instituta prenosa krajevne pristojnosti ne opravičuje.

C.

8. Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi zakonsko določen razlog za prenos krajevne pristojnosti (prvi odstavek 35. člena ZKP) ni podan in v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi narekovale odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predloga za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.